杏MAP导航

Jo啪e Potrpin - Slovenija

Ste pastoralna asistentka, verouk pou膷ujete 啪e ve膷 kot 30 let, ste avtorica ve膷 u膷benikov, imate zelo 拧irok obseg dela v 啪upniji in dekaniji 鈥� prejeli ste nad拧kofovo priznanje, Slom拧kovo priznanje leta 2022: Kaj vam slednje pomeni?  

Zagotovo je moje delo zelo pestro. Leta 1992 sem diplomirala na Teolo拧ki fakulteti in potem sem prevzela pastoralno delo na Koro拧kem, v dveh, treh 啪upnijah tukaj v me啪i拧ki dolini, in tako se je za膷elo razvijati moje sodelovanje na 啪upnijah. Potem pa sem vedno ve膷 nalog prevzemala tui na ravni 拧kofije, v raznih 拧kofijskih svetih, tui na ravni slovenske Cerkve. 艩est let sem bila v Slovenskem katehetskem svetu, dolga leta v ekipi za pripravo katehetskih simpozijev in tako dalje. Tako, da sem veliko svojega 膷asa posve膷ala tudi delu izven doma膷e 啪upnije oziroma dekanije. Vesela sem, da so me nekako videli in prepoznali, da je moj doprinos na pastoralnem podro膷ju pomemben v slovenskem merilu, ne samo v doma膷i 啪upniji in doma膷i dekaniji. Mislim, da je to razlog, da sem dobila za trideset let delovanja od gospoda nad拧kofa 拧kofijsko priznanje ali zahvalo za delo. In,  da me je Dru拧tvo katoli拧kih pedagogov v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom prepoznalo ob moji tridesetletnici kot tisto, ki bi bila vredna tega Slom拧kovega priznanja. Vsako leto ga namre膷 podelijo enemu s katehetskega podro膷ja. Vesela sem, da so moje delo videli kot pomemben in vreden doprinos Cerkvi na slovenskem. Tako 膷utim to priznanje in zahvalo. Vesela sem tega. V Cerkvi je ve膷krat tako, da pohval ali priznanj niti ni. Seveda ne 啪ivimo, da bi iskali tuzemsko slavo, vsekakor ne, lepo pa je, 膷e te kdo prepozna, da je tvoje delo nekaj vredno.

Izbrani ste v svetem letu pod naslovom Romarji upanja za misijonarko upanja v mariborski nad拧kofiji: Kako ste to sprejeli? 

Nisem imela kaj dosti 膷asa razmi拧ljat. Bila sem na sestanku na nad拧kofiji v Mariboru in takrat je padla beseda o misijonarjih upanja. Rekli so: »Marija, tudi ti bo拧«. Prva misel, ki me je ob拧la: » Ali sem 膷lovek upanja?« Seveda, pride kdaj tudi, ko ni pravega zagona, pravega veselja, po doma膷e, koro拧ko re膷emo, da smo »scagani«, kar pomeni obupani. Pridejo kdaj tudi ob膷utki obupa ali nemo膷i, toda generalno lahko za se  re膷em, da sem 膷lovek upanja, sem tista, ki prina拧am v svoje okolje veselje, nek pozitiven pogled na 啪ivljenje, predvsem pa z vero v Boga mislim in upam, da 拧irim veselje do 啪ivljenja, upanje tudi onkraj tega sveta, ki se ka啪e s potjo v ve膷nost. Tako sem pristala in sprejela to poslanstvo.

Va拧e geslo misijonarke: Ko pojde拧 skoz ogenj, 鈥�nikar se ne boj! (Prim. Iz 43, 2). Kako bi ga razlo啪ili? 

