杏MAP导航

Andreja ?ervek - Vatikan

Kateheza med dana?njo splo?no avdienco, ki jo je pape? Fran?i?ek imel v knji?nici apostolske pala?e, je govorila o molitvi prve Cerkve. O tem nam lepo pripovedujejo Apostolska dela, ki so bila tudi izhodi??e pape?evega razmi?ljanja. Spregovoril je o bistvenih zna?ilnostih kr??anskega ?ivljenja: poslu?anje u?enja apostolov, varovanje vzajemnega ob?estva, lomljenje kruha in molitev. Spominjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel samo, ?e ostane trdno zdru?ena s Kristusom. V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, ki ljubi vsakega ?loveka in ?eli, da se evangelij oznanja vsem, je zatrdil pape? in poudaril, da so te ?tiri koordinate bistvene za razlo?evanje, kaj je cerkveno in kaj ni.

Svetopisemski odlomek: Apd 4,23-24.29.31

Ko so ju izpustili, sta se Peter in Janez vrnila k svojim in jim sporo?ila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in stare?ine. Ob njunih besedah so verniki enodu?no povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! […] glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji slu?abniki z vso sr?nostjo oznanjali tvojo besedo! […] In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso sr?nostjo oznanjali Bo?jo besedo.

Kateheza: Molitev v nastajajo?i Cerkvi

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Prve korake Cerkve v svet je narekovala molitev. Apostolski zapisi in pomembno pripovedovanje Apostolskih del nam obujajo podobo Cerkve na poti, delujo?e Cerkve, ki pa v molitvenih sre?anjih najde osnovo in spodbudo za misijonarsko delovanje. Podoba prve skupnosti v Jeruzalemu je oporna to?ka za vsako drugo kr??ansko izku?njo. Luka v Apostolskih delih zapi?e: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v ob?estvu, v lomljenju kruha in v molitvi« (Apd 2,42). Skupnost vztraja v molitvi.

Tukaj najdemo ?tiri bistvene zna?ilnosti kr??anskega ?ivljenja. Prava: poslu?anje u?enja apostolov; druga: varovanje vzajemnega ob?estva; tretja: lomljenje kruha; in ?etrta: molitev. Spominjajo nas, da ima obstoj Cerkve smisel samo, ?e ostane trdno zdru?ena s Kristusom, torej v skupnosti, njegovi besedi, evharistiji in molitvi. To je na?in, kako se zdru?imo s Kristusom. Oznanjevanje in kateheza pri?ujeta o besedah in dejanjih U?itelja; stalno iskanje bratskega ob?estva varuje pred egoizmi in partikularizmi; lomljenje kruha uresni?uje zakrament Jezusove navzo?nosti med nami: On ne bo nikoli odsoten. On je ravno evharistija. On ?ivi in hodi z nami. In na koncu ?e molitev, ki je prostor pogovora z O?etom, po Kristusu v Svetem Duhu.

 Vse tisto, kar v Cerkvi nastane zunaj teh »koordinat«, je brez temelja. Da bi razlo?evali neko situacijo, moramo upo?tevati te ?tiri koordinate, kako je v 

dolo?eni situaciji s temi ?tirimi koordinatami: oznanjevanje, stalno iskanje bratskega ob?estva, dejavna ljubezen, lomljenje kruha – torej evharisti?no ?ivljenje in molitev. Katerakoli situacija mora biti pretehtana v lu?i teh ?tirih koordinat. Kar ne ustreza tem koordinatam, je brez cerkvenosti, ni cerkveno.

Bog oblikuje Cerkev in ne hrupna dela. Cerkev ni tr?nica. Cerkev ni skupina podjetnikov, ki se posve?ajo temu novemu poslu. Cerkev je delo Svetega Duha, ki nam ga je poslal Jezus, da bi nas zbral skupaj. Cerkev je ravno delo Duha v kr??anski skupnosti, v skupnostnem ?ivljenju, v evharistiji, v molitvi – vedno. In vse, kar nastaja zunaj teh koordinat, je brez temelja, je kakor sezidati hi?o na pesku (prim. Mt 7,24-27). Bog oblikuje Cerkev in ne hrupna dela. Jezusova beseda napolni na? trud s smislom. V poni?nosti se gradi prihodnost sveta.

