Meditacija benediktinskega opata Donata Ogliarija med kongregacijo kardinalov
Benediktinski opat Donato Ogliari
Ko se je apostol Pavel poslavljal od efe?kih stare?in – ki jih ni nikoli ve? videl – je dejal: »Zdaj pa vas izro?am Bogu in besedi njegove milosti. On ima mo?, da vas izgradi in vam zagotovi dedi??ino med vsemi posve?enimi« (Apd 20,32). Rad pomislim, da je te besede pape? Fran?i?ek prihranil tudi za vas, preden se je vrnil k O?etu.
V tem posebnem trenutku za Cerkev se ho?emo izro?iti milosti in mo?i Bo?je Besede in se ji pustiti konkretno voditi in razsvetliti, za?en?i z dvojno vlogo dana?njega bogoslu?ja. Na eni strani imamo evangeljski odlomek dana?njega dneva, torek drugega velikono?nega tedna, odlomek, ki poro?a o enem delu no?nega pogovora med Jezusom in Nikodemom (prim. Jn 3,7-15). Po drugi strani pa imamo vsaj v Italiji in v Evropi evangeljski odlomek praznika sv. Katarine Sienske, zavetnice Italije in Evrope ter cerkvene u?iteljice, ki je imela navado, da se je na pape?a obra?ala z nadvse ne?nim izrazom: »sladki Jezus na zemlji«. Za ta praznik nam Cerkev ponuja oznanilo evangeljskega odlomka, ki vsebuje Jezusovo hvalnico O?etu, da je skrivnosti kraljestva razodel malim, ne pa modrim in razumnim tega sveta (prim. Mt 11,25-30).
SREDI??NOST JEZUSA KRISTUSA
Izhajajo? iz tega evangeljskega odlomka bi se rad zadr?al na Jezusovih besedah: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spo?ili« (Mt 11,28). Idealno se postavimo na mesto »malih«, na katere se nana?a evangelij in poslu?ajmo Jezusovo povabilo: »Pridite k meni« kot namenjeno nam, povabilo, s katerim se on nedvoumno ponuja kot »pot« (prim. Jn 14,6), ampak tudi kot »cilj«, h kateremu te?imo. Mi, spo?tovani o?etje, smo samo peregrinantes in spem, romarji na poti h »Kristusu Jezusu, na?emu upanju« (prim. 1 Tim 1,1).
To Jezusovo povabilo naravno pove?emo z jasnimi in razoro?ujo?imi besedami, ki jih je izgovoril apostol Peter po Gospodovem govoru o kruhu ?ivljenja, govoru, ki je zaradi svoje trdosti povzro?il odhod mnogih u?encev. Na Jezusovo vpra?anje dvanajsterim: »Ali ho?ete tudi vi oditi?«, je Peter v imenu vseh odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede ve?nega ?ivljenja ima? in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga« (Jn 6,67-69).
V trenutku, ki je tako poln posledic za Cerkev – kot je izbira rimskega ?kofa in pastirja vesoljne Cerkve – Jezusove besede: »Pridite k meni vsi«, na katere odmeva Petrovo retori?no vpra?anje: »Gospod, h komu naj gremo?« zvenijo kot nujno povabilo, da znova zberete vsak gib va?e du?e, va?ega uma, va?ega srca in va?ega ?ivljenja okoli Jezusove osebe in vesele lu?i njegovega evangelija.
V srcu modrosti, ki jo je Cerkev nabrala skozi stoletja; v sredi??u pravil, ki jih potrebuje, da se trdno soo?i z nezgodami zgodovine; znotraj njene »izredne izvedenosti za ?love?tvo« (rerum humanarum peritissima), kot je rekel sv. Pavel VI. (Populorum progressio, ?t. 13), tam je vedno oseba Jezusa, u?love?enega Bo?jega Sina, ki je umrl in vstal za na?e odre?enje! Cerkev je poklicana, da oznanja njega in ga izpri?uje svetu. ?e v sredi??u poslanstva Cerkve ne bi bilo njega, Kristusa, ki »je isti v?eraj in danes, isti tudi na veke« (prim. Heb 13,8), bi bila zgolj mrzla in jalova ustanova, brez tistega svetega ognja, ki ?ge, greje in razsvetljuje in ki ji prihaja od Gospoda!
