Pape? novim duhovnikom: Bodimo vedno bolj podobni Kristusovemu Srcu
Sveti o?e je med homilijo govoril o dobrem pastirju, ki gre in poi??e izgubljeno ovco ter jo prinese nazaj v svojo ?redo. »Gre za povabilo, da pastoralno ljubezen ?ivimo z istim velikim duhom kot O?e ter v sebi gojimo njegovo ?eljo: da se ne bi nih?e izgubil ampak bi vsi, tudi po nas, spoznali Kristusa in bi v Njem imeli ve?no ?ivljenje. Gre za vabilo, da se tesno zdru?imo z Jezusom in postanemo seme sloge med brati ter si na rame nalo?imo izgubljene, odpustimo tistemu, ki se je zmotil, gremo iskat tiste, ki so se oddaljili ali pa so ostali izklju?eni, oskrbujemo vse, ki trpijo v telesu in duhu, v veliki izmenjavi ljubezni, ki izvira iz prebodene strani Kri?anega ter ovija vse ljudi in napolnjuje svet.«
Leon XIV. je vse duhovnike povabil: »Spravljeni, zdru?eni in spremenjeni z ljubeznijo, ki obilno vre iz Kristusovega Srca, hodimo skupaj po njegovih sledeh, poni?ni in odlo?ni, trdni v veri in v ljubezni odprti za vse, v svet prina?ajmo mir Vstalega, s tisto svobodo, ki prihaja iz zavedanja, da smo ljubljeni, izbrani in poslani od O?eta.«
Homilija Leon XIV.
Sveta ma?a in duhovni?ko posve?enje na praznik Presvetega Srca Jezusovega
Jubilej duhovnikov
27. junij 2025
Danes, na praznik Presvetega Srca Jezusovega in na dan duhovni?kega posve?enja, z veseljem obhajamo to evharistijo v jubileju duhovnikov.
Zato se najprej obra?am na vas, dragi bratje duhovniki, ki ste pri?li na grob apostola Petra in prestopili sveta vrata, da bi potopili svoja krstna in duhovni?ka obla?ila v Odre?enikovo Srce. Za nekatere med prisotnimi je to dejanje opravljeno na en sam dan v njihovem ?ivljenju, na dan posve?enja.
Govoriti o Kristusovem srcu v tem okviru pomeni govoriti o celotni skrivnosti Gospodovega utele?enja, smrti in vstajenja, ki je na poseben na?in zaupano nam, da bi ga naredili prisotnega v svetu. Zato v lu?i beril, ki smo jih sli?ali, skupaj razmi?ljajmo o tem, kako lahko prispevamo k temu delu zveli?anja.
V prvem berilu prerok Ezekiel govori o Bogu kot pastirju, ki pregleduje svojo ?redo in pre?teva svoje ovce eno po eno: gre in poi??e izgubljene, obve?e ranjene, obvaruje slabotne in bolne (prim. Ezk 34,11-16). Tako nas v ?asu velikih in stra?nih spopadov spominja, da je Gospodova ljubezen, ki nas kli?e, naj se ji pustimo objeti in preoblikovati, univerzalna, in da v njegovih o?eh – posledi?no pa tudi v na?ih – ni prostora za nikakr?ne razdelitve in sovra?tva.
V drugem berilu (prim. Rim 5,5-11) pa nas sveti Pavel najprej spomni, da nas je Bog spravil »ko smo bili ?e slabotni« in »gre?niki«, nato pa vabi, naj se prepustimo preoblikujo?em delovanju njegovega Duha, ki prebiva v nas, na vsakodnevni poti spreobrnjenja. Na?e upanje je utemeljeno na zavedanju, da nas Gospod nikoli ne zapusti: vedno nas spremlja. Mi pa smo poklicani, da z Njim sodelujemo, predvsem tako, da v sredi??e svojega ?ivljenja postavimo evharistijo, »vir in vrh celotnega kr??anskega ?ivljenja« (, 11); zatem »prek rodovitnega pristopanja k zakramentom, zlasti z redno zakramentalno spovedjo« (, 18); in navsezadnje z molitvijo, premi?ljevanjem Besede in dejavno ljubeznijo, da bi se na?e srce vedno bolj oblikovalo po srcu »O?eta usmiljenj« (ibid.).
