杏MAP导航

»Danes pa Cerkev vsem ponuja svojo dedi拧膷ino dru啪benega nauka, da bi odgovorila na novo industrijsko revolucijo in na razvoj umetne inteligence, ki prina拧ata nove izzive za za拧膷ito 膷love拧kega dostojanstva, pravi膷nosti in dela,« je dejal pape啪 Leon XIV., ki je med temeljnimi na膷eli, ki jim 啪eli slediti, izpostavil vrnitev k prvenstvu Kristusa pri oznanjevanju; misijonarsko spreobrnjenje celotne kr拧膷anske skupnosti; rast v kolegialnosti in sinodalnosti; pozornost do ljudske pobo啪nosti; ljube膷a skrb za zadnje in odvr啪ene; dialog s sodobnim svetom v njegovih razli膷nih sestavinah in stvarnostih.

笔补辫别啪 Leon XIV. je sre膷anje za膷el s skupno molitvijo o膷ena拧 in zdravamarija v latin拧膷ini, da bi Gospod 拧e naprej spremljal kardinalski zbor in predvsem vso Cerkev. Prvi del je bil namenjen njegovemu govoru, drugi del pa medsebojni podelitvi, da bi 鈥� kot je dejal 鈥�  »lahko sli拧al kak拧ne nasvete, predloge, namige, konkretne stvari, o katerih se je 啪e govorilo pred konklavom«.

  (ANSA)

Govor pape啪a Leona XIV. kardinalskemu zboru, 10. maja 2025

Bratje kardinali!
Vse pozdravljam in se vam zahvaljujem za to sre膷anje ter za dneve pred njim, ki so bili bole膷i zaradi izgube svetega o膷eta Fran膷i拧ka, zahtevni zaradi odgovornosti, s katerimi smo se skupaj soo膷ili, ter hkrati, v skladu z obljubo, ki nam jo je dal sam Jezus, bogati z milostjo in tola啪bo v Duhu (prim. Jn 14,25-27).

Vi, dragi kardinali, ste pape啪evi najtesnej拧i sodelavci in to mi je v veliko tola啪bo, ko sprejemam jarem, ki o膷itno presega moje mo膷i, kot tudi mo膷i vseh drugih. Va拧a navzo膷nost me spominja, da me Gospod, ki mi je zaupal to poslanstvo, ne pu拧膷a samega pri prevzemanju odgovornosti. Predvsem vem, da lahko vedno, vedno ra膷unam na njegovo pomo膷, na Gospodovo pomo膷, ter po njegovi milosti in previdnosti na va拧o bli啪ino in bli啪ino 拧tevilnih bratov in sester po vsem svetu, ki verujejo v Boga, ljubijo Cerkev in podpirajo Kristusovega namestnika z molitvijo in dobrimi deli.

Zahvaljujem se dekanu kardinalskega zbora, kardinalu Giovanniju Battisti Reju, 膷igar modrost, plod dolgega 啪ivljenja in dolgoletnega zvestega slu啪enja apostolskemu sede啪u, nam je v tem 膷asu bila v veliko pomo膷. Zahvaljujem se kamerlengu svete rimske Cerkve, kardinalu Kevinu Josephu Farrellu, za dragoceno in zahtevno vlogo, ki jo je imel v 膷asu sede vacante in sklica konklava. Svoje misli namenjam tudi bratom kardinalom, ki zaradi zdravstvenih razlogov niso mogli biti navzo膷i, in njim se z vami pridru啪ujem v ob膷estvu naklonjenosti in molitve.

V tem trenutku, ki je isto膷asno 啪alosten in vesel, previdnostno ovit v svetlobo velike no膷i, bi 啪elel, da na odhod pokojnega svetega o膷eta Fran膷i拧ka in konklave skupaj gledamo kot na velikono膷ni dogodek, kot na etapo dolgega izhoda, po katerem nas Gospod 拧e naprej vodi proti polnosti 啪ivljenja; v tej perspektivi izro膷imo »O膷etu usmiljenja in Bogu vse tola啪be« (2 Kor 1,3) du拧o rajnega pape啪a in prihodnost Cerkve.

笔补辫别啪, od svetega Petra in vse do mene, njegovega nevrednega naslednika, je poni啪ni slu啪abnik Boga in bratov, ni膷 drugega kot to. To so dobro pokazali zgledi mnogih mojih predhodnikov, kot pape啪 Fran膷i拧ek s svojim slogom popolne predanosti slu啪enju in trezne bistvenosti v 啪ivljenju, izro膷itve Bogu v 膷asu poslanstva in mirnega zaupanja v trenutku vrnitve v O膷etovo hi拧o. Sprejmimo to dragoceno dedi拧膷ino in se ponovno podajmo na pot, spodbujeni z istim upanjem, ki prihaja iz vere.

