Konklave, Veni Creator Spiritus med tradicijo in inovacijo
Marcello Filotei – Vatikan
»Tradicija pomeni varovati ogenj, ne ?astiti pepela,« je dejal Gustav Mahler. Zato nenehno vra?anje k istemu besedilu, da bi mu dal druga?no preobleko, za skladatelja nikoli ni predstavljalo te?ave. ?e ?e, se mu je zastavljajo vpra?anje, kako se ga lotiti, kako ga spremeniti, kako ga preoblikovati. Med bogato dedi??ino sakralne glasbe te?ko spregledamo pesem Veni Creator Spiritus (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh), ki je namenjena prav tak?nim trenutkom, saj ni le liturgi?na molitev za binko?ti, ampak pravi duhovni arhetip: pro?nja, namenjena Svetemu Duhu, naj vlije modrost, ki jo v teh dneh potrebujejo kardinali v konklavu.
Molitev je bila napisana v latin??ini v 9. stoletju, pripisuje pa se Rabanu Mauru, opatu in teologu palatinske ?ole Karla Velikega. Skozi stoletja je besedilo ohranilo svojo izvorno obliko, a kar se je spreminjalo, je bila njegova uglasbitev, ki se je prilagajala jeziku vsakega ?asa in odra?ala razli?ne poglede na sveto. Glasbena zgodovina na tem podro?ju je izjemno bogata, v ospredju pa ostajajo skladatelji, kot so Giovanni Pierluigi da Palestrina iz 16. stoletja, Gustav Mahler na vrhuncu romanti?nega simfonizma in Maurice Duruflé v Franciji 20. stoletja.
Palestrina in ravnovesje nevidnega
Palestrina je nekak?en ekvilibrist, ki je v 16. stoletju, ravno ko je tridentinska reforma uvedla novo treznost v sakralni glasbi, prevzel nalogo, da zagotovi razumljivost besedila, ne da bi se odrekel polifoniji. Ve? glasov se prekriva, vendar verniki ne izgubijo nobene besede. Njegova razli?ica Veni Creator Spiritus je pregledna duhovna arhitektura: glasovi se sre?ujejo v imitativnem kontrapunktu, vendar pa je beseda vedno razumljiva. Duh je tu notranja lu?, gregorijanska melodija, iz katere vse izhaja, pa ostaja kot cantus firmus, tehni?ni izraz, ki se uporablja, kadar je melodija osnova polifoni?ne kompozicije. Zvok je abstrakten, ?ist, brez?asen. To je za Palestrino Duh Stvarnika.
Mahler in duhovnost kot celota
Za Mahlerja, ki je ustvarjal sredi poznega 19. stoletja, v ?asu, ko je ideja svetega razbita in na novo sestavljena, pa je to prava nova iznajdba. Njegova hvalnica odmeva v impozantnem uvodu Osme simfonije, ki je zaradi velikega ?tevila potrebnih izvajalcev znana kot Simfonija tiso?erih. To delo, ki je bilo napisano leta 1906, zdru?uje starodavno latinsko besedilo s finalom Goethejevega Fausta ter v eni sami napetosti zdru?uje teologijo in filozofijo.
Klicanje Duha Stvarnika tako ni ve? preprosta molitev, temve? postane za?etek simfoni?no-misti?nega potovanja. Mahler sveto pojmuje kot celoto, kar zanj pomeni zvo?no celoto. Za to potrebuje dva me?ana zbora, osem solistov, otro?ki zbor, velik orkester, celesto, klavir, harmonij, orgle in ?tevilna tolkala. Njegov Veni Creator Spiritus postane eksplozija svetlobe, nekak?en veliki pok, kjer Duh ne le potola?i, ampak je predvsem ?ivljenjsko na?elo, dih, ki premika vesolje. Njegova glasba ni namenjena cerkvam, temve? gledali??em, svetu, vsem ljudem. Zdi se, da si Mahler bolj kot introspekcije ?eli vrtoglavice, povsem v romanti?nem slogu obdobju, v katerem se prek umetnosti i??e neskon?no.
Duruflé in nostalgija po izgubljenem svetem
V 20. stoletju, v obdobju, ki so ga zaznamovale vojne in velika kriza smisla, je Maurice Duruflé za?util potrebo, da se ozre nazaj, da se vrne k tradiciji in v preteklosti poi??e klju?, kako svetemu dati novo obliko. Njegov Veni Creator Spiritus iz leta 1930 je napisan za orgle solo. Besedilo izgine, ostane le melodija, ki se pojavlja in izginja v artikuliranem toku. Duruflé je bil kot naslovni organist pari?ke cerkve Saint-Étienne-du-Mont velik poznavalec gregorijanskega repertoarja, vendar je tudi on ?util potrebo po ponovnem branju te hvalnice v lu?i dogajanja v zgodovini glasbe. Ko se je ozrl okoli sebe in videl Debussyja in Ravela z njunimi prefinjenimi harmonijami, ju ni mogel prezreti in ju tudi ni hotel prezreti. Njegov Veni Creator je meditacija brez besed, zvo?no dejanje, ki prej kli?e kot pove. Glasba, ki ne potrjuje, temve? izpra?uje.
Eno besedilo, trije pogledi, en dih, od geometri?ne strogosti Palestrine, simfoni?ne monumentalnosti Mahlerja do introspekcije Durufléja. Veni Creator Spiritus poka?e, kako je sakralna glasba dolg pogovor z Nevidnim in kako vsaka doba v te besede projicira svojo predstavo o Bogu, Svetem Duhu in stvarstvu. Vsaj takrat, ko ohranjamo ogenj, da ne bi ?astili pepela.