Iz preroka Izaija v triin拧tiridesetem poglavju. Moram re膷i, da mi je ta citat zelo, zelo blizu. Govori o tem, da naj se 膷lovek ne boji. Ker mi dobesedno pravi: »Jaz sem s teboj, ne boj se!« Zakaj je On z menoj? »Ker si drag in spo拧tovan v mojih o膷eh, ker te ljubim«. (prim Iz 43,4) Te besede, ki jih Bog preko teh citatov v preroku Izaiju pravi tudi meni, so res balzam za du拧o, tudi v 膷asih, ko je te啪ko. Citat govori, 膷e pojde拧 膷ez ogenj, ne zgori拧, se ne ope膷e拧, 膷e pojde拧 膷ez vode, reke, te ne poplavijo.  (prim Iz 43, 2). Ta ogenj sem razumela kot mnoge preizku拧nje, ki so me doletele v 啪ivljenju. Pri拧le so male, vsakdanje preizku拧nje pri delu na pastoralnem podro膷ju in tudi malo ve膷je 啪ivljenjske preizku拧nje. V teh preizku拧njah mi pravi Bog:« Ne boj se, ne bo拧 zgorel, torej ostane拧, lahko gre拧 dalje, jaz sem s teboj!« (Prim. Iz43,5) Take besede te dvignejo. 沤e ves 膷as mi je ta citat nekako zelo blizu. Ogenj je seveda lahko v ve膷 pomenih. Ogenj, ki greje, tudi pre膷i拧膷uje, torej, se啪ge tisto, kar morda ni dobro. Zato mi je ta prispodoba ognja zelo blizu, ampak, 膷e pojde拧 膷ez tak ogenj, in se boji拧, da te bo o啪galo in bo拧 pogorel, ti Bog prav: »Ne, jaz sem s teboj«.

Pri膷evali boste o svojem poslanstvu鈥� 

Moje stalno delo je poslanstvo katehistinje, pastoralne asistentke. V bistvu sem se za to odlo膷ila 啪e dolgo dolgo nazaj, saj 啪e te膷e triintrideseto leto mojega dela v Cerkvi. Nikdar v teh letih nisem ob啪alovala odlo膷itve, ne bi mogla re膷i, to pa ni bilo zame, ali to ni bila prava pot, ali lahko bi delala tudi kaj drugega. Ne, zelo globoko 膷utim, da ni膷 drugega ne bi mogla delati. Da je to tisto, za kar sem poklicana. 膶eprav se za laike v Cerkvi ne govori, da je to duhovni poklic, jaz za sebe lahko re膷em, to je neke vrste duhovni poklic. Na to poslanstvo me je Bog poklical, jaz si tega nisem ravno sama izmislila. Po kon膷ani srednji 拧oli tukaj na Ravnah, obiskovala sem usmerjeno izobra啪evanje, srednjo 拧olo za pedago拧ki poklic. Toda moja odlo膷itev, da ne bi bila u膷iteljica, je pri拧la prav z verskega vidika. Vedela sem, da kot u膷iteljica ne bom mogla dati otrokom tistega, kar lahko dam morda kot teologinja in, da pri poklicu u膷iteljice ne bom mogla izra啪ati ali oznanjati vere. Zato sem se odlo膷ila za 拧tudij teologije. To je Bo啪je delo, to ni moja odlo膷itev. Nikogar nisem poznala od laikov, ki bi 拧tudiral teologijo. Kako lahko 膷loveku pride na misel, da re膷e, bom pa teologijo 拧tudirala. Posebne podpore znotraj cerkvenih krogov ni bilo, vsi so nekako govorili bolj v tej smeri, 膷e bi bile razmere bolj拧e, bi ti svetovali teologijo, toda razmere niso primerne, s teologijo si ne bo拧 mogla kaj pomagati in tako naprej. Danes jasno vidim: Bog me je poklical na to pot, to je moje poslanstvo. Ko je odlo膷itev padal, sem se vpisala na Teolo拧ko fakulteto v Ljubljani, za膷ela sem 拧tudirati in takrat sem res 膷utila tak notranji mir. O膷itno je to bil znak, da je pot prava, kon膷ala sem 拧tudij teologije, naravna pot je bila, da sem 啪elela v Cerkvi delati. Moram pa izpostaviti vsaj dva, tri duhovnike, ki so tukaj odigrali pomembno vlogo. Moja oba prej拧nja 拧efa, 膷e tako re膷em, 啪upnik gospod Franc Linasi in 啪upnik Alojz Bek. Oba sta si zelo prizadevala, da kot teologinja ostanem v Cerkvi, da mi dajo neko mesto. In tako se je za膷elo sodelovanje v 啪upnijah. Naj izpostavim tudi duhovnika Miha Hermana, ki je bil takrat na拧 kaplan v moji doma膷i prevaljski 啪upniji, Nekako je bdel nad mano, me podpiral, tudi s pozitivno energijo, ki jo je vna拧al med nas mlade, kazal veselje do Cerkve in, da je to prava pot.

