杏MAP导航

Andreja ?ervek - Vatikan

Sveti o?e je med dana?njo splo?no avdienco, ki je potekala v knji?nici apostolske pala?e, pozval, naj molimo drug za drugega. V sredi??u kateheze je namre? bila prosilna molitev ali molitev posredovanja. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na ste?aj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadu?ljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z o?mi in s srcem Boga, z njegovim so?utjem in ne?nostjo. Z ne?nostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»[Bratje,] ob vsaki prilo?nosti molíte v duhu z vsakr?nimi molitvami in pro?njami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustra?eno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s sr?nostjo, kakor je moja dol?nost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. ?e molitev ne obsega veselja in bole?ine, upanja in bridkosti ?love?tva, postane »dekorativna« dejavnost, neka povr?inska dr?a, intimisti?na dr?a. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in ?as, ki sta namenjena na?emu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Bo?jih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako mo?ki in ?enske molitve i??ejo samoto in ti?ino, ne da ne bi bili nadle?ni, ampak da bi bolje poslu?ali Bo?ji glas. V?asih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na ste?aj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadu?ljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde so?utno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izklju?ilo. Molitev je na?e srce in na? glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali no?ejo moliti ali pa jim je nemogo?e moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k O?etu kakor pripro?nja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo ?asa v samoti bodisi v polurni samoti –,lo?i od vsega in vseh, da bi ponovno na?el vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bole?ino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Bo?ja »antena« v tem svetu.

 Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obli?je. Katekizem pi?e: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je ugla?eno po bo?jem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo ugla?eni z Bo?jim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do na?ih grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere ?elimo moliti v ugla?enosti z Bo?jim srcem. To je resni?na molitev. V ugla?enosti z Bo?jim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V ?asu Cerkve je kr??anska pripro?nja udele?enost pri Kristusovi pripro?nji: je izraz ob?estva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udele?enost pri Kristusovi pripro?nji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je pripro?njik pri O?etu, moli za nas, moli tako, da O?etu ka?e rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizi?no, s svojim telesom pred O?etom. Jezus je na? pripro?njik. Moliti pomeni nekoliko po?eti kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri O?etu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je sredi??e ?lovek. Preprosto ?lovek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovra?tva ni mogo?e moliti, sredi brezbri?nosti ni mogo?e moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna ?alost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »najve?je sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izku?nja ?love?kega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvr?e.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za gre?nike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko druga?en od oseb, za katere moli. ?uti se gre?nik, med gre?niki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno ?iv in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo bolj?i od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo gre?niki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben ?lovek pred Tabo ni pravi?en (prim. Ps 143,2), vsi smo dol?niki, ki imajo neporavnan ra?un; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi o?mi. Gospod, usmili se me!« S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s poni?nostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namre? molil na o?aben na?in: 

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti gre?niki; jaz sem pravi?en, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujo? tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v ?asu preganjanja znali ponavljati besede na?ega Gospoda: »O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je ?e naprej o?e, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v slu?bi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si uma?e roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzro?a celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev pripro?nje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dol?nost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: star?i, vzgojitelji, posve?eni slu?abniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo v?asih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z o?mi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima so?utjem in ne?nostjo. Z ne?nostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kli?ejo k velikemu so?utju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge. Hvala.