Obred konklava: Ma?a za izvolitev novega pape?a; vstop v konklave in prisega…
Federico Corrubolo
Liturgija konklava - Besedila in molitve
1. Ma?a za izvolitev novega pape?a
Pri ma?i za izvolitev novega pape?a, ki – na to je dobro opozoriti – za?enja obrede konklava, poslu?amo dobro poznana berila, ki pa, postavljena v ta poseben kontekst, dobijo novo in glede na okoli??ino povsem enkratno mo?. Zato jim moramo ponovno pozorno prisluhniti. To so besede, ki jih Cerkev najprej namenja kardinalom, ki bodo vstopili v konklave in zato se bodo morali postaviti v njihovo perspektivo. Katero Bo?jo besedo bodo poslu?ali volivci novega pape?a? Katere molitve bo Cerkev naslovila na Boga za vsakega izmed njih?
?e pred berili ma?e za izvolitev pape?a moramo namre? upo?tevati ravno molitev Cerkve, za?en?i z glavno ma?no pro?njo, ki je v latin??ini veliko jasnej?a kot v uradnem slovenskem prevodu. Dobesedna razli?ica pravi nekako takole: »Gospod, v svoji brezmejni ljubezni nam daj pastirja, ki ti ugaja zaradi svetosti ?ivljenja; in nam naj koristi njegova budna skrb.« Po mnenju Cerkve se mora torej pape? predstaviti Bogu s svetim ?ivljenjem, nam pa s skrbno pozornostjo. To sta dve pro?nji, ki ju Cerkev predlo?i Svetemu Duhu za novega pape?a.
V prvem berilu (Iz 61) Izaija predstavi duhovnike kot nekak?no »dinastijo«, slovito in slavljeno. Tisti, ki jih bodo videli, jih bodo spo?tovali, ker so »zarod, ki ga je Gospod blagoslovil«. Obi?ajno ta odlomek beremo na veliki ?etrtek pri krizmeni ma?i, in je namenjen vsem navzo?im ?kofom in duhovnikom. Pri tej ma?i pa so prvi naslovljenci Besede kardinali volivci, in »duhovniki« postanejo pape?i, ki so pisali zgodovino Cerkve. Sredi??e premi?ljevanja pa ni to, ?eprav je zelo sugestiven pogled, ampak je »Gospodov blagoslov«. Kadar ga beremo za ?kofa ali za duhovnike, ta odlomek govori o milosti stanja zakramenta svetega reda; v primeru pape?a pa gre za popolnoma enkraten dar milosti. Pape?tvo ni zakrament, ampak ga sestavlja vez Bo?je milosti, ki jo je Jezus hotel izro?iti samo Petru in njegovim naslednikom. Ta edinstveni odnos s Kristusom naredi pape?a ne samo za najbolj osamljenega mo?a na svetu, ampak tudi za najbli?jega Gospodu. Pape? je ?kof, kot vsi drugi, vendar dojema Kristusa, kakor ga ne dojema nih?e drug. Izvolitev mu ne podeli zakramenta, ampak milost, »Gospodov blagoslov«, ki ga osami in ga z Njim, Dobrim pastirjem, zedini na popolnoma enkraten na?in …
V drugem berilu sv. Pavel pravi kardinalom: »?ivimo marve? iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rastli vanj, ki je glava, Kristus.« Z drugimi besedami, te?iti moramo h Kristusu, vendar v tem prizadevanju dobivamo od njega samega energijo, da to storimo, da gradimo njegovo telo, ki smo mi. ?e bomo delali tako, se bomo zna?li kot v avtomobilskem akumulatorju, ki se polni tako, da se tro?i; druga?e bomo do?iveli brodolom v zvija?ah ljudi, ki te?ijo za tem, da bi nas odvedli v zmoto. Dve mo?ni stali??i torej: osebni interes ali iskanje resnice v ljubezni.
