杏MAP导航

Andreja ?ervek - Vatikan

V sredi??u dana?nje kateheze med splo?no avdienco, ki je potekala v knji?nici apostolske pala?e, je bil blagoslov kot molitev. Sveti o?e je spomnil, da Bog od za?etka svarjenja stalno blagoslavlja vse ustvarjeno, tudi ?loveka. Ta Bo?ji blagoslov kakor odtis dobrote ostane v vsakem od nas vse ?ivljenje. Smo torej blagoslovljeni in po pape?evih besedah imamo zato tudi sposobnost, da blagoslavljamo druge. Ta svet namre? potrebuje blagoslova.

Svetopisemski odlomek: Ef 1,3-6

»Slavljen Bog in O?e na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakr?nim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obli?jem sveti in brezmade?ni. V ljubezni nas je vnaprej dolo?il, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Tak?en je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veli?astva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.«

Kateheza pape?a Fran?i?ka: Blagoslov

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes se ustavimo pri bistveni razse?nosti molitve: blagoslovu. Nadaljujemo premi?ljevanje o molitvi. V pripovedih o stvarjenju (prim. 1 Mz 1-2) Bog kar naprej blagoslavlja ?ivljenje. Blagoslavlja ?ivali (1 Mz 1,22), blagoslavlja mo?kega in ?ensko (1 Mz 1,28), ob koncu blagoslovi soboto, dan po?itka in u?ivanja vsega stvarjenja (1 Mz 2,3). Bog blagoslavlja. Prve strani Svetega pisma so stalno ponavljanje blagoslovov. Bog blagoslavlja, a tudi ljudje blagoslavljajo. In kmalu odkrijemo, da blagoslov vsebuje posebno mo?, ki spremlja vse ?ivljenje tistega, ki ga prejme, ter pripravi ?lovekovo srce, da se Bogu pusti spremeniti (Sacrosanctum Concilium, 61).

Na za?etku sveta je torej Bog, ki »blago-slovi« [pape? uporabi italijanski izraz 'dice-bene' in 'bene-dice', kar dobesedno pomeni 'dobro-pravi' in izvira iz italijanske besede 'benedire', 'blagosloviti'; slovenska beseda 'blagoslov' je sestavljena iz 'blago' in 'slovo' ter pomeni 'povedati blago ali dobro besedo nad nekom'; op. prev.]. Vidi, da je vsako delo njegovih rok dobro in lepo. In ko pride do ?loveka in je stvarjenje sklenjeno, prizna, da je »zelo dobro« (prim. 1 Mz 1,31). Kmalu zatem se bo ta lepota, ki jo je Bog odtisnil v svoje delo, spremenila in ?lovek bo postal izprijena stvaritev, zmo?en ?iriti po svetu zlo in smrt. A ni? 

ne bo moglo nikoli odstraniti prvega odtisa Boga, odtisa dobrote, ki ga je Bog naredil v svetu, ?love?ki naravi, vseh nas: sposobnost blagoslavljati in dejstvo, da smo blagoslovljeni. Bog se s stvarstvom ni zmotil in niti s stvaritvijo ?loveka. Upanje sveta se popolnoma nahaja v blagoslovu Boga: On nam ?e naprej ho?e-dobro [v italijan??ini izraz 'volerci-bene', ki ga na tem mestu uporabi pape?, prav tako pomeni 'nas ima rad'; op. prev.], On je prvi, ki stalno upa na na?e dobro, kot pravi pesnik Péguy.

Velik Bo?ji blagoslov je Jezus Kristus. Velik dar Boga je njegov Sin. Je blagoslov za vse ?love?tvo; blagoslov je, da nas je re?il. On je ve?na Beseda, s katero nas je O?e blagoslovil, »ko smo bili ?e gre?niki« (Rim 5,8), kot pravi sveti Pavel: Beseda, ki je postala meso in bila darovana za nas na kri?u.

Sveti Pavel z ganjenostjo razglasi na?rt Bo?je ljubezni in pravi takole: »Slavljen Bog in O?e na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakr?nim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obli?jem sveti in brezmade?ni. V ljubezni nas je vnaprej dolo?il, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Tak?en je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veli?astva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem« (Ef 1,3-6). Ne obstaja greh, ki bi lahko popolnoma odstranil Kristusovo podobo, ki je navzo?a v vsakem od nas. Noben greh ne more odstraniti podobe, ki jo je Bog polo?il v nas, Kristusove podobe. Lahko jo iznakazi, a ne more je izmakniti Bo?jemu usmiljenju. Gre?nik lahko ostane sredi svojih napak dolgo ?asa, a Bog je potrpe?ljiv do zadnjega ter upa, da se bo na koncu njegovo srce odprlo in se spremenilo. Bog je kakor dober o?e in kakor dobra mati – On je tudi dobra mati: nikoli ne nehata ljubiti svojega otroka, ?e ta ?e tako zgre?i, nikoli.

