杏MAP导航

Benediktinski opat Donato Ogliari

Ko se je apostol Pavel poslavljal od efe拧kih stare拧in 鈥� ki jih ni nikoli ve膷 videl 鈥� je dejal: »Zdaj pa vas izro膷am Bogu in besedi njegove milosti. On ima mo膷, da vas izgradi in vam zagotovi dedi拧膷ino med vsemi posve膷enimi« (Apd 20,32). Rad pomislim, da je te besede pape啪 Fran膷i拧ek prihranil tudi za vas, preden se je vrnil k O膷etu.

V tem posebnem trenutku za Cerkev se ho膷emo izro膷iti milosti in mo膷i Bo啪je Besede in se ji pustiti konkretno voditi in razsvetliti, za膷en拧i z dvojno vlogo dana拧njega bogoslu啪ja. Na eni strani imamo evangeljski odlomek dana拧njega dneva, torek drugega velikono膷nega tedna, odlomek, ki poro膷a o enem delu no膷nega pogovora med Jezusom in Nikodemom (prim. Jn 3,7-15). Po drugi strani pa imamo vsaj v Italiji in v Evropi evangeljski odlomek praznika sv. Katarine Sienske, zavetnice Italije in Evrope ter cerkvene u膷iteljice, ki je imela navado, da se je na pape啪a obra膷ala z nadvse ne啪nim izrazom: »sladki Jezus na zemlji«. Za ta praznik nam Cerkev ponuja oznanilo evangeljskega odlomka, ki vsebuje Jezusovo hvalnico O膷etu, da je skrivnosti kraljestva razodel malim, ne pa modrim in razumnim tega sveta (prim. Mt 11,25-30).

SREDI艩膶NOST JEZUSA KRISTUSA 
Izhajajo膷 iz tega evangeljskega odlomka bi se rad zadr啪al na Jezusovih besedah: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spo膷ili« (Mt 11,28). Idealno se postavimo na mesto »malih«, na katere se nana拧a evangelij in poslu拧ajmo Jezusovo povabilo: »Pridite k meni« kot namenjeno nam, povabilo, s katerim se on nedvoumno ponuja kot »pot« (prim. Jn 14,6), ampak tudi kot »cilj«, h kateremu te啪imo. Mi, spo拧tovani o膷etje, smo samo peregrinantes in spem, romarji na poti h »Kristusu Jezusu, na拧emu upanju« (prim. 1 Tim 1,1).

To Jezusovo povabilo naravno pove啪emo z jasnimi in razoro啪ujo膷imi besedami, ki jih je izgovoril apostol Peter po Gospodovem govoru o kruhu 啪ivljenja, govoru, ki je zaradi svoje trdosti povzro膷il odhod mnogih u膷encev. Na Jezusovo vpra拧anje dvanajsterim: »Ali ho膷ete tudi vi oditi?«, je Peter v imenu vseh odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede ve膷nega 啪ivljenja ima拧 in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,67-69).

V trenutku, ki je tako poln posledic za Cerkev 鈥� kot je izbira rimskega 拧kofa in pastirja vesoljne Cerkve 鈥� Jezusove besede: »Pridite k meni vsi«, na katere odmeva Petrovo retori膷no vpra拧anje: »Gospod, h komu naj gremo?« zvenijo kot nujno povabilo, da znova zberete vsak gib va拧e du拧e, va拧ega uma, va拧ega srca in va拧ega 啪ivljenja okoli Jezusove osebe in vesele lu膷i njegovega evangelija.

V srcu modrosti, ki jo je Cerkev nabrala skozi stoletja; v sredi拧膷u pravil, ki jih potrebuje, da se trdno soo膷i z nezgodami zgodovine; znotraj njene »izredne izvedenosti za 膷love拧tvo« (rerum humanarum peritissima), kot je rekel sv. Pavel VI. (Populorum progressio, 拧t. 13), tam je vedno oseba Jezusa, u膷love膷enega Bo啪jega Sina, ki je umrl in vstal za na拧e odre拧enje! Cerkev je poklicana, da oznanja njega in ga izpri膷uje svetu. 膶e v sredi拧膷u poslanstva Cerkve ne bi bilo njega, Kristusa, ki »je isti v膷eraj in danes, isti tudi na veke« (prim. Heb 13,8), bi bila zgolj mrzla in jalova ustanova, brez tistega svetega ognja, ki 啪ge, greje in razsvetljuje in ki ji prihaja od Gospoda!

