杏MAP导航

Jo?e Potrpin - Slovenija

Ste pastoralna asistentka, verouk pou?ujete ?e ve? kot 30 let, ste avtorica ve? u?benikov, imate zelo ?irok obseg dela v ?upniji in dekaniji – prejeli ste nad?kofovo priznanje, Slom?kovo priznanje leta 2022: Kaj vam slednje pomeni?  

Zagotovo je moje delo zelo pestro. Leta 1992 sem diplomirala na Teolo?ki fakulteti in potem sem prevzela pastoralno delo na Koro?kem, v dveh, treh ?upnijah tukaj v me?i?ki dolini, in tako se je za?elo razvijati moje sodelovanje na ?upnijah. Potem pa sem vedno ve? nalog prevzemala tui na ravni ?kofije, v raznih ?kofijskih svetih, tui na ravni slovenske Cerkve. ?est let sem bila v Slovenskem katehetskem svetu, dolga leta v ekipi za pripravo katehetskih simpozijev in tako dalje. Tako, da sem veliko svojega ?asa posve?ala tudi delu izven doma?e ?upnije oziroma dekanije. Vesela sem, da so me nekako videli in prepoznali, da je moj doprinos na pastoralnem podro?ju pomemben v slovenskem merilu, ne samo v doma?i ?upniji in doma?i dekaniji. Mislim, da je to razlog, da sem dobila za trideset let delovanja od gospoda nad?kofa ?kofijsko priznanje ali zahvalo za delo. In,  da me je Dru?tvo katoli?kih pedagogov v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom prepoznalo ob moji tridesetletnici kot tisto, ki bi bila vredna tega Slom?kovega priznanja. Vsako leto ga namre? podelijo enemu s katehetskega podro?ja. Vesela sem, da so moje delo videli kot pomemben in vreden doprinos Cerkvi na slovenskem. Tako ?utim to priznanje in zahvalo. Vesela sem tega. V Cerkvi je ve?krat tako, da pohval ali priznanj niti ni. Seveda ne ?ivimo, da bi iskali tuzemsko slavo, vsekakor ne, lepo pa je, ?e te kdo prepozna, da je tvoje delo nekaj vredno.

Izbrani ste v svetem letu pod naslovom Romarji upanja za misijonarko upanja v mariborski nad?kofiji: Kako ste to sprejeli? 

Nisem imela kaj dosti ?asa razmi?ljat. Bila sem na sestanku na nad?kofiji v Mariboru in takrat je padla beseda o misijonarjih upanja. Rekli so: »Marija, tudi ti bo?«. Prva misel, ki me je ob?la: » Ali sem ?lovek upanja?« Seveda, pride kdaj tudi, ko ni pravega zagona, pravega veselja, po doma?e, koro?ko re?emo, da smo »scagani«, kar pomeni obupani. Pridejo kdaj tudi ob?utki obupa ali nemo?i, toda generalno lahko za se  re?em, da sem ?lovek upanja, sem tista, ki prina?am v svoje okolje veselje, nek pozitiven pogled na ?ivljenje, predvsem pa z vero v Boga mislim in upam, da ?irim veselje do ?ivljenja, upanje tudi onkraj tega sveta, ki se ka?e s potjo v ve?nost. Tako sem pristala in sprejela to poslanstvo.

Va?e geslo misijonarke: Ko pojde? skoz ogenj, …nikar se ne boj! (Prim. Iz 43, 2). Kako bi ga razlo?ili? 

Iz preroka Izaija v triin?tiridesetem poglavju. Moram re?i, da mi je ta citat zelo, zelo blizu. Govori o tem, da naj se ?lovek ne boji. Ker mi dobesedno pravi: »Jaz sem s teboj, ne boj se!« Zakaj je On z menoj? »Ker si drag in spo?tovan v mojih o?eh, ker te ljubim«. (prim Iz 43,4) Te besede, ki jih Bog preko teh citatov v preroku Izaiju pravi tudi meni, so res balzam za du?o, tudi v ?asih, ko je te?ko. Citat govori, ?e pojde? ?ez ogenj, ne zgori?, se ne ope?e?, ?e pojde? ?ez vode, reke, te ne poplavijo.  (prim Iz 43, 2). Ta ogenj sem razumela kot mnoge preizku?nje, ki so me doletele v ?ivljenju. Pri?le so male, vsakdanje preizku?nje pri delu na pastoralnem podro?ju in tudi malo ve?je ?ivljenjske preizku?nje. V teh preizku?njah mi pravi Bog:« Ne boj se, ne bo? zgorel, torej ostane?, lahko gre? dalje, jaz sem s teboj!« (Prim. Iz43,5) Take besede te dvignejo. ?e ves ?as mi je ta citat nekako zelo blizu. Ogenj je seveda lahko v ve? pomenih. Ogenj, ki greje, tudi pre?i??uje, torej, se?ge tisto, kar morda ni dobro. Zato mi je ta prispodoba ognja zelo blizu, ampak, ?e pojde? ?ez tak ogenj, in se boji?, da te bo o?galo in bo? pogorel, ti Bog prav: »Ne, jaz sem s teboj«.