Va拧e najve膷je izku拧nje na podro膷ju kateheze? 

Kar zahtevno vpra拧anje. Izku拧enj se je seveda v teh letih nabralo veliko. Kar bi rada izpostavila, je, da vidim, da so otroci odprti za nadnaravno, za sveto. V teoriji je znano, da je 膷lovek religiozno bitje v svoji naravi. Dnevno pravzaprav preko pri sre膷evanju z otroki vidim to odprtost za transcendento, za vero, za Boga. Predvsem pri mlaj拧ih, kako otro拧ka srca 啪arijo, sploh prvoobhajancem pred prvim obhajilom. Zadnja izku拧nja, ko so v soboto zve膷er pri 拧marnicah rekli, koliko ur je 拧e do hostije, ki jo bodo v nedeljo dobili. Smo morali izra膷unati, da je 拧e 拧estnajst ur. Torej odprtost, navdu拧enost. Trdim, 膷lovek je po naravi religiozno bitje, obredno bitje. Tudi 拧tudije to ka啪ejo, mi pa potem  re膷emo, ljudje ne hodijo ve膷 v erkev, otrokom ni ve膷 do verouka. Mislimo, da na拧e katehiziranje ni ve膷 vredno. Seveda se pojavi vpra拧anje: »Kaj se potem otroku, ki je tako odprt, mu 啪arijo o膷i, zgodi, da ni ve膷 zainteresiran? Vpliv okolja, puberteta, oportuniranje avtoriteti in tako naprej. Da, ta 膷lovek, ta otrok, ki je po naravi religiozno bitje, potem nekako tudi zavra膷a vero v Boga in Cerkev. Vidim, moja izku拧nja tudi pri tistih, ki s 膷asoma definitivno zavra膷ajo katehezo, Cerkev, je, da je vseeno nekje na dnu du拧e neka odprtost za nadnaravno, za religiozno. To mi daje upanje, da je smiselno z otroki delat in jim odpirat duhovni svet. 膶e re膷emo,  te mladostnike, sedmi ali osmi razred, ni膷 ve膷 ne zanima, no膷ejo ve膷 hoditi, ali niso pripravljeni ve膷 sodelovati, vse to seveda dr啪i. Hkrati pa velikokrat pridejo direktno s takimi vpra拧anji, da samo obsedi拧 in gleda拧. Vidi拧, da jih vpra拧anja o vere in 啪ivljenju v povezavi z Bogom zanimajo. Eno zadnjih vpra拧anj, ki se jih v tem trenutku spomnim je: »Ali Bog tudi kriminalcev ne zapusti?«  Mislim, da je bil 拧esti razred, pogovarjali smo se o tem, da Bog 膷loveka ne zapusti nikoli in nikdar. Razvila se je zelo zelo lepa debata, o tem kako 膷lovek seveda zaide, zapusti Boga, vendar tudi takega 膷loveka Bog 膷aka. Pod 膷rto, moja najve膷ja izku拧nja je, da so otroci in mladi odprti za transcendentno. Ni res, da tega ni, seveda se pa zaradi okolja, zaradi dru啪ine, vzgoje v dru啪ini oziroma  splo拧ne nenaklonjenosti kr拧膷anskim vrednotam to zanimanje razgubi, globoko v njihovih srcih pa je hrepenenje po Njem.

Kaj pa nasploh slu啪ba pastoralne asistentke 鈥� zajema 拧iroko podro膷je dela: kaj vse opravljate? 