V evangeliju Jezus ponovi apostolom (in zlasti kardinalom): »Vi ste moji prijatelji, ?e delate, kar vam naro?am; in naro?am vam, da ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil, to je z ljubeznijo v resnici v moji smrti in vstajenju: s temi o?mi morate gledati na novega pape?a.«
Ma?ni slavospev je vzet iz poslanja Svetega Duha v Cerkev. Tudi to je pogosto uporabljeno liturgi?no besedilo, vendar v tem primeru govori na zelo druga?en na?in od obi?ajnega. ?e kolikor je mogo?e dobesedno sledimo latinskemu besedilu, slavospev pravi bolj ali manj tako: »V vsakem trenutku deli? vse, kar je potrebno, in z milostjo Duha na ?udovite na?ine nudi? svoji Cerkvi pomo? za njeno vodenje. Tako ji nikdar ne neha? pomagati, da se s svojo ljubeznijo vedno obra?a k tebi in te po eni strani ne neha prositi v te?kih ?asih, po drugi strani pa se ti v ?asu veselja ne neha zahvaljevati.«
Skoraj se zdi, da vidimo Cerkev kot nevesto, ki svoj pogled vedno obra?a k ?eninu in od njega pri?akuje mo? in pogum v stiskah …
Intenzivnost molitve Cerkve smo videli v ve?ernih ro?nih vencih na Trgu sv. Petra, ko je bil pape? Fran?i?ek v bolni?nici. Prijatelji in nasprotniki – tudi med kardinali – so bili tam in molili zanj … Molitev Cerkve za Petra v te?avah se ?e od apostolskih ?asov spro?i skoraj samodejno in ima ?isto posebno mo?.
Pro?nja po obhajilu se vrne k novemu pape?u in k njegovim zna?ilnostim. Parafrazirana se glasi: »Milost tvojega veli?astva naj nas razveseli, okrepljene s telesom in krvjo tvojega Edinorojenega, za dar pastirja, ki naj s svojimi krepostmi pou?uje tvoje ljudstvo in ?iri um vernikov z resnico evangelija.« Svetega Duha prosimo za novega pape?a, da bo zgled s svojim ?ivljenjem in naj ga preplavi z resnico evangelija.
2. Vstop v konklave in prisega
Drugo poglavje obreda konklava ima naslov Vstop v konklave in prisega, in je sestavljeno iz dveh delov: iz procesije do Sikstinske kapele in iz obreda prisege. Obi?ajno procesije za?enjajo slovesne ma?e. Konklave pa ni ma?a in tudi ne bogoslu?je besede. In vendar se za?ne na enak na?in, s slovesno procesijo.
Za?etni pozdrav je enak pozdravu pri ma?i, s to razliko, da so pri ma?i dovoljene razli?ne oblike, tukaj pa je predpisana ena sama mo?na formula: Gospod, ki vodi na?a srca v Kristusovi ljubezni in potrpe?ljivosti, naj bo z vami vsemi.« Tema »Gospod, ki vodi«, ki usmerja, je v sredi??u vsega tega obreda, in izra?a njegov globok pomen.
Takoj po pozdravu za?etni, zelo jedrnat opomin opozori na temeljne to?ke in povzame ravno to temo. Celebrant re?e: Tukaj smo, da bi bil izvoljen vreden pastir Kristusove ?rede, zato naj Gospod usmerja na?e korake na pot resnice, da bomo po pripro?nji Marije, apostolov Petra in Pavla in vseh svetnikov vedno delali to, kar je njemu v?e?.« Podobo korakov, ki morajo biti vodeni, potem predstavi obred procesije s petjem litanij. Za kri?em in ministranti sledijo kardinali volivci v svojem lastnem redu: najprej diakoni, potem duhovniki in nazadnje ?kofje. Gre za »pastoralne« dedi?e rimskega klera: za podro?ne diakone razli?nih podro?ij mesta; titularne duhovnike ?upnij, in predmestne ?kofe podro?ij okoli Rima. Gre torej za rimski kler, ki se premika v procesiji, da bo izvolil svojega novega ?kofa.
Litanije svetnikov so iste kot v obredu posvetitve in so posebno slovesne, vendar ?e vedno predstavljajo iste skupine svetnikov in bla?enih. Ne samo zemeljska Cerkev, tudi nebe?ka ima svoj red: najprej o?aki stare zaveze, potem apostoli in evangelisti, kon?no mu?enci, pastirji, cerkveni u?itelji in u?itelji.
Medtem gredo kardinali volivci proti Sikstinski kapeli. »Merilo« vseh procesij vedno ostaja procesija na cvetno nedeljo, ki spominja na Jezusov vhod v Jeruzalem, ki je bil za?etek njegove vrnitve v nebesa, ko je s seboj nesel vso zemljo in vse ljudi, ki jih bo odre?il s svojo skoraj?njo ?rtvijo, in na pot Cerkve, ki jo v zgodovini vodi Kristus in jo vidno predstavljajo kardinali, ki vstopajo v novi konklave. Ko pridejo v Sikstinsko kapelo, zapojejo Veni Crator Spiritus. To bogoslu?no dejanje ?e enkrat poka?e, da kardinali volivci niso skupaj zaradi zgolj ?love?kega zborovanja, za neko parlamentarno zasedanje ali teolo?ki sestanek, ampak mora njihov biti skupaj razumljen znotraj telesa Cerkve, ki jo o?ivlja delovanje Duha, ki deluje znotraj in po volji ljudi, ki ga sprejemajo.