Pri?evali boste o svojem poslanstvu… 

Moje stalno delo je poslanstvo katehistinje, pastoralne asistentke. V bistvu sem se za to odlo?ila ?e dolgo dolgo nazaj, saj ?e te?e triintrideseto leto mojega dela v Cerkvi. Nikdar v teh letih nisem ob?alovala odlo?itve, ne bi mogla re?i, to pa ni bilo zame, ali to ni bila prava pot, ali lahko bi delala tudi kaj drugega. Ne, zelo globoko ?utim, da ni? drugega ne bi mogla delati. Da je to tisto, za kar sem poklicana. ?eprav se za laike v Cerkvi ne govori, da je to duhovni poklic, jaz za sebe lahko re?em, to je neke vrste duhovni poklic. Na to poslanstvo me je Bog poklical, jaz si tega nisem ravno sama izmislila. Po kon?ani srednji ?oli tukaj na Ravnah, obiskovala sem usmerjeno izobra?evanje, srednjo ?olo za pedago?ki poklic. Toda moja odlo?itev, da ne bi bila u?iteljica, je pri?la prav z verskega vidika. Vedela sem, da kot u?iteljica ne bom mogla dati otrokom tistega, kar lahko dam morda kot teologinja in, da pri poklicu u?iteljice ne bom mogla izra?ati ali oznanjati vere. Zato sem se odlo?ila za ?tudij teologije. To je Bo?je delo, to ni moja odlo?itev. Nikogar nisem poznala od laikov, ki bi ?tudiral teologijo. Kako lahko ?loveku pride na misel, da re?e, bom pa teologijo ?tudirala. Posebne podpore znotraj cerkvenih krogov ni bilo, vsi so nekako govorili bolj v tej smeri, ?e bi bile razmere bolj?e, bi ti svetovali teologijo, toda razmere niso primerne, s teologijo si ne bo? mogla kaj pomagati in tako naprej. Danes jasno vidim: Bog me je poklical na to pot, to je moje poslanstvo. Ko je odlo?itev padal, sem se vpisala na Teolo?ko fakulteto v Ljubljani, za?ela sem ?tudirati in takrat sem res ?utila tak notranji mir. O?itno je to bil znak, da je pot prava, kon?ala sem ?tudij teologije, naravna pot je bila, da sem ?elela v Cerkvi delati. Moram pa izpostaviti vsaj dva, tri duhovnike, ki so tukaj odigrali pomembno vlogo. Moja oba prej?nja ?efa, ?e tako re?em, ?upnik gospod Franc Linasi in ?upnik Alojz Bek. Oba sta si zelo prizadevala, da kot teologinja ostanem v Cerkvi, da mi dajo neko mesto. In tako se je za?elo sodelovanje v ?upnijah. Naj izpostavim tudi duhovnika Miha Hermana, ki je bil takrat na? kaplan v moji doma?i prevaljski ?upniji, Nekako je bdel nad mano, me podpiral, tudi s pozitivno energijo, ki jo je vna?al med nas mlade, kazal veselje do Cerkve in, da je to prava pot.

Va?e najve?je izku?nje na podro?ju kateheze? 

