Pape? posvetil nove duhovnike: Verodostojni pri?evalci, poslani k ranjenemu ?love?tvu
Izpostavil je, da so ljudje, ki jih O?e postavlja na njihovo pot, iz mesa in krvi tako kot Jezus: »Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih lo?ili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. In naredite prostor vernikom in vsakemu ?loveku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in presene?a. Bo?je ljudstvo je ?tevil?nej?e od tistega, kar vidimo. Ne dolo?ajmo mu meja.«
Homilija pape?a Leona XIV. med ma?o z duhovni?kim posve?enjem, 31. maj 2025
Dragi bratje in sestre!
Danes je dan velikega veselja za Cerkev in za vsakega izmed vas, ki boste posve?eni v duhovnike, skupaj z va?imi dru?inami, prijatelji in tovari?i na poti v letih va?e formacije. Kot obred posve?enja poudarja na ve? mestih, je odnos med tem, kar danes obhajamo, in Bo?jim ljudstvom temeljnega pomena. Globina, ?irina in celo trajanje bo?jega veselja, ki si ga zdaj delimo, so neposredno sorazmerni z vezmi, ki obstajajo in bodo rasle med vami, ki boste posve?eni, in ljudstvom, iz katerega prihajate, katerega del ostajate in h kateremu ste poslani. Pri tem vidiku se bom ustavil ter nenehno imel v mislih, da je identiteta duhovnika odvisna od zdru?itve s Kristusom, najvi?jim in ve?nim duhovnikom.
Smo Bo?je ljudstvo. Drugi vatikanski koncil je to zavedanje naredil ?e bolj ?ivo, ko je skoraj predvidel ?as, ko bo ob?utek pripadnosti oslabel, ?ut za Boga pa bo postal redkej?i. Vi ste pri?evanje tega, da se Bog ni utrudil zbirati svoje otroke, ?eprav so razli?ni, in jih izgrajevati v dinamiki edinosti. Ne gre za neko naglo dejanje, ampak za tisti lahni vetri?, ki je preroku Eliju vrnil upanje v uri obupanosti (prim. 1 Kr 19,12). Bo?je veselje ni hrupno, ampak resni?no spreminja zgodovino in nas pribli?uje drug drugemu. Je podoba skrivnosti obiskanja, ki ga Cerkev premi?ljuje zadnji dan meseca maja. Vidimo, kako iz sre?anja med Devico Marijo in sorodnico Elizabeto privre Magnificat, pesem ljudstva, ki ga je obiskala milost.
Pravkar prebrana berila nam pomagajo razumeti to, kar se dogaja tudi med nami. Jezus se nam v evangeliju ne zdi potrt zaradi bli?nje smrti, niti zaradi razo?aranja nad pretrganimi ali nepopolnimi odnosi. Nasprotno, Sveti Duh te ogro?ene odnose ?e okrepi. V molitvi postanejo mo?nej?i od smrti. Namesto da bi mislil na svojo osebno usodo, Jezus polo?i v O?etove roke odnose, ki jih je zgradil tu spodaj. Mi smo del tega! Evangelij je namre? pri?el do nas preko odnosov, ki jih svet lahko raztrga, a ne more jih uni?iti.
Dragi kandidati, sami sebe torej zasnujte na Jezusov na?in! Biti Bo?ji – Bo?ji slu?abniki, Bo?je ljudstvo – nas ve?e na zemljo: ne na idealni svet, ampak na realnega. Tako kot Jezus so ljudje, ki jih O?e postavlja na va?o pot, iz mesa in krvi. Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih lo?ili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. Pape? Fran?i?ek nas je pred tem velikokrat posvaril, kajti avtoreferen?nost ugasne ogenj misijonarskega duha.
Cerkev je po svoji naravi ekstravertirana, kot je ekstravertirano Jezusovo ?ivljenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Njegove besede »za vas in za vse« boste pri vsaki evharistiji naredili za svoje. Boga ni nih?e nikoli videl. On se je obrnil na nas, izstopil je iz sebe. Sin je postal eksegeza, ?iva pripoved. In dal nam je mo?, da postanemo Bo?ji otroci. Ne i??ite, ne i??imo druge mo?i.
