Poklicani biti ljudje
Andrea Tornielli
Preden smo verniki, smo poklicani biti ljudje. Gre za stavek iz kateheze Leona XIV., ki jo je imel v sredo, 28. maja. Pape? je razmi?ljal o priliki o dobrem Samarijanu in pojasnil, da se v sre?anjih, iz katerih je stkano na?e ?ivljenje, »poka?emo tak?ni, kakr?ni smo«; pred krhkostjo in ?ibkostjo drugega ?loveka pa lahko »zanj poskrbimo ali pa se pretvarjamo, kot da ni ni?«.
Tako kot v Jezusovi pripovedi: dva verska predstavnika, ki sta imela privilegij vstopiti v tempelj v Jeruzalemu, se nista ustavila ob ?loveku, ki so ga razbojniki oropali in pustili le?ati ob poti. So?utje je za?util Samarijan, torej nekdo, ki so ga Judje imeli za ne?istega. Za ?loveka je poskrbel tisti, ki ga je versko izro?ilo obravnavalo kot »sovra?nika«. Leon XIV. je v svoji katehezi dejal, da »opravljanje bogoslu?ja ne vodi samodejno k so?utju. ?e preden je versko vpra?anje, je so?utje pravzaprav vpra?anje ?love?nosti!« Biti verniki, ki prakticirajo svojo vero, biti Bo?ji slu?abniki, ne zagotavlja so?utja, ne zagotavlja, da se pustimo »raniti« realnosti, sre?anjem, te?kim situacijam, na katere naletimo. »Preden postanemo verniki, smo poklicani biti ljudje.« In prav to, da smo ljudje, torej da smo so?utni, postane prilo?nost za pri?evanje evangelija.
O tem je ?e leta 1959 s prero?ko jasnostjo govoril Joseph Ratzinger, mladi profesor fundamentalne teologije na univerzi v Bonnu, ki je v knjigi »Novi pogani in Cerkev« razmi?ljal o spremenjenih okoli??inah sekulariziranih dru?b. O misijonarskem pri?evanju je dejal: »Kristjan mora biti najprej radosten ?lovek med drugimi ljudmi, bli?nji tam, kjer ne more biti brat kristjan.« Torej nekdo, ki postane »bli?nji« kot dobri Samarijan. »Prav tako mislim,« je nadaljeval Ratzinger, »da bi moral v odnosih s svojim bli?njim, ki ni vernik, biti zlasti in predvsem ?lovek, kar pomeni, da mu ne sme iti na ?ivce z nenehnimi poskusi spreobra?anja in pridiganja ... ne sme biti pridigar, ampak mora z lepo odprtostjo in preprostostjo biti ?lovek.«
Za Ratzingerja je bilo jasno, kako se je rodila in se lahko vedno znova rodi Cerkev: iz pri?evanja mo?kih in ?ensk, ki jih je pritegnil Kristus in ki znajo o njem pri?evati z ?ivljenjem, biti so?utni in komurkoli biti tovari?i na poti. Po drugi strani pa se je bodo?i pape? Benedikt XVI. ?e takrat dobro zavedal, kako iluzorno je misliti, da bi ustavili propad zahodnega kr??anstva, ?e bi se zaprli v trdnjavo in vero zreducirali na tradicionalizem, na lepilo skupinske identitete, na ideologijo, ki podpira nek politi?ni projekt.
To je navsezadnje klju? za poslanstvo, je mo? oznanila v spreminjanju dobe, ki jo ?ivimo: ljudje, poklicani biti predvsem ?love?ki, odprti in so?utni. Kristjani in kristjanke, ki se ne ?utijo superiorne nad drugimi, saj se zavedajo, da nam o so?utju pogosto pri?ujejo ravno »oddaljeni«, tisti, ki jih imamo za »ne?iste«, kot dobri Samarijan iz evangelija.