V?asih ?utim veliko ?alost, ko vidim kak?no skupnost, ki z vso dobro voljo zgre?i pot, ker misli, da Cerkev pomeni sestankovanje, kakor da bi ?lo za neko politi?no stranko. »Ve?ina, manj?ina, kaj misli ta in oni in tisti …« […] In vpra?am sem: »A kje je tukaj Sveti Duh? Kje je molitev? Kje je ljubezen skupnosti? Kje je evharistija?« Brez teh ?tirih koordinat Cerkev postane ?love?ko dru?tvo, politi?na stranka – ve?ina, manj?ina – spremembe se delajo, kot da bi ?lo za podjetje […]. Ni pa Svetega Duha. Navzo?nost Svetega Duha pa zagotavljajo ravno te ?tiri koordinate. Da bi ocenili neko situacijo, ?e je cerkvena ali ni cerkvena, se vpra?ajmo o teh ?tirih koordinatah: skupnostno ?ivljenje, molitev, evharistija ... Kako se razvija ?ivljenje teh ?tirih koordinat. ?e to manjka, manjka Sveti Duh. In ?e manjka Duh, bomo postali lepo humanisti?no, dobrodelno zdru?enje, tudi cerkvena stranka. A Cerkve tukaj ni. Zato Cerkev skozi te stvari ne more rasti: ne raste s prozelitizmom kot kak?no podjetje. Raste s privla?nostjo. In kdo povzro?a privla?nost? Sveti Duh. Nikoli ne pozabimo besed Benedikta XVI.: »Cerkev ne raste s prozelitizmom, raste s privla?nostjo.« ?e manjka Sveti Duh, ki priteguje k Jezusu, ni Cerkve. Imamo klub prijateljev, z dobrimi nameni, a ni Cerkve, ni sinodalnosti.

Ko beremo Apostolska dela, odkrijemo, da so mo?no gonilo evangelizacije sre?anja molitve, kjer vsak, ki se jih udele?i, izkusi ?ivo Jezusovo navzo?nost in se ga dotakne Duh. ?lani prve skupnosti – in to velja vedno, tudi za nas danes – dojamejo, da se zgodovina sre?anja z Jezusom ne kon?a s trenutkom 

vnebohoda, ampak se nadaljuje v njihovih ?ivljenjih. Ko pripovedujejo, kaj je rekel in storil Gospod – poslu?anje besede –, ko molijo, da bi z Njim vstopili v ob?estvo, vse postane ?ivo. Molitev vliva lu? in toplino: dar Duha v njih prebuja gore?nost.

Glede tega se Katekizem zelo bogato izrazi: »Sveti Duh, ki tako svoji Cerkvi, ki moli, kli?e v spomin Kristusa, tudi vodi Cerkev k celotni resnici in prebuja nove formulacije, ki naj izra?ajo nedoumljivo Kristusovo skrivnost, ki je na delu v ?ivljenju, zakramentih in poslanstvu njegove Cerkve« (KKC, 2625). To je torej delo Duha v Cerkvi: spominjati se Jezusa. Sam Jezus je to rekel: On vas bo podu?il in vas spomnil. Poslanstvo je spominjati se Jezusa, a ne kot neko urjenje spomina. Kristjani, ko hodijo po poteh poslanstva, se spominjajo Jezusa s tem, ko ga ponovno naredijo navzo?ega; in od Njega, od njegovega Duha, prejemajo »spodbudo« za hojo, za oznanjevanje, za slu?enje. V molitvi se kristjan potopi v skrivnost Boga, v tisto skrivnost, ki ljubi vsakega ?loveka, tistega Boga, ki ?eli, da se evangelij oznanja vsem. Bog je Bog za vse in v Jezusu se je vsaka stena pregrade dokon?no podrla: kot pravi sveti Pavel, On je na? mir, »on, ki je iz obeh napravil eno« (Ef 2,14). Jezus je napravil eno.

Tako ?ivljenju prve Cerkve daje ritem stalno izmenjavanje obhajanj, pro?enj, ?asov za molitev, tako skupnostne kot osebne. Duh daje mo? oznanjevalcem, ki se podajo na potovanje in ki iz ljubezni do Jezusa re?ejo morja, se spoprijemajo z nevarnostmi, so dele?ni poni?evanj.

Bog daje ljubezen in Bog prosi ljubezen. To je misti?na korenina celotnega vernikovega ?ivljenja. Prvi kristjani v molitvi, a tudi mi, ki smo pri?li precej stoletij za njimi, ?ivimo isto izku?njo. Duh po?ivlja vsako stvar. In vsak kristjan, ki se ne boji nameniti ?asa molitvi, lahko vzame za svoje besede apostola Pavla, ki pravi: »Kolikor pa zdaj ?ivim v mesu, ?ivim v veri v Bo?jega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Molitev ti pomaga, da se tega zave?. Samo v ti?ini ?a??enja se izkusi celotna resnica teh besed. Ponovno moramo osvojiti ob?utek za ?a??enje. ?astiti, ?astiti Boga, ?astiti Jezusa, ?astiti Duha. O?e, Sin in Duh – ?astiti. V ti?ini. Molitev ?a??enja je molitev, s katero spoznavamo Boga kot za?etek in konec celotne zgodovine. In ta molitev je ?ivi ogenj Duha, ki daje mo? za pri?evanje in poslanstvo. Hvala.