Kar zahtevno vpra?anje. Izku?enj se je seveda v teh letih nabralo veliko. Kar bi rada izpostavila, je, da vidim, da so otroci odprti za nadnaravno, za sveto. V teoriji je znano, da je ?lovek religiozno bitje v svoji naravi. Dnevno pravzaprav preko pri sre?evanju z otroki vidim to odprtost za transcendento, za vero, za Boga. Predvsem pri mlaj?ih, kako otro?ka srca ?arijo, sploh prvoobhajancem pred prvim obhajilom. Zadnja izku?nja, ko so v soboto zve?er pri ?marnicah rekli, koliko ur je ?e do hostije, ki jo bodo v nedeljo dobili. Smo morali izra?unati, da je ?e ?estnajst ur. Torej odprtost, navdu?enost. Trdim, ?lovek je po naravi religiozno bitje, obredno bitje. Tudi ?tudije to ka?ejo, mi pa potem  re?emo, ljudje ne hodijo ve? v erkev, otrokom ni ve? do verouka. Mislimo, da na?e katehiziranje ni ve? vredno. Seveda se pojavi vpra?anje: »Kaj se potem otroku, ki je tako odprt, mu ?arijo o?i, zgodi, da ni ve? zainteresiran? Vpliv okolja, puberteta, oportuniranje avtoriteti in tako naprej. Da, ta ?lovek, ta otrok, ki je po naravi religiozno bitje, potem nekako tudi zavra?a vero v Boga in Cerkev. Vidim, moja izku?nja tudi pri tistih, ki s ?asoma definitivno zavra?ajo katehezo, Cerkev, je, da je vseeno nekje na dnu du?e neka odprtost za nadnaravno, za religiozno. To mi daje upanje, da je smiselno z otroki delat in jim odpirat duhovni svet. ?e re?emo,  te mladostnike, sedmi ali osmi razred, ni? ve? ne zanima, no?ejo ve? hoditi, ali niso pripravljeni ve? sodelovati, vse to seveda dr?i. Hkrati pa velikokrat pridejo direktno s takimi vpra?anji, da samo obsedi? in gleda?. Vidi?, da jih vpra?anja o vere in ?ivljenju v povezavi z Bogom zanimajo. Eno zadnjih vpra?anj, ki se jih v tem trenutku spomnim je: »Ali Bog tudi kriminalcev ne zapusti?«  Mislim, da je bil ?esti razred, pogovarjali smo se o tem, da Bog ?loveka ne zapusti nikoli in nikdar. Razvila se je zelo zelo lepa debata, o tem kako ?lovek seveda zaide, zapusti Boga, vendar tudi takega ?loveka Bog ?aka. Pod ?rto, moja najve?ja izku?nja je, da so otroci in mladi odprti za transcendentno. Ni res, da tega ni, seveda se pa zaradi okolja, zaradi dru?ine, vzgoje v dru?ini oziroma  splo?ne nenaklonjenosti kr??anskim vrednotam to zanimanje razgubi, globoko v njihovih srcih pa je hrepenenje po Njem.

Kaj pa nasploh slu?ba pastoralne asistentke – zajema ?iroko podro?je dela: kaj vse opravljate? 

Res je ?iroko, najve?ji del zagotovo predstavlja osnovno?olski verouk, od prvega do devetega razreda. Pripravljam tudi na zakramente, prvo obhajilo in birmo. V?asih, ko smo imeli ?e kaplane, so se z mladinsko pastoralo oni ukvarjali, zdaj pade tudi to na me. Vesela sem, ?e je nekaj mladih, animatorjev, ki se odzivajo, ampak to potegne za sabo, da je treba delat z njimi. Z animatorji pripravljamo oratorije. Ves ?as sem bila vpeta tudi v katehezo odraslih. Preko dvajset let sem vodila dekanijski katehumenat. V?asih je bilo lepo ?tevilo teh odraslih, ki so se odlo?ili za prejem zakramentov. Je ?e res, da je ve?ina bila ?e kr??enih, ampak pripravljala sem jih na ostale zakramente, kak?nega pa tudi na prejem zakramenta svetega krsta. Redno vodim bibli?no skupino. Na?a bibli?na skupina je stara ?e trideset let. Od samega za?etka jo vodim, pa tudi nekateri ?lani so ?e od samega za?etka zraven. Eni so od?li, drugi pri?li, ampak skupina ves ?as obstaja. Bog mi je dal tudi nekaj talenta, kar se ti?e petja in glasbe. Tako na veliko delam tudi na tem podro?ju, z otro?kimi zbori, vsko?im na pomo? tudi pri me?anem pevskem zboru, kadar koli je potrebno. Na na?i majhni ?upniji Strojna, ki je v na?i soupravi, ?e vrsto let u?im ?enski pevski zbor. Sodelujem pri ?upnijskem listu, ki ga mese?no izdajamo, sem v uredni?kem odboru. V pripravi praznikov sem vedno zraven. Pred bo?i?em imamo tako imenovane adventne ve?ere, ?e osemindvajseto leto zapovrstjo. ?tiri adventne ve?ere pripravimo vsako leto tako, da iz slovenskega prostora povabimo razli?ne goste, predavatelje, pri?evalce. Tudi to je moje delo. Nabere se ga kar veliko.

