ʲž posvetil nove duhovnike: Verodostojni pričevalci, poslani k ranjenemu človeštvu
Izpostavil je, da so ljudje, ki jih Oče postavlja na njihovo pot, iz mesa in krvi tako kot Jezus: »Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih ločili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. In naredite prostor vernikom in vsakemu človeku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in preseneča. Božje ljudstvo je številčnejše od tistega, kar vidimo. Ne določajmo mu meja.«
Homilija papeža Leona XIV. med mašo z duhovniškim posvečenjem, 31. maj 2025
Dragi bratje in sestre!
Danes je dan velikega veselja za Cerkev in za vsakega izmed vas, ki boste posvečeni v duhovnike, skupaj z vašimi družinami, prijatelji in tovariši na poti v letih vaše formacije. Kot obred posvečenja poudarja na več mestih, je odnos med tem, kar danes obhajamo, in Božjim ljudstvom temeljnega pomena. Globina, širina in celo trajanje božjega veselja, ki si ga zdaj delimo, so neposredno sorazmerni z vezmi, ki obstajajo in bodo rasle med vami, ki boste posvečeni, in ljudstvom, iz katerega prihajate, katerega del ostajate in h kateremu ste poslani. Pri tem vidiku se bom ustavil ter nenehno imel v mislih, da je identiteta duhovnika odvisna od združitve s Kristusom, najvišjim in večnim duhovnikom.
Smo Božje ljudstvo. Drugi vatikanski koncil je to zavedanje naredil še bolj živo, ko je skoraj predvidel čas, ko bo občutek pripadnosti oslabel, čut za Boga pa bo postal redkejši. Vi ste pričevanje tega, da se Bog ni utrudil zbirati svoje otroke, čeprav so različni, in jih izgrajevati v dinamiki edinosti. Ne gre za neko naglo dejanje, ampak za tisti lahni vetrič, ki je preroku Eliju vrnil upanje v uri obupanosti (prim. 1 Kr 19,12). Božje veselje ni hrupno, ampak resnično spreminja zgodovino in nas približuje drug drugemu. Je podoba skrivnosti obiskanja, ki ga Cerkev premišljuje zadnji dan meseca maja. Vidimo, kako iz srečanja med Devico Marijo in sorodnico Elizabeto privre Magnificat, pesem ljudstva, ki ga je obiskala milost.
Pravkar prebrana berila nam pomagajo razumeti to, kar se dogaja tudi med nami. Jezus se nam v evangeliju ne zdi potrt zaradi bližnje smrti, niti zaradi razočaranja nad pretrganimi ali nepopolnimi odnosi. Nasprotno, Sveti Duh te ogrožene odnose še okrepi. V molitvi postanejo močnejši od smrti. Namesto da bi mislil na svojo osebno usodo, Jezus položi v Očetove roke odnose, ki jih je zgradil tu spodaj. Mi smo del tega! Evangelij je namreč prišel do nas preko odnosov, ki jih svet lahko raztrga, a ne more jih uničiti.
Dragi kandidati, sami sebe torej zasnujte na Jezusov način! Biti Božji – Božji služabniki, Božje ljudstvo – nas veže na zemljo: ne na idealni svet, ampak na realnega. Tako kot Jezus so ljudje, ki jih Oče postavlja na vašo pot, iz mesa in krvi. Njim posvetite sami sebe, ne da bi se od njih ločili, ne da bi se izolirali, ne da bi iz prejetega daru naredili neke vrste privilegij. ʲž Frančišek nas je pred tem velikokrat posvaril, kajti avtoreferenčnost ugasne ogenj misijonarskega duha.
Cerkev je po svoji naravi ekstravertirana, kot je ekstravertirano Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. Njegove besede »za vas in za vse« boste pri vsaki evharistiji naredili za svoje. Boga ni nihče nikoli videl. On se je obrnil na nas, izstopil je iz sebe. Sin je postal eksegeza, živa pripoved. In dal nam je moč, da postanemo Božji otroci. Ne iščite, ne iščimo druge moči.
