杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Pape?eva kateheza med dana?njo dopoldansko splo?no avdienco, ki je potekala v knji?nici apostolske pala?e, je bila namenjena prosilni molitvi. Kot je zatrdil sveti o?e, je prositi nekaj zelo ?love?kega. V samem O?ena?u prosimo za najbolj vzvi?ene stvari, a tudi za najpreprostej?e in vsakdanje. Pape? je spodbudil, naj se ne sramujemo prositi, kajti Bog vedno odgovarja na na?e pro?nje.

Svetopisemski odlomek: Ps 28,1-2.6-7

K tebi, Gospod, kli?em,
moja skala, ne mol?i pred mano.
?e bo? pred menoj mol?al,
bom podoben tistim, ki se pogrezajo v jamo.
Usli?i glas moje pro?nje,
ko kli?em k tebi,
ko dvigam svoje roke
k tvojemu svetemu templju.
Naj bo slavljen Gospod,
ker je usli?al glas moje pro?nje.
Gospod je moja mo? in moj ??it,
vanj moje srce zaupa;
prejel sem pomo? in srce mi vriska,
s svojo pesmijo se mu zahvaljujem.

Kateheza: Prosilna molitev

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujmo z na?imi razmi?ljanji o molitvi. Kr??anska molitev je popolnoma ?love?ka – mi molimo kot ?love?ke osebe, tak?ni kakr?ni smo –: obsega hvalnice in pro?njo. Ko je namre? Jezus u?il svoje u?ence moliti, je to storil z O?ena?em, da bi z O?etom vstopili v odnos otro?kega zaupanja in mu namenili vse svoje pro?nje. Boga prosimo za najvi?je darove: posve?enje njegovega imena med ljudmi, prihod njegovega gospostva, uresni?itev njegove dobre volje v odnosu do sveta. Katekizem nas spominja: »V pro?njah obstaja vrednostna lestvica: najprej Bo?je kraljestvo, nato tisto, kar je potrebno za njegovo sprejetje in za sodelovanje pri njegovem prihodu« (KKC, 2632). A v O?ena?u prosimo tudi za najpreprostej?e darove, za najbolj vsakdanje darove, kot je »vsakdanji kruh« – kar pomeni tudi zdravje, dom, delo, vsakodnevne stvari; in tudi za evharistijo, ki je potrebna za ?ivljenje v Kristusu; kakor tudi prosimo za odpu??anje grehov – kar je vsakdanja stvar, vedno potrebujemo odpu??anje – in torej za mir v na?ih odnosih; ter navsezadnje, naj nam pomaga v sku?njavah in nas re?i hudega.

Prositi, moledovati. To je zelo ?love?ko. ?e enkrat prisluhnimo Katekizmu: »S prosilno molitvijo izra?amo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temve? gre?niki, kakr?ni smo, kot kristjani vemo, da se odvra?amo od O?eta« (KKC, 2629). ?e se nekdo po?uti slabo, ker je naredil slabe stvari, je torej gre?nik, ko moli O?ena?, se ?e pribli?uje h Gospodu.

V?asih lahko mislimo, da ni?esar ne potrebujemo, da zadostujemo sami sebi in da ?ivimo v popolni samozadostnosti. V?asih se to zgodi. A slej ali prej ta iluzija izgine. ?love?ko bitje je pro?nja, ki v?asih postane krik, pogosto zadr?evan. Du?a je podobna suhi, ?ejni zemlji, kot pravi psalm (prim. Ps 63,2). V tem ali onem trenutku svojega ?ivljenja vsi izkusimo ?as potrtosti, osamljenosti. Sveto pismo se ne sramuje pokazati na ?love?ko stanje, ki je zaznamovano z boleznijo, nepravi?nostmi, izdajstvom prijateljev ali gro?njo nasprotnikov. V?asih se zdi, da se vse ru?i, da je do sedaj ?iveto ?ivljenje bilo zaman. V teh situacijah, ko se zdi, da se vse podira in na videz ni izhoda, obstaja ena sama pot: krik, molitev »Gospod, pomagaj mi!« Molitev odpre razpoke za lu? v najtemnej?em mraku. »Gospod, pomagaj mi!« To odpre pot, odpre stezo.

