杏MAP导航

Benedetta Capelli 鈥� Vatikan

Sporo膷ilo svetega o膷eta

Leto拧nji narodni liturgi膷ni teden se je za膷el z ve膷ernicami v neapeljski stolnici, kjer so bile izpostavljene relikvije svetega Januarija. Pred predavanjem kardinala Parolina z naslovom »Liturgija hrani in po啪ivlja upanje« je bilo prebrano sporo膷ilo, ki ga je sveti o膷e poslal predavateljem in okoli 500 udele啪encem, med katerimi so ve膷inoma liturgiki in drugi strokovnjaki s tega podro膷ja. Pape啪 je za啪elel, da bi njihovo delo »pripomoglo k vedno bolj dejavnemu sodelovanju vernikov pri liturgiji Cerkve ter vzbudilo prenovljeno zavest o evangelizacijskem zna膷aju bogoslu啪ja«. »Naj simpozij spodbudi razmi拧ljanje in oblikovanje operativnih pastoralnih smernic, da bi verniki ponovno odkrili cerkve kot kraje 膷e拧膷enja, kjer se obhaja vera, kjer se sre膷a Gospoda, ki je prisoten in deluje v zakramentih, ter kjer se 啪ivi bratsko ob膷estvo,« je 拧e zapisal sveti o膷e v sporo膷ilu.

Kardinal Parolin pa je v svojem razmi拧ljanju spregovoril o 拧tirih klju膷nih besedah: upanje, kontemplacija, akcija ter mir. Najprej je spomnil, da sta vera v Kristusa, ki je »na拧e upanje«, kot pojemo v zahvalni pesmi Te Deum, in jubilej, ki ga 啪ivimo, »stvarnosti, ki ju obhajamo in 啪ivimo v liturgiji«; sta lastna obhajanju bogoslu啪ja, v katerem 膷lovek, ote啪en z lastnimi napori, krhkostmi in grehom, ne more storiti drugega, kot da se prepusti Bo啪ji ljubezni in zaupa v Njegovo usmiljenje«.

Hrana ljubezni

Da pa bi bila liturgija hrana vere in upanja, je po besedah dr啪avnega tajnika potrebno »pri liturgiji izkusiti Boga«, se uriti v njegovi prisotnosti prek kontemplacije, ki ne pomeni »hraniti o膷i«, ampak se dogaja »znotraj« vsakega izmed nas, in ko stopi »ven«, najde »Drugega«. Kardinal Parolin je dejal, da je kontemplacija »dr啪a tistega, ki v liturgiji prepozna dar Boga, to je Kristusovo velikono膷no skrivnost. Prepozna njegovo navzo膷nost v zakramentih, zlasti v evharisti膷ni daritvi, v besedi, v duhovniku, v zbranem ob膷estvu«. Povabljeni smo, da bi doumeli »lepoto bogoslu啪ja«, »lepoto Bo啪je zveli膷avne ljubezni, razodete v Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal,« kakor beremo v apostolski spodbudi .

Iskalci Boga

Kardinal Parolin je zatem izpostavil, da kontemplacija vzbuja 膷udenje. To pomeni, da 膷lovek »dopusti, da ga hrani upanje, ki izhaja iz Skrivnosti, ki jo zre in obhaja«; ta da zagon duhovnemu 啪ivljenju in stori, da odpremo roke in sprejmemo prejeti dar. Vendar pa je potrebno, da je bogoslu啪je vklju膷ujo膷e, »vzbuditi mora 膷udenje v otroku, v mladem, v odraslem, v ostarelem, v osebi s posebnimi potrebami, v migrantu; v vseh tistih, ki 膷utijo lakoto po Bogu, po njegovi ljubezni, in bera膷ijo zanjo pri na拧ih bogoslu啪jih in v na拧ih skupnostih, kot znamenje upanja 膷loveka v odnosu do Boga, pa tudi znamenje upanja za Cerkev, v kateri 拧e vedno obstajajo iskalci Boga«.

Obrtniki enosti

Liturgija nas po kardinalovih besedah poleg tega vabi, »naj gledamo v nebo, vendar v konkretnosti 啪ivljenja«. Bogoslu啪je je lahko vir upanja samo v primeru, da obred povezujemo z 啪ivljenjem, torej kontemplacijo in akcijo, tako pa postajamo »obrtniki enosti«. Na ta na膷in bomo lahko tudi »odgovorili tistim, ki nas spra拧ujejo o razlogu za upanje, ki je v nas«.

Znamenje upanja

Dr啪avni tajnik je nadalje poudaril, da mora liturgija postajati vedno bolj »prostor« bli啪ine, upanja, svobode, gostoljubnosti in zavetja. Ob tem je dodal, da je v膷asih edini gostoljuben kraj, ker ne razdvaja in ker se v njej ljudstvo prepozna kot skupnost. Navezal se je na 啪upnijo Svete Dru啪ine v Gazi, ki je bila 17. julija prizadeta v bombardiranju, v katerem so 啪ivljenje izgubili trije ljudje. Po njegovih besedah ta 啪upnija »ostaja eden redkih znakov upanja (膷e ne edini) v tej opusto拧eni de啪eli. V njej okoli 500 kristjanov ne samo moli, ampak najde zato膷i拧膷e in prebiva v Bo啪jem sveti拧膷u«. »Hi拧a molitve postane dom in zato膷i拧膷e Bo啪jega ljudstva in vseh preganjanih in zatiranih ljudi, znamenje gotovega upanja«.

Lakota po Bogu

V italijanskih 啪upnijah, ki so danes vedno bolj multikulturne, je po besedah kardinala Parolina potrebna liturgija, ki je »vklju膷ujo膷a, medkulturna in gostoljubna«; liturgija, ki bo najvi拧ji izraz »sinodalnosti«. Ob tem je spomnil, da je v mestih veliko ljudi, ki so pri拧li z drugih celin, ki so prehodili poti upanja, vendar so naleteli na prave kri啪eve pote, na katerih ni manjkalo molitve za re拧itev. Zato ni dovolj misliti samo na materialno pre啪ivetje migrantov in priseljencev, ampak tudi na njihovo 啪ejo po duhovnosti, na lakoto po upanju, ki izhaja iz njihove vere v Boga.

Dar miru

Ob koncu svojega razmi拧ljanja pa je dr啪avni tajnik spregovoril o dejstvu, da je bistvo liturgije »mir, saj je dar Vstalega; ni znamenje, ampak je pristni mir, resni膷na skupnost«. Mir je namre膷 sad obhajanja liturgije in ga do啪ivljamo 啪e med samim obredom; 膷e je mir pristen, se od tam 拧iri na ves svet, mi pa smo prvi, ki ga prina拧amo. 膶e torej liturgijo obhajamo v resnici, tudi notranji, postajamo pri膷e upanja in miru. Lepo bi bilo, 膷e bi ob vstopu v cerkev pisalo: »Hranite se z upanjem, vi, ki vstopate«, saj je upanje Kristus, ki 啪ivi in deluje v liturgiji.