笔补辫别啪 rimski 拧kofiji: Prisluhnil bom vsem, da bi se skupaj u膷ili in odlo膷ali
笔补辫别啪 Leon XIV., homilija med ma拧o ob prevzemu 拧kofovskega sede啪a,
bazilika sv. Janez v Lateranu, 25. maj 2025
Cerkev v Rimu je dedinja velike zgodovine, ki je ukoreninjena v pri膷evanju Petra, Pavla in brez拧tevilnih mu膷encev, in ima edinstveno poslanstvo, ki ga dobro ozna膷uje napis na pro膷elju te katedrale: biti Mater omnium Ecclesiarum, Mati vseh Cerkva.
笔补辫别啪 Fran膷i拧ek nas je pogosto vabil k razmi拧ljanju o materinski razse啪nosti Cerkve (prim. , 46-49, 139-141; ) in o zna膷ilnostih, ki so ji lastne: ne啪nost, pripravljenost na 啪rtvovanje in sposobnost poslu拧anja, ki omogo膷a ne le prisko膷iti na pomo膷, ampak pogosto predvideti potrebe in pri膷akovanja, 拧e preden so izra啪ena. To so lastnosti, za katere upamo, da bodo rasle povsod v Bo啪jem ljudstvu, tudi tukaj, v na拧i veliki 拧kofijski dru啪ini: v vernikih, v pastirjih, najprej pa v meni. O njih nam lahko pomagajo berila, ki smo jih sli拧ali.
Zlasti Apostolska dela (prim. Apd 15,1-2.22-29) nam pripovedujejo o tem, kako je prva skupnost pristopila k izzivu, kako se pri oznanjevanju evangelija odpreti poganskemu svetu. To ni bil lahek proces: zahteval je veliko potrpe啪ljivosti in medsebojnega poslu拧anja; to se je najprej zgodilo v skupnosti v Antiohiji, kjer so bratje z dialogom 鈥� tudi s prerekanjem 鈥� skupaj opredelili to vpra拧anje. Nato pa sta Pavel in Barnaba od拧la v Jeruzalem. Nista se odlo膷ila sama: iskala sta ob膷estvo z materjo Cerkvijo in se tja odpravila v poni啪nosti.
Tam sta na拧la Petra in apostole, ki so jima prisluhnili. Tako se je za膷el pogovor, ki je na koncu pripeljal do prave odlo膷itve: priznali in upo拧tevali so trud neofitov ter se dogovorili, da jim ne bodo nalagali prevelikih bremen, ampak se omejili in jim nalo啪ili le najnujnej拧e (prim. Apd 15,28-29). Tako je tisto, kar bi se lahko zdelo te啪ava, postalo prilo啪nost za razmislek in rast za vse.
A svetopisemsko besedilo nam pove 拧e ve膷 ter gre 膷ez bogato in zanimivo 膷love拧ko dinamiko dogodka.
To nam razkrivajo besede, ki jih bratje v Jeruzalemu v pismu namenijo bratom v Antiohiji in jim tako sporo膷ijo svoje odlo膷itve. Zapi拧ejo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28). Poudarjajo namre膷, da je bilo v vsej zadevi najpomembnej拧e poslu拧anje, ki je omogo膷ilo vse drugo, poslu拧anje Bo啪jega glasu. Tako nas spominjajo, da se ob膷estvo gradi najprej »na kolenih«, v molitvi in v nenehnem prizadevanju za spreobrnjenje. Le v tak拧ni napetosti lahko namre膷 vsak v sebi sli拧i glas Duha, ki kli膷e: »Aba! O膷e!« (Gal 4,6), ter posledi膷no druge poslu拧a in razume kot brate.
Tudi evangelij poudarja to sporo膷ilo (prim. Jn 14,23-29), ko nam pravi, da v 啪ivljenjskih odlo膷itvah nismo sami. Duh nas podpira in nam ka啪e pot, po kateri naj hodimo, u膷i nas in nas spominja vse, kar nam je povedal Jezus (prim. Jn 14,26).
