杏MAP导航

Roberto Cetera – Jeruzalem

P. Ielpo, svoj mandat kustosa za?enjate v morda najte?jem ?asu, ki ga je ta de?ela do?ivela od vojne leta 1967, ?e ne ?e od leta 1948. V Gazi je bilo v 22 mesecih zabele?enih 57.000 smrtnih ?rtev, pogosto napovedane mo?nosti premirja pa se ?e niso uresni?ile. Na Zahodnem bregu vsak dan prihaja do napadov naseljencev in vse bolj so nasilni. Tudi kr??anska manj?ina trpi zaradi ponavljajo?ega se nasilja, kar dokazujejo vdori naseljencev v kr??ansko vas Taibeh in zlasti obstreljevanje katoli?ke ?upnije v Gazi prej?nji ?etrtek, v katerem so bili trije ljudje ubiti, deset pa ranjenih.

»Da, gre za zelo te?ak trenutek in tega se zavedam. Tudi zato, ker – kot vemo – na?a prisotnost ni le kustodija svetih krajev, ampak je ?iva pastoralna prisotnost ob kristjanih te de?ele. Poleg objektivnih te?av obstajajo tudi tiste subjektivne. Zelo se zavedam razkoraka med nalogo, ki mi je zaupana, in skromnimi viri moje osebnosti. Vendar pa v tem razkoraku vidim tudi prilo?nost. V smislu, da ta vrzel pu??a ve? prostora za delovanje Svetega Duha. In jaz zaupam predvsem v to. Kajti zlasti temu delovanju Svetega Duha se lahko zahvalimo, da lahko fran?i?kani ?e osemsto let, kljub mnogim te?avam, pri?ujejo o kr??anski prisotnosti v Jezusovi de?eli.«

P. Ielpo, vi ?e zelo dobro poznate Sveto de?elo in realnost kustodije. Med drugim ste jo kot delegat kustosa zadnja leta zastopali v Italiji. Imate ?e program dela?

»Preprosto nameravam nadaljevati v smeri, ki so jo jasno za?rtali moji predhodniki. Kustodija ni kustos, temve? predanost, trdo delo in talenti ve? kot 300 patrov, ki jo sestavljajo in ?ivijo v njej. Vloga kustosa ni le vodenje, ampak tudi spodbujanje teh talentov, ki so tako raz?irjeni po tej posebni fran?i?kanski provinci. Kot je to v zadnjih devetih letih dobro po?el p. Patton. Med temi talenti bi najprej izpostavil mednarodni zna?aj kustodije, ki vklju?uje ve? kot petdeset razli?nih narodnosti. Moja naloga je uskladiti to simfonijo poklicev in talentov. Izpostavil bi tudi specifi?no misijonarskost fran?i?kanov, ki je v celoti usmerjena v hojo za Kristusom prek evangelizacije. To se izra?a s sprejemanjem mnogih romarjev, pa tudi v vodenju ?upnij, ki nam jih je zaupal latinski patriarhat v Jeruzalemu (gre za ?upnije Jeruzalem, Betlehem in Jafa, za katere skrbijo fran?i?kani), predvsem pa v vodenju 17 ?ol, ki v Izraelu in Palestini vsako leto vzgajajo za mir na tiso?e u?encev. ?ole nedvomno predstavljajo dodano vrednost na?ega pastoralnega delovanja. Potem so tu ?e dela kr??anske ljubezni, katerih cilj je laj?anje trpljenja najbolj revnega palestinskega prebivalstva. To je podro?je, ki se mu vsi posve?amo, in ?e posebej na? p. Ibrahim Faltas je v teh mesecih vojne za?el zelo pomembne pobude za otroke.«

P. Francesco Ielpo med slovesno umestitvijo v Jeruzalemu

Sveta de?ela ni samo Jeruzalem, Izrael in Palestina, ampak je tudi Sirija, Libanon, Jordanija, Egipt, Ciper in Rodos.

»?e pred uradno umestitvijo z vhodom v Jeruzalem, sem svoje poslanstvo ?elel za?eti z obiskom na?ih skupnosti v Siriji in Libanonu v prej?njih dneh. Prijetno sem bil presene?en nad kr??anskim duhom in u?inkovitim delom na?ih patrov, ?e bolj pa nad ukoreninjenostjo in spo?tovanjem, ki ga u?ivajo med ljudmi njihovega misijonarskega ozemlja. In ne le med kristjani. V Siriji so me patri spremljali na sre?anje z vikarjem pravoslavnega patriarhata in nato z ?upnikom cerkve svetega Elija v soseski Dwelah v Damasku, kjer je 21. junija v islamisti?nem teroristi?nem napadu bilo ubitih ve? kot 30 kristjanov in ve? kot 60 ranjenih. ?upnik mi je povedal o napadu in ubitih ?upljanih, o mladem dekletu, prvi ?rtvi, ki je bila ubita s sve?o v roki pred vhodom v cerkvijo; o mladeni?u, ki je planil na samomorilskega terorista, ko se je hotel razstreliti, da bi ga ustavil ?e preden bi pri?el do klopi z verniki, s ?imer je ?rtvoval samega sebe, da bi re?il desetine drugih morebitnih ?rtev. Na koncu sva si izmenjala mo?an, neformalni objem, znamenje resni?nega ekumenizma sredi skupnega trpljenja in pod istim kri?em. Ko so na?i patri zatem zame organizirali posebno evharisti?no obhajanje, sem mislil, da bo strah odvrnil veliko ljudi od tega, da bi pri?li, a cerkev je bila polna. Kr??anska identiteta prevlada nad etni?no ali politi?no identiteto. Tudi v Libanonu sem bil pri?a velikemu karitativnemu prizadevanju na?ih patrov med izraelskimi bombardiranji, ko so nudili zato?i??e ?tevilnim razseljenim ljudem tako v Bejrutu kot na jugu dr?ave. Ob?udujem pogum in misijonarski duh na?ih patrov, ki sta na Zahodu tako malo znana.«

Kaj boste zahtevali od svojih bratov?

»Preprosto to, da so dobri patri. Kot so to bili njihovi predhodniki, ki so 800 let ohranjali in zagotavljali kr??ansko prisotnost v Sveti de?eli. S pozornostjo do drugih, a vedno s pogledom, uprtim v Kristusa. V zadnjih dneh sem med tem potovanjem veliko premi?ljeval o tej novi nalogi, ki mi je bila nezaslu?eno dodeljena, in bral evangelijski odlomek, ki me v tem trenutku navdihuje. Danes, tako kot v Jezusovem ?asu, so valovi morja visoki in groze?i, strah v ?olnu je velik, toda ko u?enci pogledajo Jezusa, ki hodi po vodi, se njihovi strahovi umirijo. Peter ga posku?a posnemati, a se zdi, da se potaplja. Zakaj? Ker je nehal gledati Jezusu v o?i. To je moj osebni cilj, a tudi to, kar predlagam na?im patrom: da bi lahko ostali neomajni in neustra?ni v nevihtah tega sveta, zahvaljujo? pogledu, ki ga imamo uprtega v Jezusa.«