Res je 拧iroko, najve膷ji del zagotovo predstavlja osnovno拧olski verouk, od prvega do devetega razreda. Pripravljam tudi na zakramente, prvo obhajilo in birmo. V膷asih, ko smo imeli 拧e kaplane, so se z mladinsko pastoralo oni ukvarjali, zdaj pade tudi to na me. Vesela sem, 膷e je nekaj mladih, animatorjev, ki se odzivajo, ampak to potegne za sabo, da je treba delat z njimi. Z animatorji pripravljamo oratorije. Ves 膷as sem bila vpeta tudi v katehezo odraslih. Preko dvajset let sem vodila dekanijski katehumenat. V膷asih je bilo lepo 拧tevilo teh odraslih, ki so se odlo膷ili za prejem zakramentov. Je 啪e res, da je ve膷ina bila 啪e kr拧膷enih, ampak pripravljala sem jih na ostale zakramente, kak拧nega pa tudi na prejem zakramenta svetega krsta. Redno vodim bibli膷no skupino. Na拧a bibli膷na skupina je stara 啪e trideset let. Od samega za膷etka jo vodim, pa tudi nekateri 膷lani so 啪e od samega za膷etka zraven. Eni so od拧li, drugi pri拧li, ampak skupina ves 膷as obstaja. Bog mi je dal tudi nekaj talenta, kar se ti膷e petja in glasbe. Tako na veliko delam tudi na tem podro膷ju, z otro拧kimi zbori, vsko膷im na pomo膷 tudi pri me拧anem pevskem zboru, kadar koli je potrebno. Na na拧i majhni 啪upniji Strojna, ki je v na拧i soupravi, 啪e vrsto let u膷im 啪enski pevski zbor. Sodelujem pri 啪upnijskem listu, ki ga mese膷no izdajamo, sem v uredni拧kem odboru. V pripravi praznikov sem vedno zraven. Pred bo啪i膷em imamo tako imenovane adventne ve膷ere, 啪e osemindvajseto leto zapovrstjo. 艩tiri adventne ve膷ere pripravimo vsako leto tako, da iz slovenskega prostora povabimo razli膷ne goste, predavatelje, pri膷evalce. Tudi to je moje delo. Nabere se ga kar veliko.

Kateri so bili lepi in te啪ki trenutki, dogodki ki si jih najbolj spomnite? 

Zagotovo je obojih kar precej, lepih in tudi te啪kih. Lepi so tisti, ko vidim, da so otroci veseli, ko radi pridejo, ko prite膷ejo, pa me objamejo. Tudi, ko kak拧ni star拧i re膷ejo, to ste pa lepo naredili. Ali ko je za nami birma ali prvo obhajilo, pa smo vsi veseli, da  se je uspe拧no iz拧lo, da je bilo do啪iveto, da je vse dobro potekalo. Ko ljudje re膷ejo, da je bilo lepo, da so bili zadovoljni in tako naprej. Takih lepih, svetlih trenutkov je seveda, zelo veliko. Da ne bo zgledalo, da 膷akam samo na to, da bodo ljudje rekli, bilo je dobro. Velikokrat tudi ne re膷ejo. Je pa tudi notranje zadovoljstvo, ki ga sama 膷utim. Ko je neko delo opravljeno, ko nekaj uspe, ko so na oratoriju otroci razigrani in zadovoljni, ko so animatorji sre膷ni. Skratka, to je potem tudi moje notranje zadovoljstvo. Torej, veliko takih lepih svetlih trenutkov je, ne morem pa skrivati, da v tem pastoralnem delu pridejo tudi te啪ki trenutki. Dostikrat sem nerazumljena. Dostikrat star拧i ne razumejo, kaj v bistvu prina拧a拧 otrokom, jim 啪eli拧. Kadar kdo ho膷e po tisti, bomo rekli, liniji najmanj拧ega odpora priti do ne膷esa, prejeti zakramente, pa ne hodi k verouku, ne k ma拧i, tam naletimo na te啪ave. Ne bi rekla na konflikte, ker sem se vedno pripravljena pogovarjat, 膷e je na drugi strani volja do pogovora. Te啪ko je, 膷e s strani star拧ev ni volje do pogovora ampak samo nekaj zahtevajo, takrat je zelo te啪ko. V膷asih se potem tudi razidemo. Je bilo tudi tako, da so star拧i zaloputnili vrata in od拧li, ne da bi 啪eleli prisluhniti, ali se pogovorili, ker sigurno bi se na拧la re拧itev. To so tak拧ne te啪ke stvari. Tudi sem kdaj opazila pri kak拧nem mladostniku, osmi, deveti razred, da so 啪e kak拧ni resni problemi, sku拧ala previdno nasloviti  problematiko, se pogovoriti s star拧i pa ni bilo, posluha. To zelo boli. Imeli smo tudi primer, da si je dekle tri leta po birmi zadala preveliki odmerek mamil in umrla. Vedela sem, da nekaj ne 拧tima. Slutila sem, da so hudi problemi. Sku拧ala sem to nagovoriti, ampak na drugi strani ni bilo volje in temu dekletu nismo mogli pomagati. To je bole膷i, ko bi rad pomagal, pa ne more拧. 膶e kdaj v sodelovanju z duhovniki, 啪upniki ni razumevanja, takrat tudi ni prijetno.

