ʲž Leon XIV.: Znati biti gostitelji, znati si pustiti biti gostje
Leon XIV.
Vsakič, ko sprejmemo povabilo k Gospodovi večerji in se udeležimo evharistične mize, je Bog sam tisti, ki »pride, da bi nam stregel« (prim. Lk 12,37). In vendar je naš Bog prvi znal biti gost in še danes stoji pred našimi vrati in trka (prim. Raz 3,20). Presenetljivo je, da se v italijanskem jeziku »ospite« nanaša tako na tistega, ki gosti, kot na tistega, ki je gost. Tako lahko na to poletno nedeljo premišljujemo o igri medsebojnega sprejemanja, brez katere naše življenje postane osiromašeno.
Potrebna je ponižnost tako za to, da gostimo, kot za to, da se postimo biti gostje. Potrebna je nežnost, pozornost in odprtost. V evangeliju Marta tvega, da ne bo v celoti vstopila v veselje te izmenjave. Tako je zatopljena v to, kar mora storiti za sprejem Jezusa, da tvega, da bo uničila nepozaben trenutek srečanja. Marta je radodarna oseba, a Bog jo kliče k nečemu lepšemu od same radodarnosti. Kliče jo, naj pride iz sebe.
Drage sestre in bratje, le to nam omogoča, da zacveti naše življenje: odpreti se nečemu, kar nas odvrača od nas samih in nas hkrati izpolnjuje. V trenutku, ko se Marta pritožuje, da jo je sestra pustila samo streči (glej v. 40), se zdi, da je Marija izgubila vsakršen občutek za čas, saj so jo prevzele Jezusove besede. Ni nič manj konkretna kot njena sestra, niti nič manj radodarna. Izkoristila je priložnost. Zato Jezus graja Marto: ker je ostala zunaj intimnosti, ki bi ji prinesla tudi veliko veselje (prim. v. 41–42).
Poletni čas nam lahko pomaga, da »upočasnimo« in postanemo bolj podobni Mariji kot Marti. Včasih si ne privoščimo boljšega dela. Potrebujemo nekaj počitka z željo, da bi se bolj naučili o umetnosti gostoljubnosti. Počitniška industrija nam želi prodati najrazličnejše izkušnje, a morda ne tiste, ki jo iščemo. Pravzaprav je zastonj in vsakega resničnega srečanja ni mogoče kupiti: bodisi z Bogom, z drugimi ali z naravo. Preprosto moramo biti gostje: narediti prostor in zanj tudi prositi; sprejeti in biti sprejet. Veliko lahko sprejmemo, ne samo dajemo. Abraham in Sara, čeprav stara, sta odkrila svojo rodovitnost, ko sta mirno sprejela samega Gospoda v treh popotnikih. Tudi za nas je še toliko življenja, ki ga moramo sprejeti.
Molimo k presveti Mariji, gostoljubni Materi, ki je sprejela Gospoda v svojem telesu in mu skupaj z Jožefom dala dom. V njej sije naš poklic, poklic Cerkve, da ostane za vse odprt dom, da še naprej sprejema svojega Gospoda, ki prosi za dovoljenje, da vstopi.