杏MAP导航

Federico Corrubolo

Liturgija konklava - Besedila in molitve

1. Ma拧a za izvolitev novega pape啪a

Pri ma拧i za izvolitev novega pape啪a, ki 鈥� na to je dobro opozoriti 鈥� za膷enja obrede konklava, poslu拧amo dobro poznana berila, ki pa, postavljena v ta poseben kontekst, dobijo novo in glede na okoli拧膷ino povsem enkratno mo膷. Zato jim moramo ponovno pozorno prisluhniti. To so besede, ki jih Cerkev najprej namenja kardinalom, ki bodo vstopili v konklave in zato se bodo morali postaviti v njihovo perspektivo. Katero Bo啪jo besedo bodo poslu拧ali volivci novega pape啪a? Katere molitve bo Cerkev naslovila na Boga za vsakega izmed njih?

艩e pred berili ma拧e za izvolitev pape啪a moramo namre膷 upo拧tevati ravno molitev Cerkve, za膷en拧i z glavno ma拧no pro拧njo, ki je v latin拧膷ini veliko jasnej拧a kot v uradnem slovenskem prevodu. Dobesedna razli膷ica pravi nekako takole: »Gospod, v svoji brezmejni ljubezni nam daj pastirja, ki ti ugaja zaradi svetosti 啪ivljenja; in nam naj koristi njegova budna skrb.« Po mnenju Cerkve se mora torej pape啪 predstaviti Bogu s svetim 啪ivljenjem, nam pa s skrbno pozornostjo. To sta dve pro拧nji, ki ju Cerkev predlo啪i Svetemu Duhu za novega pape啪a.

V prvem berilu (Iz 61) Izaija predstavi duhovnike kot nekak拧no »dinastijo«, slovito in slavljeno. Tisti, ki jih bodo videli, jih bodo spo拧tovali, ker so »zarod, ki ga je Gospod blagoslovil«. Obi膷ajno ta odlomek beremo na veliki 膷etrtek pri krizmeni ma拧i, in je namenjen vsem navzo膷im 拧kofom in duhovnikom. Pri tej ma拧i pa so prvi naslovljenci Besede kardinali volivci, in »duhovniki« postanejo pape啪i, ki so pisali zgodovino Cerkve. Sredi拧膷e premi拧ljevanja pa ni to, 膷eprav je zelo sugestiven pogled, ampak je »Gospodov blagoslov«. Kadar ga beremo za 拧kofa ali za duhovnike, ta odlomek govori o milosti stanja zakramenta svetega reda; v primeru pape啪a pa gre za popolnoma enkraten dar milosti. Pape拧tvo ni zakrament, ampak ga sestavlja vez Bo啪je milosti, ki jo je Jezus hotel izro膷iti samo Petru in njegovim naslednikom. Ta edinstveni odnos s Kristusom naredi pape啪a ne samo za najbolj osamljenega mo啪a na svetu, ampak tudi za najbli啪jega Gospodu. Pape啪 je 拧kof, kot vsi drugi, vendar dojema Kristusa, kakor ga ne dojema nih膷e drug. Izvolitev mu ne podeli zakramenta, ampak milost, »Gospodov blagoslov«, ki ga osami in ga z Njim, Dobrim pastirjem, zedini na popolnoma enkraten na膷in 鈥�

 V drugem berilu sv. Pavel pravi kardinalom: »沤ivimo marve膷 iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus.« Z drugimi besedami, te啪iti moramo h Kristusu, vendar v tem prizadevanju dobivamo od njega samega energijo, da to storimo, da gradimo njegovo telo, ki smo mi. 膶e bomo delali tako, se bomo zna拧li kot v avtomobilskem akumulatorju, ki se polni tako, da se tro拧i; druga膷e bomo do啪iveli brodolom v zvija膷ah ljudi, ki te啪ijo za tem, da bi nas odvedli v zmoto. Dve mo啪ni stali拧膷i torej: osebni interes ali iskanje resnice v ljubezni.

