Pape? rimski ?kofiji: Prisluhnil bom vsem, da bi se skupaj u?ili in odlo?ali
Pape? Leon XIV., homilija med ma?o ob prevzemu ?kofovskega sede?a,
bazilika sv. Janez v Lateranu, 25. maj 2025
Cerkev v Rimu je dedinja velike zgodovine, ki je ukoreninjena v pri?evanju Petra, Pavla in brez?tevilnih mu?encev, in ima edinstveno poslanstvo, ki ga dobro ozna?uje napis na pro?elju te katedrale: biti Mater omnium Ecclesiarum, Mati vseh Cerkva.
Pape? Fran?i?ek nas je pogosto vabil k razmi?ljanju o materinski razse?nosti Cerkve (prim. , 46-49, 139-141; ) in o zna?ilnostih, ki so ji lastne: ne?nost, pripravljenost na ?rtvovanje in sposobnost poslu?anja, ki omogo?a ne le prisko?iti na pomo?, ampak pogosto predvideti potrebe in pri?akovanja, ?e preden so izra?ena. To so lastnosti, za katere upamo, da bodo rasle povsod v Bo?jem ljudstvu, tudi tukaj, v na?i veliki ?kofijski dru?ini: v vernikih, v pastirjih, najprej pa v meni. O njih nam lahko pomagajo berila, ki smo jih sli?ali.
Zlasti Apostolska dela (prim. Apd 15,1-2.22-29) nam pripovedujejo o tem, kako je prva skupnost pristopila k izzivu, kako se pri oznanjevanju evangelija odpreti poganskemu svetu. To ni bil lahek proces: zahteval je veliko potrpe?ljivosti in medsebojnega poslu?anja; to se je najprej zgodilo v skupnosti v Antiohiji, kjer so bratje z dialogom – tudi s prerekanjem – skupaj opredelili to vpra?anje. Nato pa sta Pavel in Barnaba od?la v Jeruzalem. Nista se odlo?ila sama: iskala sta ob?estvo z materjo Cerkvijo in se tja odpravila v poni?nosti.
Tam sta na?la Petra in apostole, ki so jima prisluhnili. Tako se je za?el pogovor, ki je na koncu pripeljal do prave odlo?itve: priznali in upo?tevali so trud neofitov ter se dogovorili, da jim ne bodo nalagali prevelikih bremen, ampak se omejili in jim nalo?ili le najnujnej?e (prim. Apd 15,28-29). Tako je tisto, kar bi se lahko zdelo te?ava, postalo prilo?nost za razmislek in rast za vse.
A svetopisemsko besedilo nam pove ?e ve? ter gre ?ez bogato in zanimivo ?love?ko dinamiko dogodka.
To nam razkrivajo besede, ki jih bratje v Jeruzalemu v pismu namenijo bratom v Antiohiji in jim tako sporo?ijo svoje odlo?itve. Zapi?ejo: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim« (Apd 15,28). Poudarjajo namre?, da je bilo v vsej zadevi najpomembnej?e poslu?anje, ki je omogo?ilo vse drugo, poslu?anje Bo?jega glasu. Tako nas spominjajo, da se ob?estvo gradi najprej »na kolenih«, v molitvi in v nenehnem prizadevanju za spreobrnjenje. Le v tak?ni napetosti lahko namre? vsak v sebi sli?i glas Duha, ki kli?e: »Aba! O?e!« (Gal 4,6), ter posledi?no druge poslu?a in razume kot brate.
Tudi evangelij poudarja to sporo?ilo (prim. Jn 14,23-29), ko nam pravi, da v ?ivljenjskih odlo?itvah nismo sami. Duh nas podpira in nam ka?e pot, po kateri naj hodimo, u?i nas in nas spominja vse, kar nam je povedal Jezus (prim. Jn 14,26).