Sklepna pro?nja je ?e posebej pomenljiva glede pomena tega obreda. ?e vedno kolikor mogo?e dobesedno parafraziramo latin??ino: »Gospod, ki si upravitelj in varuh svoje Cerkve, vlij v svoje slu?abnike duha razuma, resnice in miru, da bodo najprej mogli z vsem srcem spoznati, kaj ho?e?, in potem temu, kar bodo spoznali, pogumno in dolo?no slediti.« Zato prosijo za dar razuma, da bi spoznali, in mo?i, da bi delovali. Volivci bodo morali govoriti, morali bodo soditi, morali bodo analizirati polo?aj, presoditi in priti do svojih zaklju?kov. V to bo morala biti vklju?ena vsa njihova ?love?kost in zahteva se, da bo Sveti Duh vedno zelo prisoten v njihovi vesti (zlasti z osebno in skupno molitvijo, ki je v konklavu zelo pogosta).
Sledi obred prisege, ki je pravo slavljenje svobode: zavezuje jo obljuba in varuje jo skrivnost. Ne gre za bogoslu?ni obred, ampak za pravno dejanje v bogoslu?ni obliki. Bistveno je, da se volivci javno razglasijo za svobodne in javno sposobne za sodelovanja pri volitvah novega pape?a.
Zaradi kraj?ega obreda samo kardinal dekan prebere celoten obred prisege, ki se deli na tri to?ke: prva je zaprise?ena obljuba, da bo upo?teval (»ad ungem« pravi v latin??ini) Konstitucijo, ki jo je o konklavu izdal Janez Pavel II. leta 1996. Drugi odstavek vsakogar, ki bo izvoljen, z zelo mo?nimi izrazi zavezuje k prizadevnosti pri opravljanju petrinske slu?be. V izvirnem besedilu se namre? obljublja, da bo izvoljeni »v celoti in skrajno zagotavljal ?asne in duhovne pravice in svobo??ine Svetega sede?a in jih nikoli ne bo nehal braniti.«
Vsak izvoljeni torej ?rtvuje svojo svobodo za obrambo svobode Cerkve, ki je ozna?ena kot najdragocenej?i dar, ki ga je treba varovati na zemeljskem romanju. Cerkev se je skozi stoletja zoperstavila mogo?nikom sveta s svobodo besede za oznanjevanje evangelija, obrambo ?loveka in vere, za boj proti krivoverstvu in la?em, od Nerona do Hitlerja in Stalina … in tudi danes; in kadar jo je zapeljala posvetna slava, je te zdrse drago pla?ala s kaznimi svojega nebe?kega ?enina, ki so bile v?asih zelo stroge. Njena svoboda je torej dobro, ki ga je treba varovati s skrajno pozornostjo.
Ravno zaradi tega v tretjem odstavku vsi prise?ejo, da bodo ohranjali tajnost glede tega, kar se bo dogajalo znotraj konklava in da bodo zavrnili vsako vme?avanje, bodisi za bodisi proti, ali kakr?no koli drugo obliko zunanjega posega, ki bi lahko pogojevala svobodo kardinalov volivcev. Tajnost je torej mi?ljena kot za??ita popolne svobode, ne pa kot tan?ica, ki naj pokrije kdo ve kak?ne spletke.[1]
Sredi Sikstinske kapele je odprta evangeljska knjiga, ki se je z desno roko dotakne vsak kardinal, ki drug za drugim potrjujejo prisego. Besede so iste, kot se uporabljajo v prisegi za diakonat: »Obljubljam, se zavezujem in prisegam: tako mi Bog pomagaj in ta sveti evangelij, ki se ga s svojo roko dotikam.« Ko je prisegel zadnji kardinal, voditelj slovesnosti izre?e sloviti extra omnes (»vsi ven«). Ostanejo samo voditelj slovesnosti in pridigar, ki ima premi?ljevanje o treh to?kah: o resnosti naloge, ki ?aka kardinale; o potrebnosti pravega namena pri volitvah; o prizadevanju za razlo?evanje, kaj je Bo?ja volja in kaj je dobro Cerkve. Te vsebine so predpisane v obredniku, zato je, ?eprav so tajne, njihova obveznost javna … Ko je premi?ljevanje kon?ano, odide tudi pridigar in ?vicarska garda zavaruje vhode. Glede na ?as se potem oceni, ?e je mogo?e za?eti s prvim glasovanjem, a preden se ga za?ne, se kon?a z marijansko antifono Sub tuum presidium. ?e enkrat znane besede, a nabite s kontekstom ?isto posebne pomembnosti: »Pod tvoje varstvo pribe?imo, o sveta Bo?ja Porodnica, ne zavrzi na?ih pro?enj v na?ih potrebah, temve? re?i nas vselej vseh nevarnosti, o ?astitljiva in blagoslovljena Devica.«