V evangeliju Jezus ponovi apostolom (in zlasti kardinalom): »Vi ste moji prijatelji, 膷e delate, kar vam naro膷am; in naro膷am vam, da ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil, to je z ljubeznijo v resnici v moji smrti in vstajenju: s temi o膷mi morate gledati na novega pape啪a.«

Ma拧ni slavospev je vzet iz poslanja Svetega Duha v Cerkev. Tudi to je pogosto uporabljeno liturgi膷no besedilo, vendar v tem primeru govori na zelo druga膷en na膷in od obi膷ajnega. 膶e kolikor je mogo膷e dobesedno sledimo latinskemu besedilu, slavospev pravi bolj ali manj tako: »V vsakem trenutku deli拧 vse, kar je potrebno, in z milostjo Duha na 膷udovite na膷ine nudi拧 svoji Cerkvi pomo膷 za njeno vodenje. Tako ji nikdar ne neha拧 pomagati, da se s svojo ljubeznijo vedno obra膷a k tebi in te po eni strani ne neha prositi v te啪kih 膷asih, po drugi strani pa se ti v 膷asu veselja ne neha zahvaljevati.«

Skoraj se zdi, da vidimo Cerkev kot nevesto, ki svoj pogled vedno obra膷a k 沤eninu in od njega pri膷akuje mo膷 in pogum v stiskah 鈥�

Intenzivnost molitve Cerkve smo videli v ve膷ernih ro啪nih vencih na Trgu sv. Petra, ko je bil pape啪 Fran膷i拧ek v bolni拧nici. Prijatelji in nasprotniki 鈥� tudi med kardinali 鈥� so bili tam in molili zanj 鈥� Molitev Cerkve za Petra v te啪avah se 啪e od apostolskih 膷asov spro啪i skoraj samodejno in ima 膷isto posebno mo膷.

Pro拧nja po obhajilu se vrne k novemu pape啪u in k njegovim zna膷ilnostim. Parafrazirana se glasi: »Milost tvojega veli膷astva naj nas razveseli, okrepljene s telesom in krvjo tvojega Edinorojenega, za dar pastirja, ki naj s svojimi krepostmi pou膷uje tvoje ljudstvo in 拧iri um vernikov z resnico evangelija.« Svetega Duha prosimo za novega pape啪a, da bo zgled s svojim 啪ivljenjem in naj ga preplavi z resnico evangelija.

2. Vstop v konklave in prisega

Drugo poglavje obreda konklava ima naslov Vstop v konklave in prisega, in je sestavljeno iz dveh delov: iz procesije do Sikstinske kapele in iz obreda prisege. Obi膷ajno procesije za膷enjajo slovesne ma拧e. Konklave pa ni ma拧a in tudi ne bogoslu啪je besede. In vendar se za膷ne na enak na膷in, s slovesno procesijo.

Za膷etni pozdrav je enak pozdravu pri ma拧i, s to razliko, da so pri ma拧i dovoljene razli膷ne oblike, tukaj pa je predpisana ena sama mo啪na formula: Gospod, ki vodi na拧a srca v Kristusovi ljubezni in potrpe啪ljivosti, naj bo z vami vsemi.« Tema »Gospod, ki vodi«, ki usmerja, je v sredi拧膷u vsega tega obreda, in izra啪a njegov globok pomen.

Takoj po pozdravu za膷etni, zelo jedrnat opomin opozori na temeljne to膷ke in povzame ravno to temo. Celebrant re膷e: Tukaj smo, da bi bil izvoljen vreden pastir Kristusove 膷rede, zato naj Gospod usmerja na拧e korake na pot resnice, da bomo po pripro拧nji Marije, apostolov Petra in Pavla in vseh svetnikov vedno delali to, kar je njemu v拧e膷.« Podobo korakov, ki morajo biti vodeni, potem predstavi obred procesije s petjem litanij. Za kri啪em in ministranti sledijo kardinali volivci v svojem lastnem redu: najprej diakoni, potem duhovniki in nazadnje 拧kofje. Gre za »pastoralne« dedi膷e rimskega klera: za 辫辞诲谤辞膷苍别 diakone razli膷nih podro膷ij mesta; titularne duhovnike 啪upnij, in predmestne 拧kofe podro膷ij okoli Rima. Gre torej za rimski kler, ki se premika v procesiji, da bo izvolil svojega novega 拧kofa.

