Dan molitve in posta za mir. Pizzaballa: Tudi v Sveti de?eli se srca lahko spremenijo
Francesca Sabatinelli – Vatikan
Na vpra?anje, kako verniki v Sveti de?eli do?ivljajo ta dan, je kardinal odgovoril: »Predvsem smo hvale?ni za to pozornost na temo miru, h kateri se pape? zelo pogosto vra?a. Gre za zelo ob?utljivo temo, ki nam je zelo blizu. Ni prvi?, da obhajamo dan posta in molitve za mir, tudi v preteklosti smo jih, in to je sedaj tudi edino, kar lahko v tem trenutku storimo: moliti in se postiti, da bi ohranjali pozornost usmerjeno k Bogu. To je edino, kar lahko storimo v tem trenutku, da bi se spremenila srca ljudi.«
Vendar pa po besedah jeruzalemskega latinskega patriarha na molitev ne smemo gledati kot na nekak?no »?arobno formulo, ki razre?i probleme«. »Ne deluje tako. ?e ?lovek pristopi k molitvi na ta na?in, bo samo razo?aran. Molitev je potrebna, da spreminja srce, predvsem na?e srce: da bi bilo vedno odprto za zaupanje, za ?eljo, da bi delali in gradili dobro. In to je mo? molitve, zlasti v kontekstu sovra?tva in zavra?anja drugega, kot ga trenutno ustvarjata vojna in pomanjkanje miru«.
?lovekovo srce se lahko spremeni
Molitev in post bosta torej podarila mo? tudi tistim, ki ?ivijo na krajih, ki so opusto?eni zaradi smrti in nasilja; kjer se zdi, da beseda mir ne najde ve? prostora. Ob tem pa je kardinal dodal: »Ne najde prostora v institucijah; ne najde ga v velikih organizacijah, tako politi?nih in, ?al, tudi verskih; vendar pa najde prostor med mnogimi ljudmi, gibanji, skupinami in posamezniki. Molitev slu?i tudi za ustvarjanje vezi med ljudmi vseh veroizpovedi, ki kljub vsemu ?e vedno verjamejo, da se srce ?loveka, tudi v Sveti de?eli, lahko spremeni.«
Mo?, ki jo daje molitev
Ob koncu intervjuja je kardinal Pizzaballa spregovoril ?e o pomenu molitve za kristjane v Gazi, ki jih je po julijskem bombardiranju ?upnije Svete Dru?ine tudi obiskal skupaj z jeruzalemskim pravoslavnim patriarhom Teofilom III. »Poznam skupnost v Gazi in lahko re?em, da njihova mo? izhaja prav iz molitve; daje jim mo?, da vztrajajo v tej stra?ni situaciji. Ne vemo, kaj nas ?aka, ne vemo, kaj se bo zgodilo s to okupacijo, kaj se bo zgodilo z nami, z na?imi sosedi, z vsemi. Toda njihova mo?, da vztrajajo, da kljub vsemu sku?ajo pomagati vsem s prina?anjem hrane in zdravil, ta mo? izhaja prav iz molitve.
Seveda smo tudi zaskrbljeni. Te?ko da ne bi bili, glede na to, kaj se lahko zgodi. Informacije, ki jih dobivamo, so nejasne; ni bilo neposrednega ukaza za evakuacijo, vendar pa se boji vedno bolj pribli?ujejo na?emu podro?ju. Sosednja obmo?ja so bila ?e evakuirana, tako da smo tam in ?akamo, da bomo razumeli, kaj storiti.«
