杏MAP导航

Marcello Filotei 鈥� Vatikan

»Tradicija pomeni varovati ogenj, ne 膷astiti pepela,« je dejal Gustav Mahler. Zato nenehno vra膷anje k istemu besedilu, da bi mu dal druga膷no preobleko, za skladatelja nikoli ni predstavljalo te啪ave. 膶e 啪e, se mu je zastavljajo vpra拧anje, kako se ga lotiti, kako ga spremeniti, kako ga preoblikovati. Med bogato dedi拧膷ino sakralne glasbe te啪ko spregledamo pesem Veni Creator Spiritus (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh), ki je namenjena prav tak拧nim trenutkom, saj ni le liturgi膷na molitev za binko拧ti, ampak pravi duhovni arhetip: pro拧nja, namenjena Svetemu Duhu, naj vlije modrost, ki jo v teh dneh potrebujejo kardinali v konklavu.

Molitev je bila napisana v latin拧膷ini v 9. stoletju, pripisuje pa se Rabanu Mauru, opatu in teologu palatinske 拧ole Karla Velikega. Skozi stoletja je besedilo ohranilo svojo izvorno obliko, a kar se je spreminjalo, je bila njegova uglasbitev, ki se je prilagajala jeziku vsakega 膷asa in odra啪ala razli膷ne poglede na sveto. Glasbena zgodovina na tem podro膷ju je izjemno bogata, v ospredju pa ostajajo skladatelji, kot so Giovanni Pierluigi da Palestrina iz 16. stoletja, Gustav Mahler na vrhuncu romanti膷nega simfonizma in Maurice Duruflé v Franciji 20. stoletja.

Palestrina in ravnovesje nevidnega

Palestrina je nekak拧en ekvilibrist, ki je v 16. stoletju, ravno ko je tridentinska reforma uvedla novo treznost v sakralni glasbi, prevzel nalogo, da zagotovi razumljivost besedila, ne da bi se odrekel polifoniji. Ve膷 glasov se prekriva, vendar verniki ne izgubijo nobene besede. Njegova razli膷ica Veni Creator Spiritus je pregledna duhovna arhitektura: glasovi se sre膷ujejo v imitativnem kontrapunktu, vendar pa je beseda vedno razumljiva. Duh je tu notranja lu膷, gregorijanska melodija, iz katere vse izhaja, pa ostaja kot cantus firmus, tehni膷ni izraz, ki se uporablja, kadar je melodija osnova polifoni膷ne kompozicije. Zvok je abstrakten, 膷ist, brez膷asen. To je za Palestrino Duh Stvarnika.

Mahler in duhovnost kot celota

Za Mahlerja, ki je ustvarjal sredi poznega 19. stoletja, v 膷asu, ko je ideja svetega razbita in na novo sestavljena, pa je to prava nova iznajdba. Njegova hvalnica odmeva v impozantnem uvodu Osme simfonije, ki je zaradi velikega 拧tevila potrebnih izvajalcev znana kot Simfonija tiso膷erih. To delo, ki je bilo napisano leta 1906, zdru啪uje starodavno latinsko besedilo s finalom Goethejevega Fausta ter v eni sami napetosti zdru啪uje teologijo in filozofijo.

Klicanje Duha Stvarnika tako ni ve膷 preprosta molitev, temve膷 postane za膷etek simfoni膷no-misti膷nega potovanja. Mahler sveto pojmuje kot celoto, kar zanj pomeni zvo膷no celoto. Za to potrebuje dva me拧ana zbora, osem solistov, otro拧ki zbor, velik orkester, celesto, klavir, harmonij, orgle in 拧tevilna tolkala. Njegov Veni Creator Spiritus postane eksplozija svetlobe, nekak拧en veliki pok, kjer Duh ne le potola啪i, ampak je predvsem 啪ivljenjsko na膷elo, dih, ki premika vesolje. Njegova glasba ni namenjena cerkvam, temve膷 gledali拧膷em, svetu, vsem ljudem. Zdi se, da si Mahler bolj kot introspekcije 啪eli vrtoglavice, povsem v romanti膷nem slogu obdobju, v katerem se prek umetnosti i拧膷e neskon膷no.

Duruflé in nostalgija po izgubljenem svetem

V 20. stoletju, v obdobju, ki so ga zaznamovale vojne in velika kriza smisla, je Maurice Duruflé za膷util potrebo, da se ozre nazaj, da se vrne k tradiciji in v preteklosti poi拧膷e klju膷, kako svetemu dati novo obliko. Njegov Veni Creator Spiritus iz leta 1930 je napisan za orgle solo. Besedilo izgine, ostane le melodija, ki se pojavlja in izginja v artikuliranem toku. Duruflé je bil kot naslovni organist pari拧ke cerkve Saint-Étienne-du-Mont velik poznavalec gregorijanskega repertoarja, vendar je tudi on 膷util potrebo po ponovnem branju te hvalnice v lu膷i dogajanja v zgodovini glasbe. Ko se je ozrl okoli sebe in videl Debussyja in Ravela z njunimi prefinjenimi harmonijami, ju ni mogel prezreti in ju tudi ni hotel prezreti. Njegov Veni Creator je meditacija brez besed, zvo膷no dejanje, ki prej kli膷e kot pove. Glasba, ki ne potrjuje, temve膷 izpra拧uje.

Eno besedilo, trije pogledi, en dih, od geometri膷ne strogosti Palestrine, simfoni膷ne monumentalnosti Mahlerja do introspekcije Durufléja. Veni Creator Spiritus poka啪e, kako je sakralna glasba dolg pogovor z Nevidnim in kako vsaka doba v te besede projicira svojo predstavo o Bogu, Svetem Duhu in stvarstvu. Vsaj takrat, ko ohranjamo ogenj, da ne bi 膷astili pepela.