Vatikanska apostolska knjižnica. Dvorana pisarjev, kjer vse govori o knjigi
Paolo Ondarza – Vatikan
Apostolska knjižnica ustanovljena v 15. stoletju
Vatikansko apostolsko knjižnico je ustanovil papež Nikolaj V. v 15. stoletju in se danes nahaja v stavbi, ki jo je samo v dveh letih, med letoma 1587 in 1589, dal zgraditi papež Sikst V. Bil je velik ljubitelj umetnosti, zato je poskrbel tudi za poslikave: zunanje so bile grafitne in večinoma niso več vidne, notranjost pa je okrašena z mnogimi freskami.
Dvorana pisarjev ali preddverje
Na poti skozi hodnik, kjer se nahaja lapidarij, pridemo do starodavnih vrat, na katerih je upodobljen grb papeža Urbana VIII. s tremi čebelami. Za njimi se nahaja dvorana pisarjev, ki je znana tudi pod imenom vestibulum (preddverje). Gre za prostor, v katerem so tiste, ki so vstopali v knjižnico, sprejeli t.i. pisarji. Njihova naloga je bil študij, začenši z vrednotenjem in prepisovanjem besedil. Poslikave in vse ostalo okrasje v tej dvorani služijo počastitvi knjig in papeža, ki jih je naročil. Freske so izdelali nekateri flamski umetniki, ki so delovali v Rimu, in italijanski slikar Antonio Tempesta. Danes se Dvorana pisarjev, ki pričuje o večstoletni zgodovini Vatikanske apostolske knjižnice, uporablja predvsem za pomembnejša srečanja.
Dragocene intarzije in knjige v vodoravni legi
Pozornost pritegnejo predvsem lesene klopi iz knjižnice papeža Siksta V. v apostolski palači: njihova naslonjala so okrašena z drobnimi intarzijami, na njih pa so upodobljene tudi knjige v vodoravnem položaju, kakor so jih shranjevali tistem času. Pokončno shranjevanje knjig se je uveljavilo šele pozneje, ko je bilo zaradi povečevanja knjižne zbirke potrebno na novo razmisliti o prostoru.
Dinamične freske in kulturni simboli
Strop je okrašen z živobarvnimi freskami z različnimi figurami, prizori, okrasjem, metulji in ptiči. Razsežnost jezika prikazujejo različne abecede s sibilami, ki predstavljajo različne kulture. Te figure nakazujejo tudi pomembno vlogo, ki so jo pripisovali antični modrosti: razlagali so jo kot nepopolno napoved krščanskega razodetja. Simboli papeža Siksta V. – trije hribi, zvezda, lev in hruške – so upodobljeni okoli osebnosti, ki prikazujejo Pravičnost, Zmernost, Moč in Krščansko vero. »Vera in razum se srečata. Božje in človeško si ne nasprotujeta, temveč se objameta v Kristusu in v samem življenju kristjana.«
Knjiga kot vodilna tehnologija v 16. stoletju
Nekatere freske na stropu poveličujejo pisano besedo skozi zgodovino knjige, ki je prikazana v prizorih v naravi, ob reki ali na podeželju: od izdelave in sušenja papirja do tiskanja, zlaganja in vezave zvezkov, od prevoza in razdeljevanja knjig do študija, branja za razvedrilo ter vzgoje otrok s pomočjo knjig.
Kot je dejal Mantovani, je »misel, da narava in kultura skupaj prispevata k formaciji človeka in gojenju kreposti, del poslanstva Vatikanske apostolske knjižnice, saj spodbuja kulturo za človeško formacijo«.
Izum tiska
Nadalje freske prikazujejo tudi prehod z rokopisov na tiskano besedo v 16. stoletju: upodobljene so prve tiskarne, knjižnice ... Okolje je vedno bukolično.
Po Mantovanijevih besedah lepota teh podob odraža to, kar je papež Frančišek zapisal v svojem nedavnem pismu o pomenu literature. V njem je poudaril pomen knjig kot naših spremljevalk na poti, ki nam omogočajo odpiranje obzorij, poglabljanje in boljše razumevanje dogodkov«.
Portreti in glasbeni spomini
Na stenah Dvorane pisarjev so portreti kardinalov bibliotekarjev svete rimske cerkve. Prvi je bil Marcello Cervini, poznejši papež Marcel II., ki je umrl tri tedne po nastopu petrinske službe. Giovanni Pierluigi da Palestrina, čigar 500-letnico rojstva obhajamo letos, mu je posvetil mojstrovino polifonije: Missa Papae Marcelli. Vatikanska apostolska knjižnica hrani rokopise in zvezke, povezane s tem umetnikom.
Grožnja izobčenja
O vrednosti knjige in posredovanju znanja pričata tudi dve marmorni plošči, na stenah preddverja: napis na levi opeva knjižnico in papežev podvig, na desni pa so navedena pravila za uporabnike, ki vključujejo celo grožnjo izobčenja za tistega, ki bi poškodoval knjige.
Sikstov salon in počastitev znanja
Poleg Dvorane pisarjev je Sikstov salon, ki se razprostira na več kot tisoč kvadratnih metrih in je največji pokrit prostor v Rimu, ki se ni uporabljal v verske namene in je bil nekoč namenjen shranjevanju kodeksov. Posvečen je antičnim knjižnicam, zgodovini abecede ter ekumenskim koncilom Vzhoda in Zahoda. Na čelu velike skupine slikarjev, ki so izmenično krasili stene, sta bila Giovanni Guerra in Cesare Nebbia, ki ju je verjetno izbral Domenico Fontana, papežev arhitekt in generalni upravitelj vseh umetniških dejavnosti.
Varovanje in posredovanje znanja
V okviru knjižnice delujeta tudi restavratorska in fotografska delavnica, ki prispevata k digitalizaciji in s tem k omogočanju uporabe knjig, ki bi bile sicer težko dostopne. »Tako kot tisti, ki so bili pred nami, smo tudi mi poklicani, da to dediščino posredujemo tistim, ki bodo prišli za nami, da bo človeštvo cvetelo tudi v prihodnjih generacijah,« je še dejal prefekt Mantovani.