Najprej nas Duh u膷i Gospodovih besed in jih vtisne globoko v nas, v skladu s svetopisemsko podobo postave, ki ni ve膷 zapisana na kamnitih plo拧膷ah, ampak v na拧ih srcih (prim. Jer 31,33); dar, ki nam pomaga rasti do te mere, da drug za drugega postanemo »Kristusovo pismo« (prim. 2 Kor 3,3). In prav tako je: toliko bolj smo sposobni oznanjati evangelij, kolikor bolj dopustimo, da nas osvoji in preoblikuje, ter dovolimo mo膷i Duha, da nas globoko v notranjosti o膷isti, da na拧e besede naredi preproste, na拧e 啪elje po拧tene in jasne, na拧a dejanja velikodu拧na.
In tukaj vstopi v igro drugi glagol: »spomniti se«, torej vrniti se in usmeriti pozornost srca na tisto, kar smo do啪iveli in se nau膷ili, da bi 拧e globlje prodrli v njegov pomen in okusili njegovo lepoto.
V zvezi s tem mislim na zahtevno pot, po kateri rimska 拧kofija hodi v teh letih in ki poteka na razli膷nih ravneh poslu拧anja: sveta, ki jo obdaja, da bi razumela njegove izzive, ter znotraj skupnosti, da bi razumela potrebe in podpirala modre in prero拧ke pobude evangelizacije in karitativnosti. To je te啪avna pot, ki 拧e vedno poteka in ki posku拧a zaobjeti zelo bogato, a tudi zelo kompleksno stvarnost. Vendar pa je vredno zgodovine te Cerkve, ki je velikokrat pokazala, da zna misliti »na veliko«, se brez zadr啪kov lotiti pogumnih projektov ter se vklju膷iti tudi v nove in zahtevne scenarije.
Znamenje tega je veliko delo, s katerim si vsa 拧kofija prav v teh dneh prizadeva za jubilej s sprejemanjem in oskrbi romarjev ter z ne拧tetimi drugimi pobudami. Zahvaljujo膷 velikemu trudu se mesto tistim, ki pridejo sem, v膷asih tudi od dale膷, ka啪e kot velik, odprt in gostoljuben dom, predvsem pa kot ognji拧膷e vere.
S svoje strani izra啪am 啪eljo in zavzetost, da bom vstopil na to prostrano gradbi拧膷e in po svojih mo膷eh prisluhnil vsem, da bi se skupaj u膷ili, razumeli in odlo膷ali: »Z vami kristjan, za vas 拧kof,« kot je dejal sveti Avgu拧tin (prim. Razprava 340, 1). Prosim vas, da mi pri tem pomagate v skupnem prizadevanju molitve in ljubezni, pri tem pa se spomnite besed svetega Leona Velikega: »Vse dobro, ki ga storimo pri opravljanju svoje slu啪be, je Kristusovo delo; ni delo nas, ki brez njega ne moremo storiti ni膷esar, ampak njega slavimo, njega, od katerega izvira vsa u膷inkovitost na拧ega dela« (Serm. 5, de natali ipsius, 4).
Tem besedam bi za konec rad dodal 拧e besede bla啪enega Janeza Pavla I., ki je 23. septembra 1978 s sijo膷im in vedrim obrazom, zaradi katerega se ga je 啪e oprijel vzdevek »pape啪 nasmeha«, takole pozdravil svojo novo 拧kofijsko dru啪ino: »Sveti Pij X. je ob prihodu v patriarhat v Benetkah zatrdil v baziliki svetega Marka: 鈥淜aj bi bilo z mano, Bene膷ani, 膷e vas ne bi ljubil?鈥� Jaz nekaj podobnega pravim Rimljanom: lahko vam zagotovim, da vas ljubim, da 啪elim vstopiti le vam v slu啪bo in vam dati na razpolago vse moje uboge mo膷i, tisto malo, kar sem in kar imam« (Homilija ob prevzemu rimske katedre, 23. september 1978).
Tudi jaz vam izra啪am vso svojo naklonjenost in 啪eljo, da bi z vami na na拧i skupni poti delil veselje in 啪alost, napore in upanje. Tudi jaz vam ponujam »tisto malo, kar imam in kar sem«, in to izro膷am pripro拧nji svetih Petra in Pavla ter mnogih drugih bratov in sester, katerih svetost je razsvetlila zgodovino te Cerkve in ulice tega mesta. Devica Marija naj nas spremlja in posreduje za nas.
