MAP

Vojaško pokopališče v ukrajinskem mestu Lvov Vojaško pokopališče v ukrajinskem mestu Lvov  (credits M. Krawiec)

Cerkev v Ukrajini: Vsako prizadevanje za mir sprejemamo z upanjem v Boga

Dan molitve in posta za mir, ki ga je papež Leon XIV. razglasil na današnji liturgični spomin Blažene Device Marije Kraljice, s hvaležnostjo sprejema tudi Cerkev latinskega obreda v Ukrajini. Škof Skomarovski spregovori o upanju v Boga, ki edini ne razočara; o zavedanju, kako pomembna je neodvisnost; o Božji besedi, ki svojcem umrlih vojakov prinaša tolažbo in jih tudi krepi.

Svitlana Dukhovych – Vatikan

Molitev in post lahko spremenita tek zgodovine

Škof Vitalij Skomarovski, predsednik ukrajinskih škofov latinskega obreda, je za vatikanske medije dejal, da je papeževa pobuda zelo pomembna. Ni le poziv Cerkvi po vsem svetu, ampak vsem ljudem dobre volje.

»Ta pobuda ima izjemno moč in zato smo zelo veseli, da se nas sveti oče spominja. Je odgovor na besede iz evangelija, da sta molitev in post sila, ki ima velik vpliv na dogajanje, na zgodovino. Primerov je veliko in zelo smo veseli, ker se ta molitveni namen nanaša tudi na konec vojne v Ukrajini. In ker je tudi sveti oče dejal, da ta mir zahteva veliko predanosti in molitve, smo veseli, da se pri tej molitvi in​​predanosti pridružujemo drugim.«

Škof je spomnil, da je na pobudo Mednarodne zveze generalnih predstojnikov (UISG) potekal dan molitve in posta za mir v svetu, zlasti v Ukrajini, že 14. avgusta. Temu pozivu sta se pridružili tudi ukrajinska grkokatoliška Cerkev in rimokatoliška Cerkev v Ukrajini.

Upanje polagati v Boga in ne v človeka

V zvezi z diplomatskim prizadevanjem različnih svetovnih voditeljev za dosego trajnega miru v Ukrajini je škof Skomarovski dejal, da upanje polagajo v Boga ter molijo za tiste, od katerih je odvisen mir v državi.

»Kot verniki vsak dan odkrivamo, da je naše upanje predvsem v Bogu. To upanje nikoli ne razočara. Seveda se Bog pri izpolnjevanju svojih namenov poslužuje tudi ljudi. In vsi, ki nekaj storijo za ta mir, izpolnjujejo Božjo voljo, to je, da je mir med ljudmi. Toda skozi vso vojno smo videli, da ko polagamo upanje v ljudi, lahko doživimo veliko razočaranje. Nasprotno pa upanje v Boga nikoli ne razočara. In kako bo Bog ravnal v tej situaciji? To je njegova sveta volja. Seveda so te pobude zelo pozitivne in pozdravljamo vsa prizadevanja ljudi. Toda na splošno, ker navadni ljudje nimajo veliko informacij ali znanja o notranjih procesih, ki se dogajajo, so naša prizadevanja usmerjena v molitev in podporo tistim, od katerih je odvisen prihod miru v našo državo.«

Zavedati se, kako dragocena sta neodvisnost in mir

Škof Skomarovski se spominja vzdušja, ki je vladalo leta 1991, ko je Ukrajina razglasila neodvisnost – 24. avgusta bo potekala 34. obletnica. Po njegovih besedah je bila velika sreča, da neodvisnost ni bila dosežena s silo in je do nje prišlo skoraj brez prelitja krvi.

»Na ta trenutek se sklicujem, ker je bil boj za dosego neodvisnosti zgodovinsko gledano precej dolg. Toda kot je pokazal čas, je neodvisnost zelo dragocena stvar in zdaj vidimo, kako visoka je cena, ki jo je treba plačati, da bi bili neodvisni.«

Po škofovem prepričanju se dogajajo velike spremembe: »Ljudje bolj cenijo svoj narod, svoje bližnje, svoje branilce, svojo domovino in svojo neodvisnost. Zavedanje te vrednote je verjetno postalo veliko večje, kot je bilo v preteklosti. Seveda se boj nadaljuje in želimo storiti vse, kar je v naši moči, da ohranimo to neodvisnost. Mislim, da nas je vojna naučila tudi, kako pomembno je ceniti mir. Vedno smo molili za mir, a morda se nismo povsem zavedali, kako velik dar je živeti v miru, živeti brez vojne.«

Žalujoči potrebujejo Božjo besedo in ne le človeške

Ob koncu je škof Skomarovski spregovoril še o tem, kako težko je biti v moralno in duhovno oporo svojcem umrlih vojakov.

»Pogrebi vojakov so zelo težki trenutki molitve. Gre za ljudi, so bili še polni življenja, ki so imeli družine, starše, otroke, soproge ... Mislim pa, da osebe, ki izgubijo svoje bližnje, ki se nahajajo v tako zelo težki situaciji, prav v tem trenutku obupno potrebujejo besedo vere in tolažbe. Po teh besedah Bog deluje v njihovih srcih. Nekdo bi lahko pomislil, ali v takšnem primeru sploh lahko kaj pomaga ena beseda. Toda tisti, ki so doživeli takšne izgube, vedo, da ta beseda pomaga, ker je Božja beseda in ne le človeška beseda. In če Božja beseda vedno tolaži, je tudi edina, ki krepi, ki vedno daje upanje, da ločitev ni večna, da se bomo spet srečali s svojimi ljubljenimi osebami in svojimi družinami. In tudi, da njihova žrtev ni zaman, da je izraz ljubezni do domovine in do svojega naroda. Poleg tega se življenje ne konča tukaj, na zemlji; imamo večno življenje. Še posebej, ko se udeležujemo pogreba vernikov, ki so se že na zemlji odpri za razsežnost življenja, je razlog upanja ta, da so njihovi dragi pred Božjim obličjem in so že prejeli svojo nagrado.«

petek, 22. avgust 2025, 15:00