Pape?evo sre?anje s katoli?ko skupnostjo v Gr?iji
Pape? Fran?i?ek
Govor pape?a Fran?i?ka katoli?ki skupnosti v Gr?iji
Dragi bratje ?kofje,
dragi duhovniki, redovnice in redovniki, bogoslovci,
dragi bratje in sestre, kaliméra sas! [dober ve?er!]
Iskreno se vam zahvaljujem za dobrodo?lico in za pozdravne besede, ki mi jih je namenil msgr. Rossolatos. Sestra, hvala vam za va?e pri?evanje: pomembno je, da redovnice in redovniki ?ivijo svoje slu?enje v tem duhu, z gore?o ljubeznijo, ki postane dar za skupnost, v katero so poslani. Hvala! Hvala tudi Rokosu za lepo pri?evanje vere, ki jo ?ivi v dru?ini, v vsakdanjem ?ivljenju, skupaj z otroki, ki si kot toliki mladi v nekem trenutku za?nejo postavljati vpra?anje, se za?nejo spra?evati, o nekaterih stvareh postanejo nekoliko kriti?ni. Ampak tudi to je dobro, ker nam kot Cerkvi pomaga razmi?ljati in spreminjati se.
Vesel sem, da se z vami sre?am v de?eli, ki je dar, dedi??ina ?love?tva, na kateri so bili zgrajeni temelji Zahoda. Vsi smo otroci in dol?niki va?e dr?ave: brez poezije, literature, filozofije in umetnosti, ki so se razvile tukaj, ne bi mogli spoznati ?tevilnih odtenkov ?love?kega bivanja, ne zadovoljiti mnogih notranjih vpra?anj o ?ivljenju, ljubezni, bole?ini in tudi o smrti.
V strugi te bogate dedi??ine je bil tukaj na za?etku kr??anstva vzpostavljen »laboratorij« za inkulturacijo vere, ki ga je vodila modrost mnogih o?etov v veri, ki s svojim svetim ?ivljenjem in svojimi spisi predstavljajo svetal svetilnik za vernike vseh ?asov. ?e pa se vpra?amo, kdo je vzpostavil sre?anje med kr??anstvom za?etkov in gr?ko kulturo, moramo pomisliti na apostola Pavla. On je odprl »laboratorij vere«, ki je sintetiziral ta dva svetova. In to je storil ravno tukaj, kakor pripovedujejo Apostolska dela. Pri?el je v Atene, za?el oznanjati na trgih in u?enjaki tistega ?asa so ga pripeljali na Areopag (Prim. Apd 17,16-34), ki je bil svet u?enjakov tistega ?asa, starcev, modrecev, ki so presojali vpra?anja javnega interesa. Zadr?imo se pri tem prizoru in se na svoji poti vere pustimo voditi dvema apostolovima dr?ama, ki sta koristni za na?e trenutno izpopolnjevanje vere.
Prva dr?a je zaupanje. Ko je Pavel oznanjeval, so se nekateri filozofi za?eli spra?evati, ?esa jih ho?e nau?iti ta kvasa? (v. 18). Tako so ga imenovali, kvasa?: nekdo, ki si izmi?ljuje stvari in izkori??a dobro vero tistih, ki ga poslu?ajo. Zato ga odvedejo na Areopag. Ne smemo si torej predstavljati, da so mu odprli odrski zastor. Nasprotno, tja so ga pripeljali, da bi ga spra?evali: »Ali bi lahko izvedeli, kak?en je ta novi nauk, ki ga oznanja?? To, kar prina?a?, zveni nekam ?udno na?im u?esom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni« (v. 19-20). Skratka, Pavla so stisnili v kot.