Litanije svetnikov so iste kot v obredu posvetitve in so posebno slovesne, vendar 拧e vedno predstavljajo iste skupine svetnikov in bla啪enih. Ne samo zemeljska Cerkev, tudi nebe拧ka ima svoj red: najprej o膷aki stare zaveze, potem apostoli in evangelisti, kon膷no mu膷enci, pastirji, cerkveni u膷itelji in u膷itelji.

Medtem gredo kardinali volivci proti Sikstinski kapeli. »Merilo« vseh procesij vedno ostaja procesija na cvetno nedeljo, ki spominja na Jezusov vhod v Jeruzalem, ki je bil za膷etek njegove vrnitve v nebesa, ko je s seboj nesel vso zemljo in vse ljudi, ki jih bo odre拧il s svojo skoraj拧njo 啪rtvijo, in na pot Cerkve, ki jo v zgodovini vodi Kristus in jo vidno predstavljajo kardinali, ki vstopajo v novi konklave. Ko pridejo v Sikstinsko kapelo, zapojejo Veni Crator Spiritus. To bogoslu啪no dejanje 拧e enkrat poka啪e, da kardinali volivci niso skupaj zaradi zgolj 膷love拧kega zborovanja, za neko parlamentarno zasedanje ali teolo拧ki sestanek, ampak mora njihov biti skupaj razumljen znotraj telesa Cerkve, ki jo o啪ivlja delovanje Duha, ki deluje znotraj in po volji ljudi, ki ga sprejemajo.

Sklepna pro拧nja je 拧e posebej pomenljiva glede pomena tega obreda. 艩e vedno kolikor mogo膷e dobesedno parafraziramo latin拧膷ino: »Gospod, ki si upravitelj in varuh svoje Cerkve, vlij v svoje slu啪abnike duha razuma, resnice in miru, da bodo najprej mogli z vsem srcem spoznati, kaj ho膷e拧, in potem temu, kar bodo spoznali, pogumno in dolo膷no slediti.« Zato prosijo za dar razuma, da bi spoznali, in 尘辞膷颈, da bi delovali. Volivci bodo morali govoriti, morali bodo soditi, morali bodo analizirati polo啪aj, presoditi in priti do svojih zaklju膷kov. V to bo morala biti vklju膷ena vsa njihova 膷love拧kost in zahteva se, da bo Sveti Duh vedno zelo prisoten v njihovi vesti (zlasti z osebno in skupno molitvijo, ki je v konklavu zelo pogosta).

Sledi obred prisege, ki je pravo slavljenje svobode: zavezuje jo obljuba in varuje jo skrivnost. Ne gre za bogoslu啪ni obred, ampak za pravno dejanje v bogoslu啪ni obliki. Bistveno je, da se volivci javno razglasijo za svobodne in javno sposobne za sodelovanja pri volitvah novega pape啪a.

Zaradi kraj拧ega obreda samo kardinal dekan prebere celoten obred prisege, ki se deli na tri to膷ke: prva je zaprise啪ena obljuba, da bo upo拧teval (»ad ungem« pravi v latin拧膷ini) Konstitucijo, ki jo je o konklavu izdal Janez Pavel II. leta 1996. Drugi odstavek vsakogar, ki bo izvoljen, z zelo mo膷nimi izrazi zavezuje k prizadevnosti pri opravljanju petrinske slu啪be. V izvirnem besedilu se namre膷 obljublja, da bo izvoljeni »v celoti in skrajno zagotavljal 膷asne in duhovne pravice in svobo拧膷ine Svetega sede啪a in jih nikoli ne bo nehal braniti.«

