杏MAP导航

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Jn 14,15-17

[Jezus je rekel svojim u?encem:]  »?e me ljubite, se boste dr?ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O?eta in dal vam bo drugega Tola?nika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.«

  (VATICAN MEDIA Divisione Foto)

Kateheza: »Verujem v Svetega Duha.« Sveti Duh v ?ivljenju Cerkve.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Z dana?njo katehezo se bomo od tega, kar nam je o Svetem Duhu razodelo Sveto pismo, preusmerili k temu, kako je Sveti Duh navzo? in kako deluje v ?ivljenju Cerkve. Sveti Duh je navzo? in delujo? v na?em kr??anskem ?ivljenju.

V prvih treh stoletjih Cerkev ni ?utila potrebe, da bi izrecno opredelila svojo vero v Svetega Duha. V najstarej?i veroizpovedi Cerkve, tako imenovani Apostolski veroizpovedi, je po trditvi: »Verujem v Boga O?eta, stvarnika nebes in zemlje, in v Jezusa Kristusa, ki je bil rojen, je umrl, ?el pred pekel, vstal in ?el v nebesa«, dodano: »Verujem v Svetega Duha«, in ni? ve?, brez kakr?ne koli nadrobnosti.

Herezija je Cerkev spodbudila, da je pojasnila to svojo vero. Ko se je ta proces za?el – s svetim Atanazijem v ?etrtem stoletju –, je bila prav njena izku?nja posve?ujo?ega in bo?anskega delovanja Svetega Duha tista, ki je Cerkev pripeljala do gotovosti o popolni bo?anskosti Svetega Duha. To se je zgodilo na ekumenskem koncilu v Konstantinoplu leta 381, ki je bo?anskost Svetega Duha opredelil z znanimi besedami, ki jih ponavljamo ?e danes: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki o?ivlja; ki izhaja iz O?eta in Sina; ki ga z O?etom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.«

Re?i, da je Sveti Duh »Gospod«, je enako kot re?i, da si z Bogom deli »oblast«, ki pripada svetu Stvarnika in ne svetu ustvarjenih bitij. Mo?nej?a izjava je, da mu pripadata enaka slava in ?a??enje kot O?etu in Sinu. To je argument o enakosti v ?asti, ki je bil v?e? svetemu Baziliju Velikemu, ki je bil glavni snovalec te formule, da je namre? Sveti Duh Gospod, da je Bog.

Koncilska opredelitev ni bila kon?na, ampak za?etna to?ka. In dejansko, ko so bili prese?eni zgodovinski razlogi, ki so prepre?evali natan?nej?o opredelitev bo?anskosti Svetega Duha, se jo je mirno izrekalo v bogoslu?ju Cerkve in njeni teologiji. ?e sveti Gregor Nazian?ki bo po tem koncilu brez ve?jih zadr?kov zatrdil: »Ali je torej Sveti Duh Bog? Gotovo! Ali je enakega bistva? Da, je, ?e je pravi Bog« (Oratio 31, 5.10).

Kaj nam, dana?njim vernikom, pravi del vere, ki ga vsako nedeljo izpovemo pri ma?i: »Verujem v Svetega Duha«? V preteklosti so se ukvarjali predvsem s trditvijo, da Sveti Duh »izhaja iz O?eta«. Latinska Cerkev je to trditev kmalu dopolnila in k veri med ma?o dodala, da Sveti Duh izhaja »tudi iz Sina«. Ker je v latin??ini izraz za »in iz Sina« »Filioque«, je iz tega nastal spor, znan pod tem imenom, ki je bil razlog (ali izgovor) za mnoge spore in lo?itve med vzhodno Cerkvijo in zahodno Cerkvijo. Zagotovo se na tem mestu ne gre ukvarjati s tem vpra?anjem, ki je – med drugim v ozra?ju dialoga, ki se je vzpostavil med obema Cerkvama – izgubilo ostrino preteklosti in danes dopu??a upanje na popolno medsebojno sprejemanje, kot eno glavnih »spravljenih razlik«. V?e? mi je re?i »spravljene razlike«. Med kristjani je veliko razlik: ta pripada tej ?oli, ta pripada tisti ?oli; ta je protestant, tisti je nekaj drugega. Pomembno je, da so te razlike spravljene v ljubezni skupne hoje.

S tem, ko smo premagali to oviro, lahko danes izpostavimo za nas najpomembnej?o posebno pravico, ki je razgla?ena v ?lenu veroizpovedi, namre? da je Sveti Duh »o?ivljajo?«, to je, da daje ?ivljenje. Vpra?ajmo se, kak?no ?ivljenje daje Sveti Duh. Na za?etku, pri stvarjenju, Bo?ji dih daje Adamu naravno ?ivljenje; iz blata naredi »?ivo bitje« (prim. 1 Mz 2,7). Zdaj, v novem stvarjenju, je Sveti Duh tisti, ki vernikom daje novo ?ivljenje, Kristusovo ?ivljenje, nadnaravno ?ivljenje, ?ivljenje Bo?jih otrok. Pavel zatrdi: »Kajti postava Duha ?ivljenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rim 8,2).

Kje je v vsem tem velika in tola?ilna vest za nas? To je, da je ?ivljenje, ki nam ga je dal Sveti Duh, ve?no ?ivljenje! Vera nas osvobaja groze, da bi morali priznati, da se tu vse kon?a, da ni odkupitve za trpljenje in krivico, ki vladata na zemlji. Apostol nam zagotavlja: »In ?e prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v ?ivljenje tudi va?a umrljiva telesa« (Rim 8,11). Duh prebiva v nas, je v nas.

Gojimo to vero tudi za tiste, ki so pogosto ne po lastni krivdi prikraj?ani zanjo in ?ivljenju ne zmorejo dati smisla. In ne pozabimo se zahvaliti Njemu, ki nam je s svojo smrtjo pridobil ta neprecenljivi dar.