Najprej nas Duh u?i Gospodovih besed in jih vtisne globoko v nas, v skladu s svetopisemsko podobo postave, ki ni ve? zapisana na kamnitih plo??ah, ampak v na?ih srcih (prim. Jer 31,33); dar, ki nam pomaga rasti do te mere, da drug za drugega postanemo »Kristusovo pismo« (prim. 2 Kor 3,3). In prav tako je: toliko bolj smo sposobni oznanjati evangelij, kolikor bolj dopustimo, da nas osvoji in preoblikuje, ter dovolimo mo?i Duha, da nas globoko v notranjosti o?isti, da na?e besede naredi preproste, na?e ?elje po?tene in jasne, na?a dejanja velikodu?na.
In tukaj vstopi v igro drugi glagol: »spomniti se«, torej vrniti se in usmeriti pozornost srca na tisto, kar smo do?iveli in se nau?ili, da bi ?e globlje prodrli v njegov pomen in okusili njegovo lepoto.
V zvezi s tem mislim na zahtevno pot, po kateri rimska ?kofija hodi v teh letih in ki poteka na razli?nih ravneh poslu?anja: sveta, ki jo obdaja, da bi razumela njegove izzive, ter znotraj skupnosti, da bi razumela potrebe in podpirala modre in prero?ke pobude evangelizacije in karitativnosti. To je te?avna pot, ki ?e vedno poteka in ki posku?a zaobjeti zelo bogato, a tudi zelo kompleksno stvarnost. Vendar pa je vredno zgodovine te Cerkve, ki je velikokrat pokazala, da zna misliti »na veliko«, se brez zadr?kov lotiti pogumnih projektov ter se vklju?iti tudi v nove in zahtevne scenarije.
Znamenje tega je veliko delo, s katerim si vsa ?kofija prav v teh dneh prizadeva za jubilej s sprejemanjem in oskrbi romarjev ter z ne?tetimi drugimi pobudami. Zahvaljujo? velikemu trudu se mesto tistim, ki pridejo sem, v?asih tudi od dale?, ka?e kot velik, odprt in gostoljuben dom, predvsem pa kot ognji??e vere.
S svoje strani izra?am ?eljo in zavzetost, da bom vstopil na to prostrano gradbi??e in po svojih mo?eh prisluhnil vsem, da bi se skupaj u?ili, razumeli in odlo?ali: »Z vami kristjan, za vas ?kof,« kot je dejal sveti Avgu?tin (prim. Razprava 340, 1). Prosim vas, da mi pri tem pomagate v skupnem prizadevanju molitve in ljubezni, pri tem pa se spomnite besed svetega Leona Velikega: »Vse dobro, ki ga storimo pri opravljanju svoje slu?be, je Kristusovo delo; ni delo nas, ki brez njega ne moremo storiti ni?esar, ampak njega slavimo, njega, od katerega izvira vsa u?inkovitost na?ega dela« (Serm. 5, de natali ipsius, 4).
Tem besedam bi za konec rad dodal ?e besede bla?enega Janeza Pavla I., ki je 23. septembra 1978 s sijo?im in vedrim obrazom, zaradi katerega se ga je ?e oprijel vzdevek »pape? nasmeha«, takole pozdravil svojo novo ?kofijsko dru?ino: »Sveti Pij X. je ob prihodu v patriarhat v Benetkah zatrdil v baziliki svetega Marka: “Kaj bi bilo z mano, Bene?ani, ?e vas ne bi ljubil?” Jaz nekaj podobnega pravim Rimljanom: lahko vam zagotovim, da vas ljubim, da ?elim vstopiti le vam v slu?bo in vam dati na razpolago vse moje uboge mo?i, tisto malo, kar sem in kar imam« (Homilija ob prevzemu rimske katedre, 23. september 1978).
Tudi jaz vam izra?am vso svojo naklonjenost in ?eljo, da bi z vami na na?i skupni poti delil veselje in ?alost, napore in upanje. Tudi jaz vam ponujam »tisto malo, kar imam in kar sem«, in to izro?am pripro?nji svetih Petra in Pavla ter mnogih drugih bratov in sester, katerih svetost je razsvetlila zgodovino te Cerkve in ulice tega mesta. Devica Marija naj nas spremlja in posreduje za nas.