Kateri so bili lepi in te?ki trenutki, dogodki ki si jih najbolj spomnite? 

Zagotovo je obojih kar precej, lepih in tudi te?kih. Lepi so tisti, ko vidim, da so otroci veseli, ko radi pridejo, ko prite?ejo, pa me objamejo. Tudi, ko kak?ni star?i re?ejo, to ste pa lepo naredili. Ali ko je za nami birma ali prvo obhajilo, pa smo vsi veseli, da  se je uspe?no iz?lo, da je bilo do?iveto, da je vse dobro potekalo. Ko ljudje re?ejo, da je bilo lepo, da so bili zadovoljni in tako naprej. Takih lepih, svetlih trenutkov je seveda, zelo veliko. Da ne bo zgledalo, da ?akam samo na to, da bodo ljudje rekli, bilo je dobro. Velikokrat tudi ne re?ejo. Je pa tudi notranje zadovoljstvo, ki ga sama ?utim. Ko je neko delo opravljeno, ko nekaj uspe, ko so na oratoriju otroci razigrani in zadovoljni, ko so animatorji sre?ni. Skratka, to je potem tudi moje notranje zadovoljstvo. Torej, veliko takih lepih svetlih trenutkov je, ne morem pa skrivati, da v tem pastoralnem delu pridejo tudi te?ki trenutki. Dostikrat sem nerazumljena. Dostikrat star?i ne razumejo, kaj v bistvu prina?a? otrokom, jim ?eli?. Kadar kdo ho?e po tisti, bomo rekli, liniji najmanj?ega odpora priti do ne?esa, prejeti zakramente, pa ne hodi k verouku, ne k ma?i, tam naletimo na te?ave. Ne bi rekla na konflikte, ker sem se vedno pripravljena pogovarjat, ?e je na drugi strani volja do pogovora. Te?ko je, ?e s strani star?ev ni volje do pogovora ampak samo nekaj zahtevajo, takrat je zelo te?ko. V?asih se potem tudi razidemo. Je bilo tudi tako, da so star?i zaloputnili vrata in od?li, ne da bi ?eleli prisluhniti, ali se pogovorili, ker sigurno bi se na?la re?itev. To so tak?ne te?ke stvari. Tudi sem kdaj opazila pri kak?nem mladostniku, osmi, deveti razred, da so ?e kak?ni resni problemi, sku?ala previdno nasloviti  problematiko, se pogovoriti s star?i pa ni bilo, posluha. To zelo boli. Imeli smo tudi primer, da si je dekle tri leta po birmi zadala preveliki odmerek mamil in umrla. Vedela sem, da nekaj ne ?tima. Slutila sem, da so hudi problemi. Sku?ala sem to nagovoriti, ampak na drugi strani ni bilo volje in temu dekletu nismo mogli pomagati. To je bole?i, ko bi rad pomagal, pa ne more?. ?e kdaj v sodelovanju z duhovniki, ?upniki ni razumevanja, takrat tudi ni prijetno.

Doletela vas je preizku?nja bolezni, kako ste jo premagali? 

