Kardinal Sepe v Lvivu: Sredi vojne ste znamenje Kristusovega usmiljenja
Kardinal Crescenzio Sepe
SV. MAŠA V LVIVU
OB 650. LETNICI LVOVSKE METROPOLIJE
SOBOTA 6. SEPTEMBRA
Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Z velikim veseljem in hvaležnostjo danes prihajam v mesto Lviv, da bi skupaj z vami izrazil globoko hvaležnost za 650. letnico obstoja Lvivske metropolije.
Na začetku se kot papežev odposlanec, predstavnik najvišjega pastirja vesoljne Cerkve, predstavljam na tem praznovanju s sporočilom zaupanja, edinosti in upanja. To sporočilo je danes izraz skrbi papeža Leona XIV. za celotno metropolijo in za Ukrajino v tem težkem času vojne, v katerem toliko bede pretresa človekovo življenje.
Moja prisotnost je izpolnitev želje papeža Leona XIV., ki je vsebovana v apostolskem pismu, naslovljenem name, zato prisrčno pozdravljam vse moje tukaj navzoče brate v škofovski službi, ki jim predseduje nadškof Mieczysław Mokrzycki, lvivski metropolit, predstavnike civilnih oblasti, duhovnike, redovnike in redovnice, bogoslovce, vse župnijske skupnosti in vse vernike, ki so danes prisotni tukaj in so se nam pridružili preko medijskih prenosov.
Bratje in sestre!
Preden se poglobimo v zgodovino vaše nadškofije, se zamislimo nad besedami današnjega bogoslužja. V njih najdemo najglobljo utemeljitev tega, kar je Kristusova Cerkev storila za Cerkev v Ukrajini. Že prerok Ezekiel je napovedal, da bo Bog iskal svoje ovce, skrbel zanje, jih pasel in jih nosil v naročju. Gre za starozavezno napoved Jezusa, dobrega pastirja, ki je dal svoje življenje na križu za odrešenje ljudi, in ki je vstal od mrtvih, da bi njegove ovce imele življenje in ga imele v izobilju. Zaradi tega lahko Jezus reče o sebi: »Jaz sem dobri pastir«, istočasno pa dodaja: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi te moram zbrati in poslušale bodo moj glas in bo ena sama čreda in en sam pastir.«
Ta globoka Kristusova želja je izražena v priliki o trti. Kdor ostane na trti, torej v Kristusu, obrodi obilo sadu, kajti Jezus pravi: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«
Ta vcepljenost v Kristusa, trto, se zgodi skozi stoletja v Cerkvi, zlasti po zakramentu krsta, pred katerim je vedno oznanilo evangelija.
To je Cerkev storila tudi v tej deželi. Že dolgo pred ustanovitvijo Lvivske metropolije so ljudje, ki so živeli tukaj, slišali Kristusove besede, namenjene apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
S temi besedami je krščanstvo pognalo korenine v to deželo. Ustanovljene so bile škofije, župnijske skupnosti, rodila se je krščanska kultura, umetnost in izročilo, ki so ljudem omogočile, da so premagali vse, celo najtežje čase. Kdor bi danes hotel izruvati te korenine in nam odvzeti našo krščansko istovetnost, bi bil kot tisti, ki trga mladike s Kristusa, trte.
Kot za drevo ali rastlino korenina ni nek odvečen dodatek, ampak vir življenja, tako so korenine naše krščanske istovetnosti pogoj in hkrati zagotovilo zdravega razvoja naše prihodnosti v družini, v družbi in v celotni skupnosti držav, ki so zrasle iz evangelija in iz izročila Cerkve.
Predragi bratje in sestre!
Sedaj pa se vrnimo k zgodovini. Lvivska metropolija je bila ustanovljena 1375 z bulo papeža Urbana VI. Ta zgodovinski trenutek je odprl novo stran v zgodovini Cerkve v tem delu Evrope, ko je okrepil strukturo Cerkve in njeno duhovno navzočnost.
Lviv je bil stoletja kraj srečanja med kulturami in verstvi. V sozvočju in slogi so drug ob drugem živeli Poljaki, Ukrajinci, Armenci in Judje. In v tem talilnem loncu narodnosti in kultur se je oblikovala krščanska dediščina, ki je navdihnila in spodbujala dialog ter okrepila skupnost vesoljne Cerkve.
Morda je metropolija prav zaradi tega preživela vzpone in padce: čas reformacije, obdobje delitev, drugo svetovno vojno, komunizem – in vedno znova našla svoje poslanstvo, ko je postala luč upanja. Rešena svetišča, ohranjena izročila, duhovno bogastvo prednikov – vse to je danes vaša dediščina in vaša odgovornost.
650 let zgodovine vere, zakoreninjene v evangeliju, posredovane iz roda v rod. To je sad dela pastirjev, duhovnikov, katehistov, redovnikov in vernih laikov.
Tu je Bog skozi stoletja prebujal svete ljudi – pastirje, redovnike, redovnice, laike – ki so s svojo vero, svojim služenjem in svojo ljubeznijo do bližnjega pričevali o Božji prisotnosti v svetu.