Na misel mi pride, kako sem velikokrat videl vrsto za vstop v zapor: mnoge mame, ki so ?akale v vrsti, da bi videle svojega zaprtega sina. Ne nehajo ga ljubiti. Vedo, da ljudje, ki se peljejo mimo v avtobusu, pomislijo: 'Aha, to je mama zapornika.' Tega se ne sramujejo. Ja, sramujejo se, vendar gredo dalje. Sin je 

pomembnej?i od sramu. Tudi mi smo za Boga pomembnej?i od vseh na?ih grehov, ki jih lahko storimo. Kajti On je o?e, je mati, je ?ista ljubezen. On nas je blagoslovil za vedno. In nikoli nas ne bo nehal blagoslavljati.

Mo?na izku?nja je brati ta svetopisemska besedila o blagoslovu v zaporu ali v skupnosti za odvajanje od odvisnosti. Pomagati tem osebam za?utiti, da so ?e vedno blagoslovljenje, kljub svojim velikim zmotam, da jim nebe?ki O?e ?e naprej ho?e dobro in upa, da se navsezadnje odprejo za dobro. ?e so jih zapustili celo njihovi najbli?ji – mnogi jih zapustijo, niso kakor tiste mame v vrsti, ki ?akajo, da bi jih videle, ne menijo se, zapustijo jih –, saj jih imajo za nepopravljive, za Boga so vedno otroci. Bog ne more v nas odstraniti podobe otrok, vsak med nami je sin, je h?i. V?asih se zgodijo ?ude?i: mo?ki in ?enske, ki se ponovno rodijo, ker najdejo ta blagoslov, ki jih je mazilil kot otroke. Kajti Bo?ja milost spremeni ?ivljenje: sprejme nas tak?ne, kakr?ni smo, a nikoli nas ne pusti tak?nih, kakr?ni smo.

Pomislimo, kaj je Jezus naredil z Zahejem (prim. Lk 19,1-10). Vsi so v njem videli samo slabo. Jezus pa opazi ?arek dobrega in po njem, po njegovi radovednosti, da bi videl Jezusa, pusti priti usmiljenje, ki re?uje. Tako je najprej spremenil Zahejevo srce in zatem ?e njegovo ?ivljenje. V zavr?enih in odstranjenih osebah je Jezus videl neizbrisen blagoslov O?eta. Bil je javni gre?nik, storil je mnogo slabega, a Jezus je videl tisto neizbrisno znamenje O?etovega blagoslova in od tu prihaja njegovo so?utje. Tisti izraz, ki se pogosto ponovi v evangeliju: »zajelo ga je so?utje« in zaradi tega so?utja mu pomaga in mu spremeni srce. ?e ve?, sam sebe je poistovetil z vsako osebo v stiski (prim. Mt 25,31-46). V odlomku o koncu ?asov, ko bomo vsi sojeni, Jezus pravi: »Jaz sem bil tam, bil sem la?en, bil sem nag, bil sem v je?i, bil sem v bolni?nici, bil sem tam.«

Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgovarjamo z blagoslavljanjem. Bog nas je nau?il blagoslavljati in tudi mi moramo blagoslavljati. To je molitev slavljenja, ?a??enja, zahvaljevanja. Katekizem pravi: »Molitev slavljenja je ?lovekov odgovor na Bo?je darove: ker Bog blagoslavlja, more ?lovekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova« (KKC, 2626). Molitev je veselje in priznanje. Bog ni ?akal, da se spreobrnemo, da bi nas ?ele zatem za?el ljubiti, temve? nas je ljubil mnogo prej, ko smo bili ?e v grehu.

Ne moremo blagoslavljati samo tega Boga, ki nas blagoslavlja. Vse moramo blagoslavljati v Njem, vse ljudi. Blagoslavljati Boga je blagoslavljati brate, blagoslavljati svet. To je izvor kr??anske krotkosti, sposobnost, da se ?utimo blagoslovljeni, in sposobnost, da blagoslavljamo. ?e bi vsi tako po?eli, vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslova. In mi lahko damo blagoslov in prejmemo blagoslov. O?e nas ljubi. Nam pa ostaja samo veselje, da ga blagoslavljamo, in veselje, da se mu zahvaljujemo, ter se pri Njem u?imo blagoslavljati in ne preklinjati. Samo eno besedo ljudem, ki so navajeni preklinjati, ljudem, ki imajo na ustih in tudi v srcu vedno slabo besedo preklinjanja. Vsak med nami lahko razmisli: Imam navado preklinjati? In prositi Gospoda za milost, da bi spremenilo to navado, kajti imamo srce, ki je blagoslovljeno in iz blagoslovljenega srca ne more priti preklinjanje. Naj nas Gospod u?i, da ne bomo nikoli preklinjali, ampak blagoslavljali.