In to nas pripelje do evangelija, ki smo ga poslu?ali (prim. Lk 15,3-7) in ki govori o veselju Boga – in vsakega pastirja, ki ljubi v skladu z njegovim Srcem – ob vrnitvi ene same izgubljene ovce. Gre za povabilo, da pastoralno ljubezen ?ivimo z istim velikim duhom kot O?e ter v sebi gojimo njegovo ?eljo: da se ne bi nih?e pogubil (prim. Jn 6,39), ampak bi vsi, tudi po nas, spoznali Kristusa in bi v Njem imeli ve?no ?ivljenje (prim. Jn 6,40). Gre za vabilo, da se tesno zdru?imo z Jezusom (prim. , 14) in postanemo seme sloge med brati ter si na rame nalo?imo izgubljene, odpustimo tistemu, ki se je zmotil, gremo iskat tiste, ki so se oddaljili ali pa so ostali izklju?eni, oskrbujemo vse, ki trpijo v telesu in duhu, v veliki izmenjavi ljubezni, ki izvira iz prebodene strani Kri?anega ter ovija vse ljudi in napolnjuje svet. Pape? Fran?i?ek je o tem zapisal: »Iz Kristusove rane prsnega ko?a ?e vedno izvira tista reka, ki se nikoli ne iz?rpa, ki ne mine, ki se daruje vedno znova vsakemu, ki ?eli ljubiti. Samo njegova ljubezen bo omogo?ila novo ?love?tvo« (, 219).
Duhovni?ka slu?ba je slu?ba posvetitve in sprave za enost Kristusovega Telesa (prim. , 7). Zato drugi vatikanski koncil od duhovnikov pri?akuje, da si na vso mo? prizadevajo, da bi »vse vodili k edinosti v ljubezni« (, 9), uskladili razlike, da »se nih?e ne bi mogel ?utiti tujca«. Priporo?a jim, naj so zdru?eni s ?kofom in v prezbiterijatu. Ve?ja bo edinost med nami, bolj bomo znali voditi tudi druge v stajo Dobrega pastirja, da bi ?iveli kot bratje v eni sami O?etovi hi?i.
Sveti Avgu?tin je v pridigi ob obletnici svojega posve?enja govoril o veselem sadu ob?estva, ki zdru?uje vernike, prezbiterje in ?kofe in ki ima svoje korenine v zavedanju, da smo bili vsi odkupljeni in re?eni z isto milostjo in istim usmiljenjem. Prav v tem kontekstu je izgovoril znani stavek: »Za vas sem ?kof, z vami sem kristjan« (Pridiga 340, 1).
Med slovesno ma?o ob za?etku mojega pontifikata sem pred Bo?jim ljudstvom izrazil veliko ?eljo: »Enotna Cerkev, znamenje edinosti in ob?estva, ki postane kvas za spravljeni svet« (homilija, 18. maj 2025). Danes ?elim to podeliti z vsemi vami: spravljeni, zdru?eni in spremenjeni z ljubeznijo, ki obilno vre iz Kristusovega Srca, hodimo skupaj po njegovih sledeh, poni?ni in odlo?ni, trdni v veri in v ljubezni odprti za vse, v svet prina?ajmo mir Vstalega, s tisto svobodo, ki prihaja iz zavedanja, da smo ljubljeni, izbrani in poslani od O?eta.
In zdaj, preden zaklju?im, se obra?am na vas, predragi kandidati, ki boste po polaganju rok ?kofa in z novim izlitjem Svetega Duha, kmalu postali duhovniki. Rekel vam bom nekaj preprostih stvari, ki pa so pomembne za va?o prihodnost in prihodnost du?, ki vam bodo zaupane. Ljubite Boga in brate, bodite velikodu?ni, gore?i pri obhajanju zakramentov in v molitvi, zlasti pri adoraciji, in v slu?bi; bodite blizu svoji ?redi, svoj ?as in svoje energije namenjajte vsem, ne da bi si prizana?ali, ne da bi delali razlike, kot nas to u?ijo raztrgana stran Kri?anega in zgledi svetnikov. In v zvezi s tem ne pozabite, da je Cerkev v svoji dvatiso?letni zgodovini imela – in ?e danes ima – ?udovite like duhovni?ke svetosti: od prvih skupnosti dalje je med svojimi duhovniki ustvarila in poznala mu?ence, neutrudne apostole, misijonarje in prvake ljubezni. Iz tega velikega bogastva si naredite zaklad: naj vas zanimajo njihove zgodbe, seznanjajte se z njihovimi ?ivljenji in deli, posnemajte njihove kreposti, naj vas razvname njihova gore?nost, pogosto in vztrajno kli?ite njihovo pripro?njo! Na? svet prepogosto ponuja modele uspeha in presti?a, ki so vpra?ljivi in nedosledni. Ne dovolite si, da bi vas zapeljali! Namesto tega zrite glejte trden zgled in sadove apostolata, velikokrat skrite in poni?ne, tistih, ki so v ?ivljenju slu?ili Gospodu in bratom z vero in predanostjo; in s svojo zvestobo ?e naprej ohranjajte spomin nanje.
Na koncu se vsi izro?imo materinskemu varstvu bla?ene Device Marije, Matere duhovnikov in Matere upanja: naj Ona spremlja in podpira na?e korake, da bo na?e srce vsak dan bolj podobno srcu Kristusa, najvi?jega in ve?nega Pastirja.