Vstali, ki je navzo膷 med nami, varuje in vodi Cerkev ter 拧e naprej po啪ivlja upanje z ljubeznijo, ki je »izlita v na拧a srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Na nas pa je, da postanemo ubogljivi poslu拧alci njegovega glasu in zvesti slu啪abniki njegovih na膷rtov zveli膷anja, pri tem pa se spominjamo, da nam Bog bolj kot z glasnim gromom in potresom rad govori s »拧epetom lahnega vetri膷a« ali, kot nekateri prevajajo, »z glasom tihega 拧epeta« (1 Kr 19,12). To je pomembno sre膷anje, ki ga ne smemo zamuditi in h kateremu moramo vzgajati in spremljati vse sveto Bo啪je ljudstvo, ki nam je zaupano.

V zadnjih dneh smo lahko videli lepoto in 膷utili mo膷 te neizmerne skupnosti, ki je svojega pastirja sprejela in 啪alovala z veliko naklonjenostjo in predanostjo ter ga z vero in molitvijo spremljala v trenutku njegovega dokon膷nega sre膷anja z Gospodom. Videli smo, kaj je resni膷na veli膷ina Cerkve, ki 啪ivi v raznolikosti svojih udov, zdru啪enih z eno glavo, Kristusom, »pastirjem in varuhom« (1 Pt 2,25) na拧ih du拧. Je telo, iz katerega smo se rodili tudi mi, in hkrati 膷reda (prim. Jn 21,15-17), polje (prim. Mr 4,1-20), ki nam je dano, da zanj skrbimo in ga obdelujemo, hranimo z zakramenti odre拧enja in dajemo rodovitnost s semenom Besede, da bi, trdni v slogi in navdu拧eni nad poslanstvom, hodili, kakor Izraelci v pu拧膷avi, v senci oblaka in v lu膷i Bo啪jega ognja (prim. Raz 13,21).

V zvezi s tem bi 啪elel, da danes skupaj obnovimo na拧o popolno predanost poti, po kateri vesoljna Cerkev hodi 啪e desetletja, ko sledi drugemu vatikanskemu koncilu. 笔补辫别啪 Fran膷i拧ek je k temu pozival in kot nauk aktualiziral njegove vsebine v , v zvezi s katero bi rad izpostavil nekaj temeljnih poudarkov: vrnitev k prvenstvu Kristusa pri oznanjevanju (prim. 拧t. 11); misijonarsko spreobrnjenje celotne kr拧膷anske skupnosti (prim. 拧t. 9); rast v kolegialnosti in sinodalnosti (prim. 拧t. 33); pozornost do sensus fidei 鈥� verskega 膷uta (prim. 拧t. 119-120), zlasti v oblikah, ki so mu najbolj lastne in vklju膷ujo膷e, kot je to ljudska pobo啪nost (prim. 拧t. 123); ljube膷a skrb za zadnje in odvr啪ene (prim. 拧t. 53); pogumen in zaupen dialog s sodobnim svetom v njegovih razli膷nih sestavinah in stvarnostih (prim. 拧t. 84; Drugi vatikanski koncil, pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1-2).

Gre za na膷ela evangelija, ki so vedno spodbujala in navdihovala 啪ivljenje in delo Bo啪je dru啪ine, vrednote, po katerih se je razodevalo usmiljeno O膷etovo obli膷je in se 拧e naprej razodeva v Sinu, ki je postal 膷lovek in ki je najve膷je upanje vsakega, ki z iskrenim srcem i拧膷e resnico, pravi膷nost, mir in bratstvo (prim. Benedikt XVI., okro啪nica , 2; Fran膷i拧ek, bula , 3).

Prav zato, ker se 膷utim poklicanega nadaljevati v tej smeri, sem razmi拧ljal, da bi prevzel ime Leon XIV. Razlogi so razli膷ni, a glavni je ta, da je pape啪 Leon XIII. z zgodovinsko okro啪nico obravnaval socialna vpra拧anja v kontekstu prve velike industrijske revolucije; danes pa Cerkev vsem ponuja svojo dedi拧膷ino dru啪benega nauka, da bi odgovorila na novo industrijsko revolucijo in na razvoj umetne inteligence, ki prina拧ata nove izzive za za拧膷ito 膷love拧kega dostojanstva, pravi膷nosti in dela.

Dragi bratje, ta prvi del na拧ega sre膷anja bi rad sklenil z 啪eljo, ki jo je sveti Pavel VI. leta 1963 postavil na za膷etek svoje petrinske slu啪be: »Naj pride na ves svet velik plamen vere in ljubezni, ki bo razvnel vse ljudi dobre volje, razsvetlil njihove poti medsebojnega sodelovanja in privabil na 膷love拧tvo, ponovno in vedno, obilje bo啪anskega zadovoljstva, sámo mo膷 Boga, brez katerega pomo膷i ni膷 ni vredno, ni膷 ni sveto« (Sporo膷ilo vsej 膷love拧ki dru啪ini Qui fausto die, 22. junij 1963).

Naj bodo to tudi na拧a ob膷utenja, ki naj jih z Gospodovo pomo膷jo spremenimo v molitev in zavzetost. Hvala.

  (ANSA)