Kar vam pripovedujem, se vam zdi samoumevno in o膷itno, in vendar menim, da ni nekoristno, da na to spomnimo, ker nas vsako dejstvo, da se vsak dan znova postavimo na to gotovost na拧e vere, obvaruje nevarnosti, da bi nas po啪rli miki in dobrikanje sveta, lahke poti bega, ki nam jih prikazuje, ki pa imajo za nujno posledico zvodenenje 啪ivljenjske in prero拧ke mo膷i Jezusovega evangelija. Da, vedno moramo »dihati Kristusa« (sv. Anton opat), ker »je za nas vse« (sv. Ambro啪), bo Cerkev samo v njegovem objemu in v lu膷i njegovega Duha na拧la potrebno mo膷 za nadaljevanje svojega dela odre拧enja po poteh 膷asa in zgodovine.

Naj bo torej Kristus zvezda Severnica in isto膷asno kompas va拧ih pri膷akovanj, va拧ih sre膷anj, va拧ih pogovorov, in odlo膷itev, ki jih boste poklicani sprejeti.

KROTKOST IN PONI沤NOST 
V svoji »hvalnici« O膷etu nam Jezus pove tudi, kaj se moramo nau膷iti od njega: »U膷ite se od mene, ker sem krotak in iz srca poni啪en« (Mt 11,29).

Kot je znano, v svetopisemski govorici srce predstavlja notranjo resni膷nost osebe, in prav to ho膷e Jezus deliti z nami: njegovo najbolj notranjo resni膷nost, ob膷estvo z O膷etom in njegovo ljubezen do ljudi. Ko namre膷 samega sebe opredeli kot »krotkega in iz srca poni啪nega«, ne pravi zgolj, da se distancira od arogance, trdote in avtoritarnosti, ampak ima namen namigniti na pravi na膷in biti pred Bogom in pred ljudmi: pred Bogom v zaupanju, poslu拧nosti in pokor拧膷ini; pred ljudmi pa v sprejemanju, so膷utju ter pripravljenosti na odpu拧膷anje in slu啪enje.

Dejstvo, da nas Jezus vabi, naj se »u膷imo« od njega, pomeni, da krotkost in poni啪nost ne pripada 膷love拧kemu bitju po naravni poti. Instinktivno bi bili bolj nagnjeni k napuhu in prevzetnosti, kot pa krotkosti in poni啪nosti. Ker pa je Cerkev poklicana, da svetu poka啪e obli膷je svojega Gospoda, se mora vsak dan pustiti evangelizirati, da bi se vedno bolj in vedno bolje nau膷ila, kaj pomeni biti v svetu krotak, poni啪en in so膷uten Jezusov obraz.

Skratka, Cerkev, ki je zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki se je sposobna utelesiti v zgodovini in iti skoznjo v zaupanju v dru啪bi svojega Gospoda, ne da bi se prilagodila posvetnim merilom mo膷i in gospodovanja, ampak bi se zgledovala pri merilih krotkosti in poni啪nosti, usmiljene in so膷utne ljubezni, ki jo je Jezus utelesil v svojem zemeljskem 啪ivljenju.

Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je odprta, pogumna in prero拧ka Cerkev, ki se ji upirajo nasilne besede in dejanja, ki zna postati glas tistega, ki nima glasu in ki zna biti, 膷e je potrebno, tudi glas, ki odstopa od drugih, samo da trmasto ka啪e poti pravi膷nosti, bratstva in miru.

Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki je u膷iteljica bratstva, ki ga u膷i z besedami in dejanji, ki imajo pe膷at medsebojnega spo拧tovanja, dialoga, kulture sre膷anja in graditve mostov, ne zidov, kot nas je vedno vabil pape啪 Fran膷i拧ek.

Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev mati, ne ma膷eha, ki zna negovati in hraniti svoje sinove in h膷ere, ter jih zasidrati v upanju, ki ne razo膷ara, v Bo啪ji ljubezni, ki je izlita v na拧a srca (prim. Rim 5,5).

Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki se izogiba samozadostnosti in ki zna prekora膷iti svoje ograde, samo da bi dosegla tudi tiste brate in sestre v 膷love拧tvu, ki niso del nje in do啪ivljajo nesmisel 啪ivljenja, ali pa so zaznamovani s stigmo odrinjenosti in izklju膷enosti.

V zvezi s tem je pape啪 Fran膷i拧ek - kot vemo 鈥� v sredi拧膷e pogleda Cerkve ponovno postavil vse tiste, ki jih imajo na拧e dru啪be izobilja in sebi膷nosti za odvr啪ene, oziroma reve啪e, razdedinjene, zadnje, ko je za膷en拧i z Evangelii guaudium 鈥� razvijal dva dopolnjujo膷a se pogleda: po eni strani razkrivanje strukturnih vzrokov za rev拧膷ino, ki so posledica gospodarskega in dru啪benega konteksta; po drugi strani uvajanje teolo拧kega pogleda, po zaslugi katerega reve啪ev ne obravnavajo ve膷 samo v lu膷i sociokulturnega in zgodovinskega pristopa 鈥� kot na rob odrinjeni - ampak jih razumemo znotraj teolo拧ke kategorije. Z drugimi besedami, rev拧膷ina je 拧e prej kot sociolo拧ki in eti膷ni problem, vpra拧anje, ki zanima nauk (EG, 拧t. 198).

Mislim, da je ta premik poudarka 拧e vedno treba razumeti v vsem njegovem obsegu, tudi zato ker zahteva »novo miselnost, ki razmi拧lja ob膷estveno in daje prednost 啪ivljenju vseh« (EG, 拧t. 188). Kljub temu sem prepri膷an, da Cerkev ne bo nehala 拧e naprej odpirati o膷i in srce za zadnje na zemlji, ki so 啪ivo Kristusovo telo v svetu, in bo »veselje in upanje, 啪alost in tesnobo dana拧njih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpe膷ih« (GS, Predgovor 1), sprejela za svoje, ne da bi nehala sanjati tudi o tem, kar se zdi nemogo膷e!

SVOBODA DUHA 
Iz drugega evangeljskega odlomka za torek, 2. velikono膷nega tedna, iz odlomka, ki, kot smo rekli, opisuje Jezusovo no膷no sre膷anje z Nikodemom 鈥� se 啪elim zadr啪ati pri naslednji Jezusovi trditvi: »Veter veje, koder ho膷e, njegov glas sli拧i拧, pa ne ve拧, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8). Glede na nalogo, ki vas 膷aka, se mi zdi, da je to beseda, ki jo je potrebno globoko sprejeti in pri kateri se je treba zadr啪ati v premi拧ljevanju in molitvi.

Evangelist Janez uporablja pojem Duh (pneuma) tako v teolo拧kem (Duh kot Bo啪ja generativna mo膷), kot tudi v antropolo拧kem pomenu (novo bivanje, rojeno iz Duha). Na eni strani je neviden in nedolo膷jiv Duh (tako kot veter), na drugi strani pa so u膷inki, ki jih povzro膷i v 啪ivljenju 膷loveka, ki so vsem na o膷eh in jih lahko dojamemo v njihovi stvarni objektivnosti.

Poleg tega dvojnega rojevanja iz Duha obstaja potem 拧e ponovno rojstvo, na katerega je poprej namigoval Nikodem. Opozori na pomembnost ponovnega za膷etka, se pravi na pomembnost stalnega procesa spreobrnjenja, procesa, ki ga mora udejanjati 膷lovek. Na nas je, da postanemo ranljivi za spodbude Duha in v njegovi lu膷i pregledamo ali obnovimo svoje vrednostne kriterije, da bi se izognili instrumentalizaciji Bo啪ji znamenj in jih v razlagi prilagajali svojim pred-razumevanjem.

Glede na te啪ko nalogo, h kateri ste poklicani, in sicer izvoliti novega pape啪a, vas vabim, da pristanete na preiskovanje Duha, ker vam lahko, 膷e ga boste poslu拧no sprejeli v svoje srce in v svoj um, pomaga, da se ponovno rodite, oziroma da o膷istite vse tisto, kar ne sogla拧a 鈥� kakor bi dejal apostol Pavel 鈥� s Kristusovo mislijo (1 Kor 2,16b).

Se nadaljuje...