笔补辫别啪 posvetil nove duhovnike: Verodostojni pri膷evalci, poslani k ranjenemu 膷love拧tvu
Izpostavil je, da so ljudje, ki jih O膷e postavlja na njihovo pot, iz mesa in krvi tako kot Jezus: »Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih lo膷ili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. In naredite prostor vernikom in vsakemu 膷loveku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in presene膷a. Bo啪je ljudstvo je 拧tevil膷nej拧e od tistega, kar vidimo. Ne dolo膷ajmo mu meja.«
Homilija pape啪a Leona XIV. med ma拧o z duhovni拧kim posve膷enjem, 31. maj 2025
Dragi bratje in sestre!
Danes je dan velikega veselja za Cerkev in za vsakega izmed vas, ki boste posve膷eni v duhovnike, skupaj z va拧imi dru啪inami, prijatelji in tovari拧i na poti v letih va拧e formacije. Kot obred posve膷enja poudarja na ve膷 mestih, je odnos med tem, kar danes obhajamo, in Bo啪jim ljudstvom temeljnega pomena. Globina, 拧irina in celo trajanje bo啪jega veselja, ki si ga zdaj delimo, so neposredno sorazmerni z vezmi, ki obstajajo in bodo rasle med vami, ki boste posve膷eni, in ljudstvom, iz katerega prihajate, katerega del ostajate in h kateremu ste poslani. Pri tem vidiku se bom ustavil ter nenehno imel v mislih, da je identiteta duhovnika odvisna od zdru啪itve s Kristusom, najvi拧jim in ve膷nim duhovnikom.
Smo Bo啪je ljudstvo. Drugi vatikanski koncil je to zavedanje naredil 拧e bolj 啪ivo, ko je skoraj predvidel 膷as, ko bo ob膷utek pripadnosti oslabel, 膷ut za Boga pa bo postal redkej拧i. Vi ste pri膷evanje tega, da se Bog ni utrudil zbirati svoje otroke, 膷eprav so razli膷ni, in jih izgrajevati v dinamiki edinosti. Ne gre za neko naglo dejanje, ampak za tisti lahni vetri膷, ki je preroku Eliju vrnil upanje v uri obupanosti (prim. 1 Kr 19,12). Bo啪je veselje ni hrupno, ampak resni膷no spreminja zgodovino in nas pribli啪uje drug drugemu. Je podoba skrivnosti obiskanja, ki ga Cerkev premi拧ljuje zadnji dan meseca maja. Vidimo, kako iz sre膷anja med Devico Marijo in sorodnico Elizabeto privre Magnificat, pesem ljudstva, ki ga je obiskala milost.
Pravkar prebrana berila nam pomagajo razumeti to, kar se dogaja tudi med nami. Jezus se nam v evangeliju ne zdi potrt zaradi bli啪nje smrti, niti zaradi razo膷aranja nad pretrganimi ali nepopolnimi odnosi. Nasprotno, Sveti Duh te ogro啪ene odnose 拧e okrepi. V molitvi postanejo mo膷nej拧i od smrti. Namesto da bi mislil na svojo osebno usodo, Jezus polo啪i v O膷etove roke odnose, ki jih je zgradil tu spodaj. Mi smo del tega! Evangelij je namre膷 pri拧el do nas preko odnosov, ki jih svet lahko raztrga, a ne more jih uni膷iti.
Dragi kandidati, sami sebe torej zasnujte na Jezusov na膷in! Biti Bo啪ji 鈥� Bo啪ji slu啪abniki, Bo啪je ljudstvo 鈥� nas ve啪e na zemljo: ne na idealni svet, ampak na realnega. Tako kot Jezus so ljudje, ki jih O膷e postavlja na va拧o pot, iz mesa in krvi. Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih lo膷ili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. 笔补辫别啪 Fran膷i拧ek nas je pred tem velikokrat posvaril, kajti avtoreferen膷nost ugasne ogenj misijonarskega duha.
Cerkev je po svoji naravi ekstravertirana, kot je ekstravertirano Jezusovo 啪ivljenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Njegove besede »za vas in za vse« boste pri vsaki evharistiji naredili za svoje. Boga ni nih膷e nikoli videl. On se je obrnil na nas, izstopil je iz sebe. Sin je postal eksegeza, 啪iva pripoved. In dal nam je mo膷, da postanemo Bo啪ji otroci. Ne i拧膷ite, ne i拧膷imo druge mo膷i.