Da, leta 2019 sem zbolela za rakom. Bil je 2. januar, pravzaprav se je zgodilo ?ez no?, ne da bi prej ob?utila kakr?nokoli te?avo, bole?ino, da bi bili ?e kak?ni bolezenski znaki, zgodilo se je ?ez no?. Poslana sem bila na urgenco v Slovenj Gradec in bila operirana. Nato so pri?li izvidi, rak jaj?nikov. V Ljubljani sem imela ?e drugo operacijo, ki je bila bistveno obse?nej?a. Bilo je kar te?ko, hudo, tudi tisti prvi ?ok. Tudi vpra?anje zakaj jaz? Po mojem je to vpra?anje kar pri vsakem. Kaj sem naredila, zakaj jaz? ?eprav zdaj vidim, da je tako vpra?anje ?isto brezpredmetno. Ampak normalno, ?lovek sem, in tako sem se tudi sama spra?evala. Potem sem prejemala kemoterapijo, potek zdravljenja je bil zahteven, te?ak. Ne bom rekla, da se nisem bala, sem se, predvsem kemoterapije, ampak moram re?i, hvala Bogu, se je nekako dobro iz?lo, zdravljenje je dobro potekalo. Zagotovo pa lahko re?em, da ker sem tudi po naravi, po mojem, kar mo?na osebnost, ?lovek pozitive, vedrine, veselja do ?ivljenja in seveda predvsem mo?ne zasidranosti v Bogu, da so mi vse te stvari tudi  pomembno pripomogle, da sem tako dobro prena?ala svojo bolezen. Tudi, hvala Bogu, uspe?no okrevala in zdaj je ?e ?esto leto po moji bolezni. Moram re?i, da sem dobro. Naj izpostavim, da sta moja star?a sicer oba starej?a, pri osemdesetih zbolela za rakom. Ko je mama zbolela, saj sem molila tudi za njeno zdravje, pa naj se zgodi bo?ja volja. Zdi se mi, da v?asih preve? zahtevamo od Boga. Kadar se zgodi bo?ja volja, kaj misli Bog, je za nas najbolj?e. Tako sem molila, hkrati pa se zelo dobro spomnim, da sem enkrat ob mamini bolezni v bistvu molila za sebe: »Bog, ?e bi jaz kdaj tako zbolela, daj, da bi lahko sprejela.« Niti sanjalo se mi ni, da bom ?e tako reko? ?tiri leta po mamini smrti tudi sama zbolela za rakom. Rekla bi, to je bila molitev na zalogo, ki mi je zagotovo dala oporo in pomo? tudi kasneje. Ko sem zbolela, sem bila tudi v fazi, ko nisem mogla moliti. Ko sem ?elela odpreti Sveto pismo, da bi mi Bo?ja beseda kaj povedala, dala neko mo?, tudi tega nisem zmogla. Potem pa ima? dobre ljudi, prijatelje, predvsem iz na?e bibli?ne skupine, ko ve?, da ti stojijo ob strani. Ko mi je kdaj kdo poslal kak?en svetopisemski citat, da me je dvignil, pomagal. Tako sem nekako kar dobro ?la skozi to bolezen.

Kot pravite, ob zavedanju in do?ivljanju Bo?jega pogleda … 

Da, Bo?ji pogled! Kako lepo bi bilo, ?e bi znali v ?ivljenju najprej mi sami, torej jaz sama, ?e bi znala gledati tako, kot gleda Bog. Vem, da je to iluzorno, pa vendar mislim, trudim se, ?elim kdaj res uspeti v tem, da bi gledala na otroke, na ljudi, odrasle, dru?ine, pa? na ljudi, s katerimi delam in ?ivim, da bi gledala z Bo?jimi o?mi. To pomeni, da tudi kak?nega problemati?nega otroka, ?e lahko tako re?em, otroka, ki dela nemir, je disciplinsko zahteven ali druga?e zahteven otrok, da bi znala tudi v takem otroku videti tisto bo?jo iskrico. Da, to si ?elim, trudim se, da bi  najprej sama imela tak?en bo?ji pogled na ljudi. Drugo pa, kako je meni pomembno, da se zavedam, da Bog name gleda v smislu omenjenega citata iz preroka Izaija: ker si drag in ?islan (spo?tovan) v mojih o?eh, te ljubim. Torej, Bog name gleda kot na dragocenega ?loveka, dragoceno osebo ne glede na to, da mi marsikaj ne uspe. Ne glede na to, kaj ljudje re?ejo tudi slabega o meni. Najbr? vsi veste, da so pri pastoralnem delu v Cerkvi tudi ?asi, ko ti ljudje me?ejo polena pod noge, re?ejo tudi kaj slabega o tebi. In kako je takrat pomembno, da se zave?, da to ni odlo?ilno, da te to ne potla?i, ne izgubi? volje. Zato ker ve?, da Bog druga?e gleda nate. Sama sem tudi ?la skozi eno tako preizku?njo ob menjavi ?upnika. Novi ?upnik ni ?elel mojega sodelovanja, dejansko sem bila odpu??ena na precej grd na?in. Sama izguba slu?be ni bila najhuj?a stvar, ampak da sem do?ivela diskreditacijo na strokovni in moralni ravni. Ogromno stvari, ki niso bile resni?ne, so se pletle okrog mene in moje zgodbe. In kaj me je takrat v bistvu obdr?alo pokonci? To, da sem se zavedala, da Bog gleda name druga?e, da sem za Boga pomembna in dragocena. Tudi da sem se vrnila nazaj v ?upnijo, nazaj v pastoralno delo, je v bistvu Bog vzrok, sama od sebe se ne bi vrnila na to podro?je dela, ?e sem ?utila, da nisem za?elena, da ne ?elijo mojega sodelovanja. Bog pa je tisti, ki pelje svojo pot in nagovarja ?loveka. Kot pravi na nekem drugem mestu: z vrvicami dobrote sem te vlekel. ?utila sem Bo?ji pogled na meni, ki mi je dal mo?, da sem ?la naprej.
Moj odgovor na vpra?anje: » Kdo je moje upanje, je jasen, Bog je moje upanje. Bog ne razo?ara, ljudje ve?krat razo?arajo, tudi sama sebe ve?krat razo?aram, ker ne naredim kak?ne stvari tako, kot sem si jo sicer ?elela ali vem, da bi bila prav. Ljudje, tisti mogo?e najbli?ji, tisti, ki jih ima? najraj?i, te ne razumejo, te razo?arajo. Ko sem bila v bolni?nici, je hitro ena gospa rekla, ko smo okrevale po operacijah in kemoterapijah: »No, kaj bo? pa zdaj rekla, ti, ki si tako verna, pa si ravno tako zbolela?« Rekla sem ji, ne vem, zakaj sem zbolela, vem pa eno, vem, da mi Bog stoji ob strani in da z Bo?jo pomo?jo vse to premagujem. Torej Bog je moje upanje, on me ni zapustil, tudi v bolezni ne. Bog me tudi razo?aral ni. ?eprav bi se lahko prito?evala, pa kaj si mi Bog to poslal, kaj je bilo to treba, v bistvu ?utim, Bog me ni razo?aral. Kak?en odgovor je Bog dal meni po vseh preizku?njah? To, da me ?e ho?e imeti na tem svetu, da sem ?e tukaj, in to je upanje.