Doletela vas je preizku拧nja bolezni, kako ste jo premagali? 

Da, leta 2019 sem zbolela za rakom. Bil je 2. januar, pravzaprav se je zgodilo 膷ez no膷, ne da bi prej ob膷utila kakr拧nokoli te啪avo, bole膷ino, da bi bili 啪e kak拧ni bolezenski znaki, zgodilo se je 膷ez no膷. Poslana sem bila na urgenco v Slovenj Gradec in bila operirana. Nato so pri拧li izvidi, rak jaj膷nikov. V Ljubljani sem imela 拧e drugo operacijo, ki je bila bistveno obse啪nej拧a. Bilo je kar te啪ko, hudo, tudi tisti prvi 拧ok. Tudi vpra拧anje zakaj jaz? Po mojem je to vpra拧anje kar pri vsakem. Kaj sem naredila, zakaj jaz? 膶eprav zdaj vidim, da je tako vpra拧anje 膷isto brezpredmetno. Ampak normalno, 膷lovek sem, in tako sem se tudi sama spra拧evala. Potem sem prejemala kemoterapijo, potek zdravljenja je bil zahteven, te啪ak. Ne bom rekla, da se nisem bala, sem se, predvsem kemoterapije, ampak moram re膷i, hvala Bogu, se je nekako dobro iz拧lo, zdravljenje je dobro potekalo. Zagotovo pa lahko re膷em, da ker sem tudi po naravi, po mojem, kar mo膷na osebnost, 膷lovek pozitive, vedrine, veselja do 啪ivljenja in seveda predvsem mo膷ne zasidranosti v Bogu, da so mi vse te stvari tudi  pomembno pripomogle, da sem tako dobro prena拧ala svojo bolezen. Tudi, hvala Bogu, uspe拧no okrevala in zdaj je 啪e 拧esto leto po moji bolezni. Moram re膷i, da sem dobro. Naj izpostavim, da sta moja star拧a sicer oba starej拧a, pri osemdesetih zbolela za rakom. Ko je mama zbolela, saj sem molila tudi za njeno zdravje, pa naj se zgodi bo啪ja volja. Zdi se mi, da v膷asih preve膷 zahtevamo od Boga. Kadar se zgodi bo啪ja volja, kaj misli Bog, je za nas najbolj拧e. Tako sem molila, hkrati pa se zelo dobro spomnim, da sem enkrat ob mamini bolezni v bistvu molila za sebe: »Bog, 膷e bi jaz kdaj tako zbolela, daj, da bi lahko sprejela.« Niti sanjalo se mi ni, da bom 啪e tako reko膷 拧tiri leta po mamini smrti tudi sama zbolela za rakom. Rekla bi, to je bila molitev na zalogo, ki mi je zagotovo dala oporo in pomo膷 tudi kasneje. Ko sem zbolela, sem bila tudi v fazi, ko nisem mogla moliti. Ko sem 啪elela odpreti Sveto pismo, da bi mi Bo啪ja beseda kaj povedala, dala neko mo膷, tudi tega nisem zmogla. Potem pa ima拧 dobre ljudi, prijatelje, predvsem iz na拧e bibli膷ne skupine, ko ve拧, da ti stojijo ob strani. Ko mi je kdaj kdo poslal kak拧en svetopisemski citat, da me je dvignil, pomagal. Tako sem nekako kar dobro 拧la skozi to bolezen.