Spomnimo se blaženega Jakoba Strzemię, frančiškana in lvivskega nadškofa, ki je z veliko gorečnostjo prinašal evangelij v Rusijo in bil pastirj, ki je bil predan ljudstvu.
Sv. Janez iz Dukle je bil frančiškan, apostol usmiljenja in ponižnosti, ki je svoja zadnja leta preživel v Lvivu in izžareval svetost.
Sv. Jožef Bilczewski, lvivski nadškof v začetku 20. stoletja, je poznan kot mož molitve in študija, predvsem pa kot pozoren pastir, ki je skrbel za uboge in si je prizadeval za edinost Cerkve.
Ob njem je deloval sv. Zygmunt Gorazdowski – duhovnik, ki je daroval svoje življenje za uboge, bolne in sirote, ko je ustanovil kongregacijo sester sv. Jožefa.
Sv. Szczęsny Feliński, ki se ga spominjamo kot »pastirja v izgnanstvu«, je zgled duhovniške predanosti, narodne enotnosti in evangeljske dobrodelnosti. Bil je ustanovitelj Sester frančiškank Marijine družine.
Blažena Marcelina Darowska, ustanoviteljica Kongregacije sester Brezmadežnega spočetja, ki se je posvetila vzgoji deklet in graditvi krščanske družine (ne samo na vzhodnih obmejnih področjih).
In končno blažena Marta Wiecka – mlada vincencijanska redovnica, ki je v duhu tihe žrtve darovala svoje življenje v služenju bolnikom v bolnišnici.
Ne smemo pozabiti množice laikov, predvsem tistih, ki v času komunističnega preganjanja niso samo ostali zvesti Cerkvi, ampak so v ilegalni katehezi in ohranjanju vere v družinah tvegali svoja življenja.
Vsi ti – kleriki in laiki, moški in ženske – so se posvetili v vsakdanjem življenju, pogosto sredi težkih razmer in zapletenosti zgodovine. Njihova življenja so opomin, da je vsak izmed nas, ne glede na kraj in čas, poklican k svetosti.
Razumeli so Jezusove besede iz Matejevega evangelija, ko je dejal: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence … In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« To misijonsko poslanstvo je zanje postalo cilj življenja in tudi danes ostaja živo v Lvovski metropoliji, se pravi za vas in zame.
Naj nas ta dediščina spominja, od kod prihajamo, k čemu smo poklicani in kdo smo – priče Božje ljubezni, njegovega usmiljenja in edinosti.
Zato kot verniki, ki jih podpirajo zakramenti, gradite živo, skupnostno Cerkev, odprto za potrebe ubogih, odrinjenih in bolnih. Zlasti sedaj, spričo sodobnih napetosti in spopadov, je Lvivska metropolija lahko zgled živega srečanja v Svetem Duhu, močna v edinosti, bogata v identiteti, odprta za dialog in odpuščanje.
Predragi bratje in sestre!
V letu, ko obeležujemo 650. letnico Lvivske metropolije, se zgodovina prepleta z dramo sedanjosti. Vojna, ki poteka, boleče zaznamuje življenje ljudi: beguncev, ranjenih, obupanih, žalostnih, mrtvih.
V tem kontekstu smo vam posebno hvaležni za vaše prizadevanje in za neomajno predanost, za pričevanje vere, upanja in ljubezni, ki ga dajete tukaj – v Lvivu. Hvala vam za vaša odprta srca in za konkretna dejanja do tistih, ki jih najbolj potrebujejo. Vaše služenje je znamenje Kristusovega usmiljenja.
Prosim vas, da te besede hvaležnosti sprejmete kot izraz naše združenosti v molitvi in solidarnosti. Naj Gospod okrepi nadškofa in celotno skupnost metropolije v tem težkem, toda svetem poslanstvu.
Zato skupaj s svetim Janezom Pavlom II. ponavljam besede, ki jih je izgovoril tukaj, v Lvivu: »Duc in altum – odrini na globoko.« Spodbujam vas, kakor je storil on, da se ne bojite slediti Kristusu, kljub zgodovinskim in političnim težavam. Kljub tolikim težavam gojimo vero in gradimo prihodnost v duhu ljubezni, miru in edinosti. Ta papeški »Duc in altum« je postal simbol duhovne prenove in upanja, da bo Ukrajina ponovno našla svoje mesto v Evropi kot država globokih krščanskih korenin. Naj se odpre tudi nebo Lviva in Ukrajine za sprejem želje po miru in nič več za rakete in drone, ki prinašajo samo smrt in uničenje.
V vsem tem naj vas vodi Mati milosti, sijajna Zvezda mesta Lvova. Kajti ne morete hoditi sami, ampak hodite z Marijo, saj je Ona kot Mater Ecclesiae, Mati Cerkve, zgled ponižnosti, pokorščine Božji besedi in služenja.
Končno, bratje in sestre, vam posredujem blagoslov svetega očeta Leona XIV., ki blagoslavlja Lvov in vso metropolijo, in ki vas v občestvu s sv. Janezom Pavlom II., izroča varstvu Božje Matere ter vas spominja: »Gospod je z vami – ne bojte se.«
Naj vas Sveti Duh poživlja in vodi, okrepi naj vas v edinosti in ljubezni – danes in vedno. Naj vas spremlja Marija! Amen!