Te okoli??ine njegovega poslanstva v Gr?iji so pomembne tudi za nas danes. Apostol se je zna?el v kotu. ?e nekoliko prej, v Tesaloniki, so ga ovirali pri pridiganju in zaradi nemirov, ki so nastali med ljudstvom. Ker so ga obto?ili, da je povzro?il nerede, je bil prisiljen pono?i zbe?ati. Ko je pri?el v Atene, ga imajo za kvasa?a in ga kot neljubega gosta odvedejo na Areopag. Ne do?ivlja torej ravno zmagoslavnega trenutka; poslanstvo opravlja v te?kih razmerah. Morda tudi mi v ?tevilnih trenutkih na?e poti ?utimo utrujenost in v?asih razo?aranje, da smo majhna skupnost, ali Cerkev z malo mo?mi, ki se giblje v okolju, ki ji ni vedno naklonjeno. Razmi?ljajte o Pavlovi zgodbi v Atenah. Bil je sam, v manj?ini, neza?elen in s pi?limi mo?nostmi za uspeh. Vendar ni pustil, da bi ga premagalo malodu?je, ni se odpovedal poslanstvu. In ni dovolil, da bi ga prevzela sku?njava prito?evanja in to je zelo pomembno. To je dr?a pravega apostola: z zaupanjem iti naprej, dajati prednost nemiru nepri?akovanih situacij namesto dolg?asu navade in ponavljanja. Pavel ima ta pogum. Od kod se poraja? Iz zaupanja v Boga. Njegov pogum je pogum zaupanja, zaupanja v veli?ino Boga, ki vedno rad deluje v na?i majhnosti.
Dragi bratje in sestre, imejmo zaupanje, ker nas to, da smo majhna Cerkev, dela za zgovorno znamenje evangelija Boga, ki ga je oznanjal Jezus, ki izbere majhne in uboge, ki spreminja zgodovino s preprostimi dejanji poni?nih. Od nas kot Cerkve se ne zahteva duh osvajanja in zmage, veli?astnost velikih ?tevilk, posvetni sijaj. Vse to je nevarno. Gre za sku?njavo triumfalizma. Od nas se zahteva, da se zgledujemo po gor?i?nem zrnu, ki je najni?je, a poni?no in po?asi raste, »je najmanj?e od vseh semen – pravi Jezus – ko pa zraste, je ve?je kakor zeli??a in postane drevo« (Mt 13,32). Od nas se zahteva, da smo kvas, ki v potrpe?ljivi in tihi skritosti prekva?a testo sveta po zaslugi nenehnega delovanja Svetega Duha (prim. Mt 13,33). Skrivnost Bo?jega kraljestva je v majhnih stvareh, v tem, ?esar se pogosto ne vidi in ne dela hrupa. Apostol Pavel, ?igar ime spominja na majhnost, ?ivi v zaupanju, ker je v srce sprejel besede evangelija, tako da je iz njih naredil pouk za brate v Korintu: »Bo?ja slabotnost je mo?nej?a od ljudi«; »Bog si je izbral tisto, kar je v o?eh sveta slabotno, da bi osramotil modre« (1 Kor 1,25.27).
Predragi, rad bi vam torej rekel: blagoslavljajte majhnost in jo sprejmite. Pripravi vas za to, da zaupate v Boga in samo v njega. Biti manj?ina – in Cerkev je po vsem svetu manj?ina – ne pomeni biti nepomembni, ampak biti bli?e poti, ki jo Gospod ljubi, poti majhnosti: kenoze, poni?anja, ustre?ljivosti. To je ta synkatabasis Boga v Jezusu Kristusu. Tako zelo se je spustil, da se je skril v gube ?love?kosti in v rane na?ega mesa. Re?il nas je tako, da nam je slu?il. On je namre? – pravi Pavel – »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo slu?abnika« (Flp 2,7). Tolikokrat smo obsedeni z videzom, s pojavnostjo, vendar »Bo?je kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost« (Lk 17,20). Pomagajmo si obnoviti to zaupanje v Bo?je delovanje, da ne bomo izgubili navdu?enja slu?enja. Pogum, naprej!