Kot pravite, ob zavedanju in do啪ivljanju Bo啪jega pogleda 鈥� 

Da, Bo啪ji pogled! Kako lepo bi bilo, 膷e bi znali v 啪ivljenju najprej mi sami, torej jaz sama, 膷e bi znala gledati tako, kot gleda Bog. Vem, da je to iluzorno, pa vendar mislim, trudim se, 啪elim kdaj res uspeti v tem, da bi gledala na otroke, na ljudi, odrasle, dru啪ine, pa膷 na ljudi, s katerimi delam in 啪ivim, da bi gledala z Bo啪jimi o膷mi. To pomeni, da tudi kak拧nega problemati膷nega otroka, 膷e lahko tako re膷em, otroka, ki dela nemir, je disciplinsko zahteven ali druga膷e zahteven otrok, da bi znala tudi v takem otroku videti tisto bo啪jo iskrico. Da, to si 啪elim, trudim se, da bi  najprej sama imela tak拧en bo啪ji pogled na ljudi. Drugo pa, kako je meni pomembno, da se zavedam, da Bog name gleda v smislu omenjenega citata iz preroka Izaija: ker si drag in 膷islan (spo拧tovan) v mojih o膷eh, te ljubim. Torej, Bog name gleda kot na dragocenega 膷loveka, dragoceno osebo ne glede na to, da mi marsikaj ne uspe. Ne glede na to, kaj ljudje re膷ejo tudi slabega o meni. Najbr啪 vsi veste, da so pri pastoralnem delu v Cerkvi tudi 膷asi, ko ti ljudje me膷ejo polena pod noge, re膷ejo tudi kaj slabega o tebi. In kako je takrat pomembno, da se zave拧, da to ni odlo膷ilno, da te to ne potla膷i, ne izgubi拧 volje. Zato ker ve拧, da Bog druga膷e gleda nate. Sama sem tudi 拧la skozi eno tako preizku拧njo ob menjavi 啪upnika. Novi 啪upnik ni 啪elel mojega sodelovanja, dejansko sem bila odpu拧膷ena na precej grd na膷in. Sama izguba slu啪be ni bila najhuj拧a stvar, ampak da sem do啪ivela diskreditacijo na strokovni in moralni ravni. Ogromno stvari, ki niso bile resni膷ne, so se pletle okrog mene in moje zgodbe. In kaj me je takrat v bistvu obdr啪alo pokonci? To, da sem se zavedala, da Bog gleda name druga膷e, da sem za Boga pomembna in dragocena. Tudi da sem se vrnila nazaj v 啪upnijo, nazaj v pastoralno delo, je v bistvu Bog vzrok, sama od sebe se ne bi vrnila na to podro膷je dela, 膷e sem 膷utila, da nisem za啪elena, da ne 啪elijo mojega sodelovanja. Bog pa je tisti, ki pelje svojo pot in nagovarja 膷loveka. Kot pravi na nekem drugem mestu: z vrvicami dobrote sem te vlekel. 膶utila sem Bo啪ji pogled na meni, ki mi je dal mo膷, da sem 拧la naprej.
Moj odgovor na vpra拧anje: » Kdo je moje upanje, je jasen, Bog je moje upanje. Bog ne razo膷ara, ljudje ve膷krat razo膷arajo, tudi sama sebe ve膷krat razo膷aram, ker ne naredim kak拧ne stvari tako, kot sem si jo sicer 啪elela ali vem, da bi bila prav. Ljudje, tisti mogo膷e najbli啪ji, tisti, ki jih ima拧 najraj拧i, te ne razumejo, te razo膷arajo. Ko sem bila v bolni拧nici, je hitro ena gospa rekla, ko smo okrevale po operacijah in kemoterapijah: »No, kaj bo拧 pa zdaj rekla, ti, ki si tako verna, pa si ravno tako zbolela?« Rekla sem ji, ne vem, zakaj sem zbolela, vem pa eno, vem, da mi Bog stoji ob strani in da z Bo啪jo pomo膷jo vse to premagujem. Torej Bog je moje upanje, on me ni zapustil, tudi v bolezni ne. Bog me tudi razo膷aral ni. 膶eprav bi se lahko prito啪evala, pa kaj si mi Bog to poslal, kaj je bilo to treba, v bistvu 膷utim, Bog me ni razo膷aral. Kak拧en odgovor je Bog dal meni po vseh preizku拧njah? To, da me 拧e ho膷e imeti na tem svetu, da sem 拧e tukaj, in to je upanje.