Vsak izvoljeni torej 啪rtvuje svojo svobodo za obrambo svobode Cerkve, ki je ozna膷ena kot najdragocenej拧i dar, ki ga je treba varovati na zemeljskem romanju. Cerkev se je skozi stoletja zoperstavila mogo膷nikom sveta s svobodo besede za oznanjevanje evangelija, obrambo 膷loveka in vere, za boj proti krivoverstvu in la啪em, od Nerona do Hitlerja in Stalina 鈥� in tudi danes; in kadar jo je zapeljala posvetna slava, je te zdrse drago pla膷ala s kaznimi svojega nebe拧kega 沤enina, ki so bile v膷asih zelo stroge. Njena svoboda je torej dobro, ki ga je treba varovati s skrajno pozornostjo.

Ravno zaradi tega v tretjem odstavku vsi prise啪ejo, da bodo ohranjali tajnost glede tega, kar se bo dogajalo znotraj konklava in da bodo zavrnili vsako vme拧avanje, bodisi za bodisi proti, ali kakr拧no koli drugo obliko zunanjega posega, ki bi lahko pogojevala svobodo kardinalov volivcev. Tajnost je torej mi拧ljena kot za拧膷ita popolne svobode, ne pa kot tan膷ica, ki naj pokrije kdo ve kak拧ne spletke.[1]

Sredi Sikstinske kapele je odprta evangeljska knjiga, ki se je z desno roko dotakne vsak kardinal, ki drug za drugim potrjujejo prisego. Besede so iste, kot se uporabljajo v prisegi za diakonat: »Obljubljam, se zavezujem in prisegam: tako mi Bog pomagaj in ta sveti evangelij, ki se ga s svojo roko dotikam.« Ko je prisegel zadnji kardinal, voditelj slovesnosti izre膷e sloviti extra omnes (»vsi ven«). Ostanejo samo voditelj slovesnosti in pridigar, ki ima premi拧ljevanje o treh to膷kah: o resnosti naloge, ki 膷aka kardinale; o potrebnosti pravega namena pri volitvah; o prizadevanju za razlo膷evanje, kaj je Bo啪ja volja in kaj je dobro Cerkve. Te vsebine so predpisane v obredniku, zato je, 膷eprav so tajne, njihova obveznost javna 鈥� Ko je premi拧ljevanje kon膷ano, odide tudi pridigar in 拧vicarska garda zavaruje vhode. Glede na 膷as se potem oceni, 膷e je mogo膷e za膷eti s prvim glasovanjem, a preden se ga za膷ne, se kon膷a z marijansko antifono Sub tuum presidium. 艩e enkrat znane besede, a nabite s kontekstom 膷isto posebne pomembnosti: »Pod tvoje varstvo pribe啪imo, o sveta Bo啪ja Porodnica, ne zavrzi na拧ih pro拧enj v na拧ih potrebah, temve膷 re拧i nas vselej vseh nevarnosti, o 膷astitljiva in blagoslovljena Devica.«

3. Molitev Adsumus v konklavu

Med konklavom se veliko moli. Kdor je doma膷 z molitvijo, dobro ve, da ni isto sprejeti neko odlo膷itev po molitvi ali brez nje. Potem ko smo se zbrali v molitvi, druga膷e razmi拧ljamo. Bolj se zavedamo svojih omejitev, pa tudi svojih dol啪nosti. Bolje razumemo pomembnost lastne svobode, pa tudi bolje dojemamo svojo rev拧膷ino. Vse to je na ganljiv na膷in izra啪eno v starodavni molitvi Adsumus, ki je predpisana znotraj konklava na na膷ine in v 膷asih, za katere voditelj slovesnosti meni, da so najprimernej拧i. Vsi volivci jo zelo dobro poznajo in jo v svojem duhu zelo upo拧tevajo. O njej razmi拧ljamo v komentarju, ki ga je leta 2022 napisal Enzo Bianchi iz samostana Bose na za膷etku sinodalne poti, ki jo je hotel pape啪 Fran膷i拧ek za 拧kofovsko sinodo.[2]

«Adsumus je starodavna molitev, ki je bila napisana v drugi polovici 7. stol. v Iberskem okolju, natan膷no v okviru hispano-vizigotske liturgije, v kontekstu 4. koncila v Toledu (633). Ta molitev se je v naslednjih stoletjih na zahodu zelo raz拧irila, odprla je koncila v Konstanci in v Baslu (15. stol), ter na koncu 16. stol. pride v Ordo ad Synodum.

