Dan molitve in posta za mir. Pizzaballa: Tudi v Sveti de啪eli se srca lahko spremenijo
Francesca Sabatinelli 鈥� Vatikan
Na vpra拧anje, kako verniki v Sveti de啪eli do啪ivljajo ta dan, je kardinal odgovoril: »Predvsem smo hvale啪ni za to pozornost na temo miru, h kateri se pape啪 zelo pogosto vra膷a. Gre za zelo ob膷utljivo temo, ki nam je zelo blizu. Ni prvi膷, da obhajamo dan posta in molitve za mir, tudi v preteklosti smo jih, in to je sedaj tudi edino, kar lahko v tem trenutku storimo: moliti in se postiti, da bi ohranjali pozornost usmerjeno k Bogu. To je edino, kar lahko storimo v tem trenutku, da bi se spremenila srca ljudi.«
Vendar pa po besedah jeruzalemskega latinskega patriarha na molitev ne smemo gledati kot na nekak拧no »膷arobno formulo, ki razre拧i probleme«. »Ne deluje tako. 膶e 膷lovek pristopi k molitvi na ta na膷in, bo samo razo膷aran. Molitev je potrebna, da spreminja srce, predvsem na拧e srce: da bi bilo vedno odprto za zaupanje, za 啪eljo, da bi delali in gradili dobro. In to je mo膷 molitve, zlasti v kontekstu sovra拧tva in zavra膷anja drugega, kot ga trenutno ustvarjata vojna in pomanjkanje miru«.
膶lovekovo srce se lahko spremeni
Molitev in post bosta torej podarila mo膷 tudi tistim, ki 啪ivijo na krajih, ki so opusto拧eni zaradi smrti in nasilja; kjer se zdi, da beseda mir ne najde ve膷 prostora. Ob tem pa je kardinal dodal: »Ne najde prostora v institucijah; ne najde ga v velikih organizacijah, tako politi膷nih in, 啪al, tudi verskih; vendar pa najde prostor med mnogimi ljudmi, gibanji, skupinami in posamezniki. Molitev slu啪i tudi za ustvarjanje vezi med ljudmi vseh veroizpovedi, ki kljub vsemu 拧e vedno verjamejo, da se srce 膷loveka, tudi v Sveti de啪eli, lahko spremeni.«
Mo膷, ki jo daje molitev
Ob koncu intervjuja je kardinal Pizzaballa spregovoril 拧e o pomenu molitve za kristjane v Gazi, ki jih je po julijskem bombardiranju 啪upnije Svete Dru啪ine tudi obiskal skupaj z jeruzalemskim pravoslavnim patriarhom Teofilom III. »Poznam skupnost v Gazi in lahko re膷em, da njihova mo膷 izhaja prav iz molitve; daje jim mo膷, da vztrajajo v tej stra拧ni situaciji. Ne vemo, kaj nas 膷aka, ne vemo, kaj se bo zgodilo s to okupacijo, kaj se bo zgodilo z nami, z na拧imi sosedi, z vsemi. Toda njihova mo膷, da vztrajajo, da kljub vsemu sku拧ajo pomagati vsem s prina拧anjem hrane in zdravil, ta mo膷 izhaja prav iz molitve.
Seveda smo tudi zaskrbljeni. Te啪ko da ne bi bili, glede na to, kaj se lahko zgodi. Informacije, ki jih dobivamo, so nejasne; ni bilo neposrednega ukaza za evakuacijo, vendar pa se boji vedno bolj pribli啪ujejo na拧emu podro膷ju. Sosednja obmo膷ja so bila 啪e evakuirana, tako da smo tam in 膷akamo, da bomo razumeli, kaj storiti.«