Kako vam ostaja v spominu pape啪 Fran膷i拧ek? 

Nisem ga imela prilo啪nosti osebno sre膷ati. Sicer sem ga spoznala tako, kakor so ga prikazali mediji. Zdel se mi je res kot steber, 膷lovek mo膷ne vere, predvsem pa so膷uten do najmanj拧ega 膷loveka, do ubogega. Skratka, zelo mo膷no sem 膷utila so膷utje, ki ga je izra啪al. Zdi se mi, da v Cerkvi to rabimo, v膷asih smo kar premalo so膷utni drug do drugega.
V tem mi je bil svetilnik. Rada bi pa pri pape啪u Fran膷i拧ku izpostavila, kar kot laikinja in 啪enska v Cerkvi veselo pozdravljam. Uvedel je slu啪bo kateheta, mislim, da je leta 2021 izdal apostolsko pismo, s katerim uradno postavlja slu啪bo kateheta. Takrat so rekli, da iz davnine, iz starih korenin o啪ivlja to slu啪bo. Katehistinja sem 啪e triintrideset let, ampak to priznanje, da je uradno s strani Cerkve, pape啪a to slu啪ba, in da te Cerkev postavi uradno z obredom v slu啪bo, to je za nas laikinje, laike pomembno.  Vem, da se sicer v Cerkvi v Sloveniji to 拧e ni izpolnilo, ampak vem, da se razmi拧lja  in dela v tej smeri, kar je pape啪 Fran膷i拧ek postavil. Sama razumem postavitev v slu啪bo kateheta kot neko trajno poslanstvo, torej, nisi ve膷 odvisen, ali en 啪upnik 啪eli sodelovati s tabo, drugi ne, zdaj dela拧 tu, potem pa ne ve膷, skratka, gre za trajnostno predanost delu v  Cerkvi. Upam, da bo do tega res tudi v na拧i krajevni Cerkvi pri拧lo. Da, 啪enskam in laikom v Cerkvi, se mi zdi, je pape啪 Fran膷i拧ek spet na 拧iroko odprl vrata. Bi rekla, pravzaprav ni膷 novega, zato ker konec koncev drugi vatikanski koncil je v koncilskem odloku o laikih 啪e pravzaprav vse zapisal, samo pa膷 v 啪ivljenje gre po膷asi. V na拧i Cerkvi spravit neke stvari v 啪ivljenje, to gre po膷asi. Fran膷i拧ek je spet bolj odprl pot laikom.

Va拧i prvi vtisi o novem pape啪u Leonu XIV.? 
Z veseljem sem spremljala in 膷akala razglasitev. Slu膷ajno sem bila takrat doma. Pred televizijskim zaslonom sem opazovala njegov prvi nastop. 膶udovito. Naredil je lep vtis. Preprost, skromen, tudi glas se mu je malo zatresel, skoraj kot ena solza v o膷eh. Rekla sem, glej, spet 膷lovek so膷utja, ki ga Cerkev potrebuje. Pa mislim, da bo dober pape啪.