Gesta polaganja rok, s katero je Jezus sprejemal otroke in ozdravljal bolne, naj v vas obnavlja osvobajajo?o mo? njegove mesijanske slu?be. V Apostolskih delih to dejanje, ki ga bomo kmalu ponovili, pomeni podelitev Duha stvaritelja. Bo?je kraljestvo tako zdaj pove?e v ob?estvo va?e osebne svobode, ki so pripravljene izstopiti iz sebe, pri tem pa spoji va?o bistroumnost in va?e mlade mo?i v jubilejno poslanstvo, ki ga je Jezus prenesel na svojo Cerkev.
Pavel v svojem pozdravu stare?inam skupnosti v Efezu, katerega del smo sli?ali v prvem berilu, posreduje skrivnost vsakega poslanstva: »Sveti Duh vas je postavil za skrbnike« (Apd 20,28). Ne gospodarje, ampak skrbnike. Poslanstvo je Jezusovo. On je Vstali, torej je ?ivi in je pred nami. Nih?e med nami ni poklican, da ga nadomesti. Dan vnebohoda nas vzgaja za njegovo nevidno prisotnost. On nam zaupa, naredi nam prostor; celo pride in pravi: »Za vas je bolje, da jaz odidem« (Jn 16,7). Tudi mi ?kofje, dragi kandidati, vam dajemo prostor, ko vas danes vklju?ujemo v poslanstvo. In vi naredite prostor vernikom in vsakemu ?loveku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in presene?a. Bo?je ljudstvo je ?tevil?nej?e od tistega, kar vidimo. Ne dolo?ajmo mu meja.
O svetem Pavlu, o njegovem ganljivem poslovilnem govoru, bi rad izpostavil ?e drugo besedo. Ta je pravzaprav pred vsemi drugimi. Pavel lahko re?e: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne (...) ves ?as ?ivel med vami« (Apd 20,18). Ta izraz naj bo trdno vklesan v na?a srca in misli! »Vi veste, kako sem ravnal«: transparentnost ?ivljenja. Znano ?ivljenje, berljivo ?ivljenje, verodostojno ?ivljenje! Bodimo znotraj Bo?jega ljudstva, da bomo lahko pred njim z verodostojnim pri?evanjem.
Skupaj torej gradimo verodostojnost ranjene Cerkve, ki je poslana k ranjenemu ?love?tvu, v ranjenem stvarstvu. Nismo ?e popolni, a treba je, da smo verodostojni.
Vstali Jezus nam ka?e svoje rane in, ?eprav so znamenje zavrnitve s strani ?love?tva, nam odpu??a in nas po?ilja. Tega ne pozabimo! Tudi danes je dahnil v nas in nad naredil slu?abnike upanja. »Tako da nikogar ve? ne gledamo na ?love?ki na?in« (prim. 2 Kor 5,16): vse, kar se v na?ih o?eh ka?e kot zlomljeno in izgubljeno, se zdaj pojavi v znamenju sprave.
»Kristusova ljubezen nas namre? ima v lasti«, dragi bratje in sestre! To je last, ki nas osvobaja in usposablja, da si ne lastimo nikogar. Osvobajati, ne si lastiti. Smo Bo?ji: ni ve?jega bogastva, ki bi ga lahko cenili in ga bili dele?ni. Je edino bogastvo, ki se mno?i, ko ga delimo. Skupaj ga ?elimo prina?ati v svet, ki ga je Bog tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina (prim. Jn 3,16).
Tako je ?ivljenje, ki so ga darovali ti bratje, ki bodo kmalu posve?eni duhovniki, polno smisla. Zahvaljujemo se njim in zahvaljujemo se Bogu, da jih je poklical v slu?bo ljudstva, ki je vse duhovni?ko. Skupaj namre? zdru?ujemo nebo in zemljo. Naj v Mariji, Materi Cerkve, ?ari to skupno duhovni?tvo, ki dviguje poni?ne, povezuje rodove, nas imenuje blagrovani (prim Lk 1,48.52). Marija zaupanja in Mati upanja, prosi za nas.