Kar vam pripovedujem, se vam zdi samoumevno in o?itno, in vendar menim, da ni nekoristno, da na to spomnimo, ker nas vsako dejstvo, da se vsak dan znova postavimo na to gotovost na?e vere, obvaruje nevarnosti, da bi nas po?rli miki in dobrikanje sveta, lahke poti bega, ki nam jih prikazuje, ki pa imajo za nujno posledico zvodenenje ?ivljenjske in prero?ke mo?i Jezusovega evangelija. Da, vedno moramo »dihati Kristusa« (sv. Anton opat), ker »je za nas vse« (sv. Ambro?), bo Cerkev samo v njegovem objemu in v lu?i njegovega Duha na?la potrebno mo? za nadaljevanje svojega dela odre?enja po poteh ?asa in zgodovine.
Naj bo torej Kristus zvezda Severnica in isto?asno kompas va?ih pri?akovanj, va?ih sre?anj, va?ih pogovorov, in odlo?itev, ki jih boste poklicani sprejeti.
KROTKOST IN PONI?NOST
V svoji »hvalnici« O?etu nam Jezus pove tudi, kaj se moramo nau?iti od njega: »U?ite se od mene, ker sem krotak in iz srca poni?en« (Mt 11,29).
Kot je znano, v svetopisemski govorici srce predstavlja notranjo resni?nost osebe, in prav to ho?e Jezus deliti z nami: njegovo najbolj notranjo resni?nost, ob?estvo z O?etom in njegovo ljubezen do ljudi. Ko namre? samega sebe opredeli kot »krotkega in iz srca poni?nega«, ne pravi zgolj, da se distancira od arogance, trdote in avtoritarnosti, ampak ima namen namigniti na pravi na?in biti pred Bogom in pred ljudmi: pred Bogom v zaupanju, poslu?nosti in pokor??ini; pred ljudmi pa v sprejemanju, so?utju ter pripravljenosti na odpu??anje in slu?enje.
Dejstvo, da nas Jezus vabi, naj se »u?imo« od njega, pomeni, da krotkost in poni?nost ne pripada ?love?kemu bitju po naravni poti. Instinktivno bi bili bolj nagnjeni k napuhu in prevzetnosti, kot pa krotkosti in poni?nosti. Ker pa je Cerkev poklicana, da svetu poka?e obli?je svojega Gospoda, se mora vsak dan pustiti evangelizirati, da bi se vedno bolj in vedno bolje nau?ila, kaj pomeni biti v svetu krotak, poni?en in so?uten Jezusov obraz.
Skratka, Cerkev, ki je zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki se je sposobna utelesiti v zgodovini in iti skoznjo v zaupanju v dru?bi svojega Gospoda, ne da bi se prilagodila posvetnim merilom mo?i in gospodovanja, ampak bi se zgledovala pri merilih krotkosti in poni?nosti, usmiljene in so?utne ljubezni, ki jo je Jezus utelesil v svojem zemeljskem ?ivljenju.
Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je odprta, pogumna in prero?ka Cerkev, ki se ji upirajo nasilne besede in dejanja, ki zna postati glas tistega, ki nima glasu in ki zna biti, ?e je potrebno, tudi glas, ki odstopa od drugih, samo da trmasto ka?e poti pravi?nosti, bratstva in miru.
Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki je u?iteljica bratstva, ki ga u?i z besedami in dejanji, ki imajo pe?at medsebojnega spo?tovanja, dialoga, kulture sre?anja in graditve mostov, ne zidov, kot nas je vedno vabil pape? Fran?i?ek.
Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev mati, ne ma?eha, ki zna negovati in hraniti svoje sinove in h?ere, ter jih zasidrati v upanju, ki ne razo?ara, v Bo?ji ljubezni, ki je izlita v na?a srca (prim. Rim 5,5).