Sedaj bi rad poudaril drugo Pavlovo dr?o na atenskem Areopagu: sprejemanje. Gre za notranjo naravnanost, ki je potrebna za evangelizacijo, da se ne ?eli zasesti prostora in ?ivljenja drugega, ampak sejati veselo oznanilo v zemljo njegovega bivanja in najprej se nau?iti sprejeti ter prepoznati semena, ki jih je Bog ?e pred na?im prihodom polo?il v njegovo srce. Zapomnimo si: Bog je vedno pred na?o setvijo. Evangelizirati ne pomeni polniti prazno posodo, ampak je najprej razkrivanje tistega, kar je Bog ?e za?el uresni?evati. To je izredna pedagogika, ki jo je apostol pokazal pred Atenci. Ni jim dejal: »V vsem se motite,« ali pa: »sedaj vas bom nau?il resnice«, ampak je za?el s sprejemanjem njihovega verskega ?uta: »Mo?je, Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobo?ni. Sprehajal sem se po va?em mestu in si ogledoval va?e svetinje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom 'Nepoznanemu bogu'« (Apd 17,22-23). Apostol svojim sogovornikom prizna njihovo dostojanstvo in sprejme njihov verski ?ut. ?eprav so bile atenske ulice polne malikov, kar »ga je v dno du?e prizadelo« (prim. v. 16), Pavel sprejema ?eljo po Bogu, skritem v srcih teh ljudi in jim ?eli s prijaznostjo podariti za?udenje vere. Njegov slog ni vsiljiv, ampak ponujajo?. Ne temelji na prozelitizmu, ampak na Jezusovi krotkosti. To je mogo?e, ker ima Pavel duhovni pogled na stvarnost: Veruje, da Sveti Duh deluje v ?lovekovem srcu onkraj verskih oznak. Sli?ali smo Rokosovo pri?evanje. Otroci se v nekem trenutku nekoliko oddaljijo od verskega ?ivljenja, toda Sveti Duh je deloval in ?e naprej deluje, in tako zelo verjamejo v edinost, v bratstvo z bli?njim. Duh vedno deluje onkraj tega, kar se vidi na zunaj, zapomnimo si to! Apostolova dr?a se v vseh ?asih za?ne s sprejemanjem drugega: zapomnimo si, da »milost predpostavlja kulturo in Bo?ji dar se u?love?i v kulturi tistega, ki ga sprejme« (Veselje evangelija, 115). Ni abstraktne milosti, ki kro?i v na?ih glavah. Ne, milost je vedno udejanjena v neko kulturo, tam postane meso.
Glede Pavlovega obiska na Areopagu je Benedikt XVI. dejal, da nam morajo biti zelo pri srcu agnostiki ali ateisti, a da moramo biti previdni, ker se, »ko govorimo o novi evangelizaciji, ti ljudje lahko prestra?ijo. Sami sebe no?ejo videti kot objekt poslanstva in se ne odpovedati svobodi misli in volje« (Nagovor rimski kuriji, 21. decembra 2009). Tudi od nas se danes zahteva odnos, dr?a sprejemanja, slog gostoljubnosti, srce, ki ga o?ivlja ?elja po ustvarjanju ob?estva med ?love?kimi, kulturnimi, verskimi razlikami. Izziv je razviti strast za skupaj, ki nas vodi – katoli?ane, pravoslavne, brate in sestre drugih veroizpovedi – da poslu?amo drug drugega, da skupaj sanjamo in delamo, da negujemo »mistiko« bratstva (prim. Veselje evangelija, 87). Minula zgodovina ?e vedno ostaja odprta rana na poti tega sprejemajo?ega dialoga, vendar pogumno sprejmimo dana?nji izziv!
Dragi bratje in sestre, sv. Pavel je tukaj na gr?kih tleh pokazal svoje vedro zaupanje v Boga in zaradi tega je bil sprejemljiv do areopagitov, ki so sumili vanj. S tema dvema dr?ama je oznanjal tistega Boga, ki je bil njegovim sogovornikom neznan. Uspelo mu je predstaviti Bo?je obli?je, ki je po Jezusu Kristusu v srce sveta posejal seme vstajenja, univerzalno pravico do upanja. Ko Pavel oznanja to veselo vest, ga je ve?ina zasmehovala, naj se pobere. »Nekateri mo?je pa so se mu pridru?ili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit, potem ?ena po imenu Damaris in ?e nekaj drugih« (Apd 17,34). Ve?ina odide; mali ostanek se pridru?i Pavlu, med njimi Dionizij, po katerem se imenuje ta katedrala! Mali ostanek, a tako Bog tke niti zgodovine od takrat do vas danes. Iz vsega srca vam ?elim, da nadaljujete delo va?ega zgodovinskega laboratorija vere, in to po?nite s tema dvema sestavinama: z zaupanjem in sprejemanjem, da bi evangelij oku?ali kot do?ivetje veselja in bratstva. Nesel vas bom s seboj v ljubezni in molitvi. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame. O Theós na sas avloghi! [Bog vas blagoslovi!]