Poklicani biti ljudje
Andrea Tornielli
Preden smo verniki, smo poklicani biti ljudje. Gre za stavek iz kateheze Leona XIV., ki jo je imel v sredo, 28. maja. Pape啪 je razmi拧ljal o priliki o dobrem Samarijanu in pojasnil, da se v sre膷anjih, iz katerih je stkano na拧e 啪ivljenje, »poka啪emo tak拧ni, kakr拧ni smo«; pred krhkostjo in 拧ibkostjo drugega 膷loveka pa lahko »zanj poskrbimo ali pa se pretvarjamo, kot da ni ni膷«.
Tako kot v Jezusovi pripovedi: dva verska predstavnika, ki sta imela privilegij vstopiti v tempelj v Jeruzalemu, se nista ustavila ob 膷loveku, ki so ga razbojniki oropali in pustili le啪ati ob poti. So膷utje je za膷util Samarijan, torej nekdo, ki so ga Judje imeli za ne膷istega. Za 膷loveka je poskrbel tisti, ki ga je versko izro膷ilo obravnavalo kot »sovra啪nika«. Leon XIV. je v svoji katehezi dejal, da »opravljanje bogoslu啪ja ne vodi samodejno k so膷utju. 艩e preden je versko vpra拧anje, je so膷utje pravzaprav vpra拧anje 膷love膷nosti!« Biti verniki, ki prakticirajo svojo vero, biti Bo啪ji slu啪abniki, ne zagotavlja so膷utja, ne zagotavlja, da se pustimo »raniti« realnosti, sre膷anjem, te啪kim situacijam, na katere naletimo. »Preden postanemo verniki, smo poklicani biti ljudje.« In prav to, da smo ljudje, torej da smo so膷utni, postane prilo啪nost za pri膷evanje evangelija.
O tem je 啪e leta 1959 s prero拧ko jasnostjo govoril Joseph Ratzinger, mladi profesor fundamentalne teologije na univerzi v Bonnu, ki je v knjigi »Novi pogani in Cerkev« razmi拧ljal o spremenjenih okoli拧膷inah sekulariziranih dru啪b. O misijonarskem pri膷evanju je dejal: »Kristjan mora biti najprej radosten 膷lovek med drugimi ljudmi, bli啪nji tam, kjer ne more biti brat kristjan.« Torej nekdo, ki postane »bli啪nji« kot dobri Samarijan. »Prav tako mislim,« je nadaljeval Ratzinger, »da bi moral v odnosih s svojim bli啪njim, ki ni vernik, biti zlasti in predvsem 膷lovek, kar pomeni, da mu ne sme iti na 啪ivce z nenehnimi poskusi spreobra膷anja in pridiganja ... ne sme biti pridigar, ampak mora z lepo odprtostjo in preprostostjo biti 膷lovek.«
Za Ratzingerja je bilo jasno, kako se je rodila in se lahko vedno znova rodi Cerkev: iz pri膷evanja mo拧kih in 啪ensk, ki jih je pritegnil Kristus in ki znajo o njem pri膷evati z 啪ivljenjem, biti so膷utni in komurkoli biti tovari拧i na poti. Po drugi strani pa se je bodo膷i pape啪 Benedikt XVI. 啪e takrat dobro zavedal, kako iluzorno je misliti, da bi ustavili propad zahodnega kr拧膷anstva, 膷e bi se zaprli v trdnjavo in vero zreducirali na tradicionalizem, na lepilo skupinske identitete, na ideologijo, ki podpira nek politi膷ni projekt.
To je navsezadnje klju膷 za poslanstvo, je mo膷 oznanila v spreminjanju dobe, ki jo 啪ivimo: ljudje, poklicani biti predvsem 膷love拧ki, odprti in so膷utni. Kristjani in kristjanke, ki se ne 膷utijo superiorne nad drugimi, saj se zavedajo, da nam o so膷utju pogosto pri膷ujejo ravno »oddaljeni«, tisti, ki jih imamo za »ne膷iste«, kot dobri Samarijan iz evangelija.