3. Molitev Adsumus v konklavu
Med konklavom se veliko moli. Kdor je doma? z molitvijo, dobro ve, da ni isto sprejeti neko odlo?itev po molitvi ali brez nje. Potem ko smo se zbrali v molitvi, druga?e razmi?ljamo. Bolj se zavedamo svojih omejitev, pa tudi svojih dol?nosti. Bolje razumemo pomembnost lastne svobode, pa tudi bolje dojemamo svojo rev??ino. Vse to je na ganljiv na?in izra?eno v starodavni molitvi Adsumus, ki je predpisana znotraj konklava na na?ine in v ?asih, za katere voditelj slovesnosti meni, da so najprimernej?i. Vsi volivci jo zelo dobro poznajo in jo v svojem duhu zelo upo?tevajo. O njej razmi?ljamo v komentarju, ki ga je leta 2022 napisal Enzo Bianchi iz samostana Bose na za?etku sinodalne poti, ki jo je hotel pape? Fran?i?ek za ?kofovsko sinodo.[2]
«Adsumus je starodavna molitev, ki je bila napisana v drugi polovici 7. stol. v Iberskem okolju, natan?no v okviru hispano-vizigotske liturgije, v kontekstu 4. koncila v Toledu (633). Ta molitev se je v naslednjih stoletjih na zahodu zelo raz?irila, odprla je koncila v Konstanci in v Baslu (15. stol), ter na koncu 16. stol. pride v Ordo ad Synodum.
2. vatikanski koncil jo ve?krat uporabi pri za?etku koncila ali pri generalnih kongregacijah, v zadnjih letih pa se je molila na sinodi in pri drugih cerkvenih sre?anjih. Po teh bistvenih opombah jo poskusimo prebrati v njeni dinamiki sinodalno navdihujo?e molitve:
Pred teboj smo, Sveti Duh:
strti od bremena svojih grehov
a zdru?eni posebej v tvojem imenu.
Takoj je treba povedati, da je Adsumus molitev k Svetemu Duhu, klic k Bo?jemu dihu, epikleza, naj se Duh spusti, pride nad Cerkev, zbrano v zboru in jo nau?i razlo?evanja glede odlo?itev in dejanj, ki jih je treba opraviti. V rimskem izro?ilu ni neposrednih pro?enj k Svetemu Duhu, v vizigotski liturgiji pa so bile te izpri?ane, kot pri?uje Veni Creator Spiritus in Veni Sancte Spiritus. Kli?e torej Svetega Duha, ki je Kyrios, Gospod, in razgla?a, da u?enci, kr??eni verniki, stojimo pred njim.
Adsumus! Zdru?eni smo v zboru: tukaj smo! To je vedno odgovor na klic. Nobenega samo-sklicevanja, ampak tukaj smo, tukaj smo v odgovor na Bo?ji glas. Pomenljivo je, da se mora ta molitev za?eti po dalj?em obdobju ti?ine, skoraj ?akajo?, da nas Gospodov glas pooblasti, da vstanemo in mu re?emo: »Tukaj smo!« V zavesti, da smo gre?niki: in to izpovemo takoj v pomenljivem spokornem trenutku: »Strti od bremena svojih grehov«, grehov, ki so del na?e ?love?kosti (peccati quidem humanitate detenti). Brez o?abnosti, brez prevzetnosti, pa? pa v zavesti, da smo gre?niki. Da, »kdor spozna in prizna svoj greh, je ve?ji od tistega, ki obuja mrtve«, pravijo pu??avski o?etje. Torej smo pred Bogom kot cestninar v templju, poznavajo? svojo bedo, a v zavesti, da je beda klic po usmiljenju, vedo? da Gospod ne zani?uje skesanega in poni?nega srca in da Gospod poslu?a tistega, ki je poni?nega srca.
Pridi k nam, bodi z nami
in blagovoli vstopiti v na?a srca.
Nau?i nas, kaj naj delamo,
poka?i nam, kako naj hodimo po poti,
ti sam uresni?i, kar moramo storiti.
Ti sam navdihuj in vodi na?e odlo?itve,
ti, ki ima? edini z O?etom in njegovim Sinom
slavno Ime.