2. vatikanski koncil jo ve膷krat uporabi pri za膷etku koncila ali pri generalnih kongregacijah, v zadnjih letih pa se je molila na sinodi in pri drugih cerkvenih sre膷anjih. Po teh bistvenih opombah jo poskusimo prebrati v njeni dinamiki sinodalno navdihujo膷e molitve: 
Pred teboj smo, Sveti Duh: 
strti od bremena svojih grehov 
a zdru啪eni posebej v tvojem imenu.

Takoj je treba povedati, da je Adsumus molitev k Svetemu Duhu, klic k Bo啪jemu dihu, epikleza, naj se Duh spusti, pride nad Cerkev, zbrano v zboru in jo nau膷i razlo膷evanja glede odlo膷itev in dejanj, ki jih je treba opraviti. V rimskem izro膷ilu ni neposrednih pro拧enj k Svetemu Duhu, v vizigotski liturgiji pa so bile te izpri膷ane, kot pri膷uje Veni Creator Spiritus in Veni Sancte Spiritus. Kli膷e torej Svetega Duha, ki je Kyrios, Gospod, in razgla拧a, da u膷enci, kr拧膷eni verniki, stojimo pred njim.

Adsumus! Zdru啪eni smo v zboru: tukaj smo! To je vedno odgovor na klic. Nobenega samo-sklicevanja, ampak tukaj smo, tukaj smo v odgovor na Bo啪ji glas. Pomenljivo je, da se mora ta molitev za膷eti po dalj拧em obdobju ti拧ine, skoraj 膷akajo膷, da nas Gospodov glas pooblasti, da vstanemo in mu re膷emo: »Tukaj smo!« V zavesti, da smo gre拧niki: in to izpovemo takoj v pomenljivem spokornem trenutku: »Strti od bremena svojih grehov«, grehov, ki so del na拧e 膷love拧kosti (peccati quidem humanitate detenti). Brez o拧abnosti, brez prevzetnosti, pa膷 pa v zavesti, da smo gre拧niki. Da, »kdor spozna in prizna svoj greh, je ve膷ji od tistega, ki obuja mrtve«, pravijo pu拧膷avski o膷etje. Torej smo pred Bogom kot cestninar v templju, poznavajo膷 svojo bedo, a v zavesti, da je beda klic po usmiljenju, vedo膷 da Gospod ne zani膷uje skesanega in poni啪nega srca in da Gospod poslu拧a tistega, ki je poni啪nega srca.

Pridi k nam, bodi z nami 
in blagovoli vstopiti v na拧a srca. 
Nau膷i nas, kaj naj delamo, 
poka啪i nam, kako naj hodimo po poti, 
ti sam uresni膷i, kar moramo storiti. 
Ti sam navdihuj in vodi na拧e odlo膷itve, 
ti, ki ima拧 edini z O膷etom in njegovim Sinom 
slavno Ime.

V tej jasnosti glede lastnega stanja lahko re膷emo Svetemu Duhu: Veni ad nos, adesto nobis et dignare illabi cordibus nostris... Pridi v nas: po Jezusovi obljubi bo Duh pri拧el. Pri拧el je na Devico Marijo, pri拧el je na Kristusa pri krstu, pri拧el je na Cerkev, 拧e vedno prihaja. On je Kristusov nelo膷ljivi spremljevalec, pravi sv. Bazilij, in zato je tam, kjer je Kristus, tudi Duh, in kjer je Duh, tam je tudi sveta Cerkev!