Kako vam ostaja v spominu pape? Fran?i?ek? 

Nisem ga imela prilo?nosti osebno sre?ati. Sicer sem ga spoznala tako, kakor so ga prikazali mediji. Zdel se mi je res kot steber, ?lovek mo?ne vere, predvsem pa so?uten do najmanj?ega ?loveka, do ubogega. Skratka, zelo mo?no sem ?utila so?utje, ki ga je izra?al. Zdi se mi, da v Cerkvi to rabimo, v?asih smo kar premalo so?utni drug do drugega.
V tem mi je bil svetilnik. Rada bi pa pri pape?u Fran?i?ku izpostavila, kar kot laikinja in ?enska v Cerkvi veselo pozdravljam. Uvedel je slu?bo kateheta, mislim, da je leta 2021 izdal apostolsko pismo, s katerim uradno postavlja slu?bo kateheta. Takrat so rekli, da iz davnine, iz starih korenin o?ivlja to slu?bo. Katehistinja sem ?e triintrideset let, ampak to priznanje, da je uradno s strani Cerkve, pape?a to slu?ba, in da te Cerkev postavi uradno z obredom v slu?bo, to je za nas laikinje, laike pomembno.  Vem, da se sicer v Cerkvi v Sloveniji to ?e ni izpolnilo, ampak vem, da se razmi?lja  in dela v tej smeri, kar je pape? Fran?i?ek postavil. Sama razumem postavitev v slu?bo kateheta kot neko trajno poslanstvo, torej, nisi ve? odvisen, ali en ?upnik ?eli sodelovati s tabo, drugi ne, zdaj dela? tu, potem pa ne ve?, skratka, gre za trajnostno predanost delu v  Cerkvi. Upam, da bo do tega res tudi v na?i krajevni Cerkvi pri?lo. Da, ?enskam in laikom v Cerkvi, se mi zdi, je pape? Fran?i?ek spet na ?iroko odprl vrata. Bi rekla, pravzaprav ni? novega, zato ker konec koncev drugi vatikanski koncil je v koncilskem odloku o laikih ?e pravzaprav vse zapisal, samo pa? v ?ivljenje gre po?asi. V na?i Cerkvi spravit neke stvari v ?ivljenje, to gre po?asi. Fran?i?ek je spet bolj odprl pot laikom.

Va?i prvi vtisi o novem pape?u Leonu XIV.? 
Z veseljem sem spremljala in ?akala razglasitev. Slu?ajno sem bila takrat doma. Pred televizijskim zaslonom sem opazovala njegov prvi nastop. ?udovito. Naredil je lep vtis. Preprost, skromen, tudi glas se mu je malo zatresel, skoraj kot ena solza v o?eh. Rekla sem, glej, spet ?lovek so?utja, ki ga Cerkev potrebuje. Pa mislim, da bo dober pape?.