Gesta polaganja rok, s katero je Jezus sprejemal otroke in ozdravljal bolne, naj v vas obnavlja osvobajajočo moč njegove mesijanske službe. V Apostolskih delih to dejanje, ki ga bomo kmalu ponovili, pomeni podelitev Duha stvaritelja. Božje kraljestvo tako zdaj poveže v občestvo vaše osebne svobode, ki so pripravljene izstopiti iz sebe, pri tem pa spoji vašo bistroumnost in vaše mlade moči v jubilejno poslanstvo, ki ga je Jezus prenesel na svojo Cerkev.
Pavel v svojem pozdravu starešinam skupnosti v Efezu, katerega del smo slišali v prvem berilu, posreduje skrivnost vsakega poslanstva: »Sveti Duh vas je postavil za skrbnike« (Apd 20,28). Ne gospodarje, ampak skrbnike. Poslanstvo je Jezusovo. On je Vstali, torej je živi in je pred nami. Nihče med nami ni poklican, da ga nadomesti. Dan vnebohoda nas vzgaja za njegovo nevidno prisotnost. On nam zaupa, naredi nam prostor; celo pride in pravi: »Za vas je bolje, da jaz odidem« (Jn 16,7). Tudi mi škofje, dragi kandidati, vam dajemo prostor, ko vas danes vključujemo v poslanstvo. In vi naredite prostor vernikom in vsakemu človeku, ki mu je Vstali blizu in v katerih nas rad obiskuje in preseneča. Božje ljudstvo je številčnejše od tistega, kar vidimo. Ne določajmo mu meja.
O svetem Pavlu, o njegovem ganljivem poslovilnem govoru, bi rad izpostavil še drugo besedo. Ta je pravzaprav pred vsemi drugimi. Pavel lahko reče: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne (...) ves čas živel med vami« (Apd 20,18). Ta izraz naj bo trdno vklesan v naša srca in misli! »Vi veste, kako sem ravnal«: transparentnost življenja. Znano življenje, berljivo življenje, verodostojno življenje! Bodimo znotraj Božjega ljudstva, da bomo lahko pred njim z verodostojnim pričevanjem.
Skupaj torej gradimo verodostojnost ranjene Cerkve, ki je poslana k ranjenemu človeštvu, v ranjenem stvarstvu. Nismo še popolni, a treba je, da smo verodostojni.
Vstali Jezus nam kaže svoje rane in, čeprav so znamenje zavrnitve s strani človeštva, nam odpušča in nas pošilja. Tega ne pozabimo! Tudi danes je dahnil v nas in nad naredil služabnike upanja. »Tako da nikogar več ne gledamo na človeški način« (prim. 2 Kor 5,16): vse, kar se v naših očeh kaže kot zlomljeno in izgubljeno, se zdaj pojavi v znamenju sprave.
»Kristusova ljubezen nas namreč ima v lasti«, dragi bratje in sestre! To je last, ki nas osvobaja in usposablja, da si ne lastimo nikogar. Osvobajati, ne si lastiti. Smo Božji: ni večjega bogastva, ki bi ga lahko cenili in ga bili deležni. Je edino bogastvo, ki se množi, ko ga delimo. Skupaj ga želimo prinašati v svet, ki ga je Bog tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina (prim. Jn 3,16).
Tako je življenje, ki so ga darovali ti bratje, ki bodo kmalu posvečeni duhovniki, polno smisla. Zahvaljujemo se njim in zahvaljujemo se Bogu, da jih je poklical v službo ljudstva, ki je vse duhovniško. Skupaj namreč združujemo nebo in zemljo. Naj v Mariji, Materi Cerkve, žari to skupno duhovništvo, ki dviguje ponižne, povezuje rodove, nas imenuje blagrovani (prim Lk 1,48.52). Marija zaupanja in Mati upanja, prosi za nas.