ʲž Leon XIV.: Cerkev in svet potrebujeta delavce, željne dela na misijonski njivi, zaljubljene učence …
Leon XIV.
Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev (v. 1). To simbolično število kaže, kako je upanje evangelija namenjeno vsem ljudstvom. Prav to je širina Božjega srca, njegova obilna žetev, to je delo, ki ga opravlja na svetu, da bi vse njegove otroke dosegla njegova ljubezen in jih rešila. Obenem pa Jezus pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2).
Po eni strani je Bog kot sejalec velikodušno stopil v svet, da bi sejal in v človekovo srce in zgodovino položil željo po neskončnem, po polnem življenju, po zveličanju, ki bi ga osvobodilo. In tako je žetev obilna. Božje kraljestvo kot seme vzklije v zemlji in današnje ženske in moški, četudi se zdi, da jih preplavlja toliko drugih stvari, čakajo na večjo resnico, iščejo polnejši smisel svojega življenja, želijo si pravičnosti, v sebi nosijo hrepenenje po večnem življenju.
Po drugi strani pa je malo delavcev, ki gredo delat na njivo, ki jo je posejal Gospod, in ki so pred tem z Jezusovimi očmi sposobni prepoznati dobro žito, pripravljeno za žetev (prim. Jn 4,35-38). Obstaja nekaj velikega, kar želi Gospod storiti v naših življenjih in v zgodovini človeštva, vendar je malo tistih, ki se tega zavedajo, ki se zaustavijo, da bi sprejeli ta dar, da bi ga oznanjali in prinašali drugim.
Dragi bratje in sestre, Cerkev in svet ne potrebujeta ljudi, ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti tako, da svojo vero kažejo kot zunanjo etiketo. Namesto tega potrebujeta delavce, željne dela na misijonski njivi, zaljubljene učence, ki pričujejo o Božjem kraljestvu, kjer koli so. Morda ne manjka ‚priložnostnih kristjanov‘, ki tu in tam dajo prostor kakšnemu dobremu verskemu čustvu ali se udeležijo kakšnega dogodka. Toda malo je tistih, ki so pripravljeni vsak dan delati na Božji njivi in v svojih srcih gojiti seme evangelija, da bi ga nato vnesli v vsakdanje življenje, v družino, na delovno mesto in študij, v različna družbena okolja in k tistim, ki so v stiski.
Za to ne potrebujemo preveč teoretičnih zamisli o pastoralnih konceptih, temveč moramo predvsem moliti k Gospodu žetve. Na prvem mestu je torej odnos z Gospodom, gojenje dialoga z njim. Potem nas bo On naredil za svoje delavce in nas poslal na njivo sveta kot priče svojega kraljestva.
Prosimo Devico Marijo, ki je velikodušno ponudila svoj »tukaj sem« s sodelovanjem pri delu zveličanja, naj posreduje za nas in nas spremlja na poti hoje za Gospodom, da bomo tudi mi postali veseli delavci Božjega kraljestva.