Gesta polaganja rok, s katero je Jezus sprejemal otroke in ozdravljal bolne, naj v vas obnavlja osvobajajo膷o mo膷 njegove mesijanske slu啪be. V Apostolskih delih to dejanje, ki ga bomo kmalu ponovili, pomeni podelitev Duha stvaritelja. Bo啪je kraljestvo tako zdaj pove啪e v ob膷estvo va拧e osebne svobode, ki so pripravljene izstopiti iz sebe, pri tem pa spoji va拧o bistroumnost in va拧e mlade mo膷i v jubilejno poslanstvo, ki ga je Jezus prenesel na svojo Cerkev.
Pavel v svojem pozdravu stare拧inam skupnosti v Efezu, katerega del smo sli拧ali v prvem berilu, posreduje skrivnost vsakega poslanstva: »Sveti Duh vas je postavil za skrbnike« (Apd 20,28). Ne gospodarje, ampak skrbnike. Poslanstvo je Jezusovo. On je Vstali, torej je 啪ivi in je pred nami. Nih膷e med nami ni poklican, da ga nadomesti. Dan vnebohoda nas vzgaja za njegovo nevidno prisotnost. On nam zaupa, naredi nam prostor; celo pride in pravi: »Za vas je bolje, da jaz odidem« (Jn 16,7). Tudi mi 拧kofje, dragi kandidati, vam dajemo prostor, ko vas danes vklju膷ujemo v poslanstvo. In vi naredite prostor vernikom in vsakemu 膷loveku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in presene膷a. Bo啪je ljudstvo je 拧tevil膷nej拧e od tistega, kar vidimo. Ne dolo膷ajmo mu meja.
O svetem Pavlu, o njegovem ganljivem poslovilnem govoru, bi rad izpostavil 拧e drugo besedo. Ta je pravzaprav pred vsemi drugimi. Pavel lahko re膷e: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne (...) ves 膷as 啪ivel med vami« (Apd 20,18). Ta izraz naj bo trdno vklesan v na拧a srca in misli! »Vi veste, kako sem ravnal«: transparentnost 啪ivljenja. Znano 啪ivljenje, berljivo 啪ivljenje, verodostojno 啪ivljenje! Bodimo znotraj Bo啪jega ljudstva, da bomo lahko pred njim z verodostojnim pri膷evanjem.
Skupaj torej gradimo verodostojnost ranjene Cerkve, ki je poslana k ranjenemu 膷love拧tvu, v ranjenem stvarstvu. Nismo 拧e popolni, a treba je, da smo verodostojni.
Vstali Jezus nam ka啪e svoje rane in, 膷eprav so znamenje zavrnitve s strani 膷love拧tva, nam odpu拧膷a in nas po拧ilja. Tega ne pozabimo! Tudi danes je dahnil v nas in nad naredil slu啪abnike upanja. »Tako da nikogar ve膷 ne gledamo na 膷love拧ki na膷in« (prim. 2 Kor 5,16): vse, kar se v na拧ih o膷eh ka啪e kot zlomljeno in izgubljeno, se zdaj pojavi v znamenju sprave.
»Kristusova ljubezen nas namre膷 ima v lasti«, dragi bratje in sestre! To je last, ki nas osvobaja in usposablja, da si ne lastimo nikogar. Osvobajati, ne si lastiti. Smo Bo啪ji: ni ve膷jega bogastva, ki bi ga lahko cenili in ga bili dele啪ni. Je edino bogastvo, ki se mno啪i, ko ga delimo. Skupaj ga 啪elimo prina拧ati v svet, ki ga je Bog tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina (prim. Jn 3,16).
Tako je 啪ivljenje, ki so ga darovali ti bratje, ki bodo kmalu posve膷eni duhovniki, polno smisla. Zahvaljujemo se njim in zahvaljujemo se Bogu, da jih je poklical v slu啪bo ljudstva, ki je vse duhovni拧ko. Skupaj namre膷 zdru啪ujemo nebo in zemljo. Naj v Mariji, Materi Cerkve, 啪ari to skupno duhovni拧tvo, ki dviguje poni啪ne, povezuje rodove, nas imenuje blagrovani (prim Lk 1,48.52). Marija zaupanja in Mati upanja, prosi za nas.
