Izro?iti se Njemu, ki vodi Cerkev
Andrea Tornielli
Rimska ?kofija ima svojega ?kofa, vesoljna Cerkev pa svojega pastirja. S hitrostjo, ki lahko preseneti le tiste, ki ?ivljenje Cerkve berejo skozi prizmo politike, je konklave dolo?il Petrovega naslednika. Hvala, sveti o?e, da ste to sprejeli. Hvala, ker ste rekli “da” in se prepustili tistemu, ki vodi Cerkev.
V spomin se nam ponovno vra?ajo nepozabne besede, ki jih je Pavel VI. izrekel pred ?tudenti lombardskega kolegija decembra 1968, v te?kem obdobju protestov po koncilu: »Mnogi,« je dejal, »od pape?a pri?akujejo odmevne geste, energi?ne in odlo?ne posege. Pape? meni, da mu ni treba slediti nobeni drugi liniji, kot je zaupanje v Jezusa Kristusa, ki mu je bolj kot komu drugemu mar za njegovo Cerkev. On bo tisti, ki bo pomiril vihar. Kolikokrat je U?itelj ponovil: “Confidite in Deum. Creditis in Deum, et in me credite!” Pape? bo prvi, ki bo izpolnil to Gospodovo naro?ilo in se brez strahu ali pretirane zaskrbljenosti prepustil skrivnostni igri nevidne, a zelo gotove Jezusove pomo?i njegovi Cerkvi. To ni sterilno ali nedejavno ?akanje, ampak budno pri?akovanje v molitvi. To je stanje, ki ga je Jezus sam izbral za nas, da bi On lahko deloval v polnosti. Tudi pape?u je treba pomagati z molitvijo.«
Danes se svet nahaja sredi nevihte, pretresajo ga vojne in nasilje. Molimo za mir. Molimo s Petrom in za Petra, ki je sprejel ime Leon in se pridru?il pape?u, ki je napisal Rerum novarum. Od njega potrjeni v veri se tudi mi nau?imo izro?iti se tistemu, ki kraljuje z lesa kri?a in na sebi nosi rane ?love?tva.