Cerkev, zakoreninjena v Kristusu, je Cerkev, ki se izogiba samozadostnosti in ki zna prekora?iti svoje ograde, samo da bi dosegla tudi tiste brate in sestre v ?love?tvu, ki niso del nje in do?ivljajo nesmisel ?ivljenja, ali pa so zaznamovani s stigmo odrinjenosti in izklju?enosti.
V zvezi s tem je pape? Fran?i?ek - kot vemo – v sredi??e pogleda Cerkve ponovno postavil vse tiste, ki jih imajo na?e dru?be izobilja in sebi?nosti za odvr?ene, oziroma reve?e, razdedinjene, zadnje, ko je za?en?i z Evangelii guaudium – razvijal dva dopolnjujo?a se pogleda: po eni strani razkrivanje strukturnih vzrokov za rev??ino, ki so posledica gospodarskega in dru?benega konteksta; po drugi strani uvajanje teolo?kega pogleda, po zaslugi katerega reve?ev ne obravnavajo ve? samo v lu?i sociokulturnega in zgodovinskega pristopa – kot na rob odrinjeni - ampak jih razumemo znotraj teolo?ke kategorije. Z drugimi besedami, rev??ina je ?e prej kot sociolo?ki in eti?ni problem, vpra?anje, ki zanima nauk (EG, ?t. 198).
Mislim, da je ta premik poudarka ?e vedno treba razumeti v vsem njegovem obsegu, tudi zato ker zahteva »novo miselnost, ki razmi?lja ob?estveno in daje prednost ?ivljenju vseh« (EG, ?t. 188). Kljub temu sem prepri?an, da Cerkev ne bo nehala ?e naprej odpirati o?i in srce za zadnje na zemlji, ki so ?ivo Kristusovo telo v svetu, in bo »veselje in upanje, ?alost in tesnobo dana?njih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpe?ih« (GS, Predgovor 1), sprejela za svoje, ne da bi nehala sanjati tudi o tem, kar se zdi nemogo?e!
SVOBODA DUHA
Iz drugega evangeljskega odlomka za torek, 2. velikono?nega tedna, iz odlomka, ki, kot smo rekli, opisuje Jezusovo no?no sre?anje z Nikodemom – se ?elim zadr?ati pri naslednji Jezusovi trditvi: »Veter veje, koder ho?e, njegov glas sli?i?, pa ne ve?, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8). Glede na nalogo, ki vas ?aka, se mi zdi, da je to beseda, ki jo je potrebno globoko sprejeti in pri kateri se je treba zadr?ati v premi?ljevanju in molitvi.
Evangelist Janez uporablja pojem Duh (pneuma) tako v teolo?kem (Duh kot Bo?ja generativna mo?), kot tudi v antropolo?kem pomenu (novo bivanje, rojeno iz Duha). Na eni strani je neviden in nedolo?jiv Duh (tako kot veter), na drugi strani pa so u?inki, ki jih povzro?i v ?ivljenju ?loveka, ki so vsem na o?eh in jih lahko dojamemo v njihovi stvarni objektivnosti.
Poleg tega dvojnega rojevanja iz Duha obstaja potem ?e ponovno rojstvo, na katerega je poprej namigoval Nikodem. Opozori na pomembnost ponovnega za?etka, se pravi na pomembnost stalnega procesa spreobrnjenja, procesa, ki ga mora udejanjati ?lovek. Na nas je, da postanemo ranljivi za spodbude Duha in v njegovi lu?i pregledamo ali obnovimo svoje vrednostne kriterije, da bi se izognili instrumentalizaciji Bo?ji znamenj in jih v razlagi prilagajali svojim pred-razumevanjem.
Glede na te?ko nalogo, h kateri ste poklicani, in sicer izvoliti novega pape?a, vas vabim, da pristanete na preiskovanje Duha, ker vam lahko, ?e ga boste poslu?no sprejeli v svoje srce in v svoj um, pomaga, da se ponovno rodite, oziroma da o?istite vse tisto, kar ne sogla?a – kakor bi dejal apostol Pavel – s Kristusovo mislijo (1 Kor 2,16b).
Se nadaljuje...