V tej jasnosti glede lastnega stanja lahko re?emo Svetemu Duhu: Veni ad nos, adesto nobis et dignare illabi cordibus nostris... Pridi v nas: po Jezusovi obljubi bo Duh pri?el. Pri?el je na Devico Marijo, pri?el je na Kristusa pri krstu, pri?el je na Cerkev, ?e vedno prihaja. On je Kristusov nelo?ljivi spremljevalec, pravi sv. Bazilij, in zato je tam, kjer je Kristus, tudi Duh, in kjer je Duh, tam je tudi sveta Cerkev!
Adesto nobis! ?e smo rekli adsumus, lahko Duhu re?emo Adesto, bodi z nami! Bodi z nami, ti, Paraklit, Zagovornik, kot ga je imenoval Jezus! Pridi kot Tola?nik, kot Branilec, kot pomo?nik! Po Jezusovih besedah- obljubah lahko kristjan ra?una na to prisotnost Svetega Duha in zato ga tudi kli?e.
Dignare illabi cordibus nostris: blagovoli vstopiti, se naseliti v na?ih srcih. Mi smo lahko pred Bogom, vse moramo in vse lahko pripravimo, potem pa se mora Duh spustiti, on mora delovati, on nas mora pou?iti, kako ravnati, on mora razsvetliti na? razum, da bomo lahko razlo?evali in izbirali to, kar je v skladu z Bo?jo voljo. Samo Sveti Duh navdihuje in na?e odlo?anje naredi u?inkovito. Tukaj moramo priznati prvenstvo milosti, ki je Sveti Duh! Molitev Adsumus se vedno nana?a na Jezusove besede: »Sveti Duh vas bo u?il vsega« (Jn 14,26), torej je Sveti Duh tisti, ki mora u?iti tako, da spominja in pri?epetava Jezusove besede. Duh mora pokazati, razkriti, »dati znamenje« za pot, po kateri moramo hoditi; Duh mora delovati, ker je mo?, ker je bo?anska energija, ki uresni?uje in izpolnjuje tisto, kar nam ne uspe storiti. Zato ko re?emo nekomu, ki se je podal na pot hoje za: »Gospod, ki je v tebi dobro delo za?el, naj ga tudi dopolni!« (prim. Flp 1,6), se v teh besedah izra?a vera Cerkve.
O?itno je torej, da Svetega Duha kli?emo, da bi bil pravi protagonist. Noben kr??eni in potemtakem tudi nobena cerkvena avtoriteta se ne more vzdr?ati priznanja njegove hegemonije, ne more ne upo?tevati njegovih navdihov, ga ne more raz?alostiti ali kar ugasniti, razen z bogokletjem in ne priznavanjem njegove navzo?nosti.
[1] Na to meri tudi Konstitucija Janeza Pavla II. Universi dominici gregis, ki je glede tega zelo stroga:
81. Kardinali volivci naj se vzdr?ijo vsake oblike pogajanj, dogovorov, obljub ali drugih zavez kakr?ne koli vrste, ki bi jih lahko prisilile, da bi dali ali zavrnili glas enemu ali nekaterim […] odslej kaznujem z izob?enjem latae sententiae prestopnike te prepovedi. Ne prepovedujem pa, da med izpraznjenim sede?em prihaja do izmenjave mnenj o volitvah.
82. Prav tako kardinalom pred volitvami prepovedujem kapitulacije, oziroma da soglasno sprejmejo obveznosti in se zave?ejo, da jih bodo izvr?ili v primeru, da bo eden izmed njih povzdignjen v pape?a. Tudi te obljube, v primeru, da so bile storjene, pa ?etudi pod prisego, razgla?am za ni?ne in neveljavne.
83. Z enako vztrajnostjo, kot moji predhodniki, mo?no spodbujam kardinale volivce, naj se pri volitvah pape?a ne pustijo voditi simpatiji ali odporu, ali vplivu naklonjenosti ali osebnih odnosov do nekoga, ali pritisku posegov avtoritativnih ljudi ali skupin pritiska, ali s predlogi sredstev dru?benega obve??anja, nasilja, strahu ali iskanja popularnosti. Potem ko so imeli pred o?mi edinole Bo?jo slavo in dobro Cerkve, potem ko so prosili za Bo?jo pomo?, naj dajo svoj glas tistemu, ki ga imajo tudi zunaj kardinalskega zbora za primernej?ega od drugih za rodovitno in koristno vodenje vesoljne Cerkve.
[2] Adsumus! E. Bianchi (Vita pastorale, julij 2022), z nekaj minimalnimi prilagoditvami.