Nam, ?love?kim bitjem je ta pro?nja za pomo? skupna s celotnim stvarstvom. Nismo sami v »pro?nji« v tem uni?enem vesolju: vsak drobec stvarstva ima vpisano ?eljo po Bogu. Sveti Pavel je to izrazil na ta na?in: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bole?ine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko ?eljno pri?akujemo posinovljenje, odre?enje svojega telesa« (Rim 8,22-24). V nas odmeva raznovrstno je?anje stvaritev: dreves, kamnov, ?ivali … Vsaka stvar hrepeni po izpolnitvi. Tertulijan je zapisal: »Moli vsako ustvarjeno bitje, molijo ?ivali in zveri in pripogibajo kolena; ko pridejo iz hleva ali jam, dvignejo glavo k nebu in ne ostanejo zaprtih gobcev, ampak njihov glas odmeva v skladu z njihovimi navadami. In tudi ptice, komaj vzletijo, se dvignejo proti nebu in raz?irijo svoja krila, kakor da bi bile roke v obliki kri?a, za?vrgolijo nekaj, kar se zdi kot molitev« (De oratione, XXIX). To je poeti?en izraz kot komentar k tistemu, kar pravi sveti Pavel, da vse stvarstvo vzdihuje, moli. Mi pa smo edini, ki molimo zavestno, vemo, da se obra?amo na O?eta in vstopamo v odnos z O?etom.

Ne smemo torej biti ogor?eni, ?e ?utimo potrebo po molitvi, ne se sramovati. Predvsem ko smo v potrebi, prosimo. Jezus je govoril o nepo?tenem ?loveku, ki je moral pred svojim gospodarjem polo?iti ra?une in je rekel: »Sram me je prositi.« Mnogi imamo ta ob?utek: sram nas je prositi, prositi pomo?, prositi za nekaj nekoga, naj nam pomaga priti do cilja, sram nas je prositi Boga. Ne sramujmo se prositi: »Gospod, to potrebujem. Gospod, imam to te?avo. Pomagaj mi.« Krik, krik srca k Bogu, ki je O?e. In tako po?eti tudi v sre?nih trenutkih, ne samo v slabih, ampak tudi v sre?nih. Zahvaljevati se Bogu za vsako dano stvar in ne imeti ni?esar kot samoumevno ali obvezno: vse je milost. To se moramo nau?iti. Gospod nam vedno daje, vedno; vse je milost, vse. Bo?ja milost. 

Vendar pa ne zadu?imo pro?nje, ki iz nas spontano prihaja. Prosilna molitev gre vzporedno s sprejemanjem na?ih omejitev in na?e ustvarjenosti. Lahko se tudi ne veruje v Boga, a te?ko je ne verjeti v molitev: ta preprosto obstaja; ka?e se nam kot krik; in vsi mi imamo opravka s tem notranjim glasom, ki sicer lahko dolgo ?asa mol?i, a nekega dne se prebudi in zavpije.

Bratje in sestre, vemo, da bo Bog odgovoril. Ni molivca v Knjigi psalmov, ki bi dvignil svojo to?bo in ne bi bil sli?an. Bog odgovori vedno: danes, jutri … a vedno odgovori, na tak ali druga?en na?in. Vedno odgovori. Sveto pismo ve?krat ponovi: Bog poslu?a krik tistega, ki ga kli?e. Tudi na?e jecljajo?e pro?nje, tudi tiste, ki so ostale na dnu srca, ki se jih sramujemo izraziti, O?e jih poslu?a in nam ho?e podariti Svetega Duha, ki o?ivlja vsako na?o molitev in spreminja vsako stvar. Bratje in sestre, pri molitvi gre vedno za vpra?anje potrpe?ljivosti, za vzdr?ljivost pri?akovanja. Sedaj smo v adventnem ?asu, v ?asu, za katerega je zna?ilno pri?akovanje, pri?akovanje bo?i?a. Smo v pri?akovanju. To dobro vidimo. A tudi vse na?e ?ivljenje je v pri?akovanju. In molitev je vedno pri?akovanje, kajti vemo, da bo Gospod odgovoril. Celo smrt trepeta, ko kristjan moli, kajti ve, da vsak molivec ima zaveznika, ki je mo?nej?i od nje: Gospoda Vstalega. Smrt je Kristus ?e premagal in pri?el bo dan, ko bo vse dokon?no in se smrt ne bo ve? posmehovala na?emu ?ivljenju in na?i sre?nosti.

Nau?imo se biti v pri?akovanju, pri?akovanju Gospoda. Gospod nas prihaja obiskat, ne samo med temi prazniki, ob bo?i?u in veliki no?i, ampak nas obiskuje vsak dan v globini na?ega srca, ?e smo v pri?akovanju. Velikokrat se ne zavedamo, da je Gospod blizu, da trka na na?a vrata, in mi ga pustimo iti mimo. »Bojim se, da bi Bog ?el mimo in jaz tega ne bi opazil,« je dejal sveti Avgu?tin. Gospod gre mimo, Gospod prihaja, Gospod trka. A ?e ima? u?esa polna raznega hrupa, ne bo? sli?al Gospodovega klica. Bratje in sestre, biti v pri?akovanju: to je molitev. Hvala.