Adesto nobis! 膶e smo rekli adsumus, lahko Duhu re膷emo Adesto, bodi z nami! Bodi z nami, ti, Paraklit, Zagovornik, kot ga je imenoval Jezus! Pridi kot Tola啪nik, kot Branilec, kot pomo膷nik! Po Jezusovih besedah- obljubah lahko kristjan ra膷una na to prisotnost Svetega Duha in zato ga tudi kli膷e.

Dignare illabi cordibus nostris: blagovoli vstopiti, se naseliti v na拧ih srcih. Mi smo lahko pred Bogom, vse moramo in vse lahko pripravimo, potem pa se mora Duh spustiti, on mora delovati, on nas mora pou膷iti, kako ravnati, on mora razsvetliti na拧 razum, da bomo lahko razlo膷evali in izbirali to, kar je v skladu z Bo啪jo voljo. Samo Sveti Duh navdihuje in na拧e odlo膷anje naredi u膷inkovito. Tukaj moramo priznati prvenstvo milosti, ki je Sveti Duh! Molitev Adsumus se vedno nana拧a na Jezusove besede: »Sveti Duh vas bo u膷il vsega« (Jn 14,26), torej je Sveti Duh tisti, ki mora u膷iti tako, da spominja in pri拧epetava Jezusove besede. Duh mora pokazati, razkriti, »dati znamenje« za pot, po kateri moramo hoditi; Duh mora delovati, ker je mo膷, ker je bo啪anska energija, ki uresni膷uje in izpolnjuje tisto, kar nam ne uspe storiti. Zato ko re膷emo nekomu, ki se je podal na pot hoje za: »Gospod, ki je v tebi dobro delo za膷el, naj ga tudi dopolni!« (prim. Flp 1,6), se v teh besedah izra啪a vera Cerkve.

O膷itno je torej, da Svetega Duha kli膷emo, da bi bil pravi protagonist. Noben kr拧膷eni in potemtakem tudi nobena cerkvena avtoriteta se ne more vzdr啪ati priznanja njegove hegemonije, ne more ne upo拧tevati njegovih navdihov, ga ne more raz啪alostiti ali kar ugasniti, razen z bogokletjem in ne priznavanjem njegove navzo膷nosti.

[1] Na to meri tudi Konstitucija Janeza Pavla II. Universi dominici gregis, ki je glede tega zelo stroga: 
81. Kardinali volivci naj se vzdr啪ijo vsake oblike pogajanj, dogovorov, obljub ali drugih zavez kakr拧ne koli vrste, ki bi jih lahko prisilile, da bi dali ali zavrnili glas enemu ali nekaterim [鈥�] odslej kaznujem z izob膷enjem latae sententiae prestopnike te prepovedi. Ne prepovedujem pa, da med izpraznjenim sede啪em prihaja do izmenjave mnenj o volitvah.

82. Prav tako kardinalom pred volitvami prepovedujem kapitulacije, oziroma da soglasno sprejmejo obveznosti in se zave啪ejo, da jih bodo izvr拧ili v primeru, da bo eden izmed njih povzdignjen v pape啪a. Tudi te obljube, v primeru, da so bile storjene, pa 膷etudi pod prisego, razgla拧am za ni膷ne in neveljavne.

83. Z enako vztrajnostjo, kot moji predhodniki, mo啪no spodbujam kardinale volivce, naj se pri volitvah pape啪a ne pustijo voditi simpatiji ali odporu, ali vplivu naklonjenosti ali osebnih odnosov do nekoga, ali pritisku posegov avtoritativnih ljudi ali skupin pritiska, ali s predlogi sredstev dru啪benega obve拧膷anja, nasilja, strahu ali iskanja popularnosti. Potem ko so imeli pred o膷mi edinole Bo啪jo slavo in dobro Cerkve, potem ko so prosili za Bo啪jo pomo膷, naj dajo svoj glas tistemu, ki ga imajo tudi zunaj kardinalskega zbora za primernej拧ega od drugih za rodovitno in koristno vodenje vesoljne Cerkve.

[2] Adsumus! E. Bianchi (Vita pastorale, julij 2022), z nekaj minimalnimi prilagoditvami.