杏MAP导航

Vatican News

艩kof z misijonarsko du拧o

艩panec Alessandro Labaka Ugarte, rojen leta 1920, je 啪e od zgodnjega otro拧tva gojil 啪eljo, da bi postal misijonar. Pri 17 letih se je pridru啪il kapucinom in prevzel ime brat Manuel. Po duhovni拧kem posve膷enju leta 1945 so ga predstojniki najprej poslali na Kitajsko, ko ga je maoisti膷ni re啪im skupaj z drugimi misijonarji izgnal, pa je od拧el v Ekvador. Tam je bil 啪upnik, opravljal pa je tudi slu啪bo apostolskega prefekta in se posve膷al evangelizaciji avtohtonega ljudstva Huaorani. Leta 1984 je bil posve膷en v 拧kofa in je nadaljeval z misijonarskim delom med Indijanci, v stik je pri拧el tudi s plemenom Tagaeri. 艩lo je za 膷as velikih napetosti, saj so naftne dru啪be za膷ele kr膷iti gozdove v iskanju nahajali拧膷 膷rnega zlata. Za 拧kofa Ugarteja, ki je bil cenjen zaradi svojih pogajalskih in spravnih sposobnosti, je bila prednostna naloga ohranjanje pravic avtohtonih prebivalcev. In na tem mestu se je njegova zgodba prepletla z zgodbo s. Agnese.

Redovnica med Indijanci

Agnese Arango Velásquez je bila stara 40 let, ko je leta 1977 s prvo skupino misijonark tretjerednic kapucink Svete Dru啪ine od拧la v Aguarico v Ekvadorju. Rodila se je leta 1937 v Medellínu v Kolumbiji in leta 1955 vstopila v redovno skupnost. Po ve膷nih zaobljubah je nekaj let pou膷evala, po prihodu v Ekvador pa je delovala v razli膷nih skupnostih, med drugim je bila tudi predstojnica. Posve膷ala se je evangelizaciji plemena Huaroni, ki jo je med drugim vodil brat Manuel. Tudi s. Agnese je izvedela za kriti膷en polo啪aj Indijancev Tagaeri, ki so bili tar膷a podjetij z nafto in lesom.

Umrla, ker sta branila poslednje

Fra Manuel se je zato v vlogi 拧kofa odlo膷il, da se je z namenom, da bi prepre膷ili krvav spopad z najetimi delavci podjetij, potrebno osebno pogovoriti z Indijanci. Pridru啪ila se mu je tudi s. Agnese in 21. julija 1987 sta se kljub temu, da sta se zavedala tveganja stika s plemenom, sovra啪nim do tujcev, s helikopterjem pripeljala na dogovorjeni kraj. Ko se je helikopter naslednji dan vrnil ponju, so med preletom obmo膷ja na拧li njuni trupli prebodeni s sulicami in pu拧膷icami. Kot je potrdila 拧kofijska preiskava, je 拧lo v primeru obeh za zavestno daritev 啪ivljenja v imenu zvestobe njunemu poslanstvu. O tem pri膷a tudi pismo, ki ga je s. Agnese napisala ve膷er pred njunim odhodom in vsebuje naro膷ila, ki spominjajo na oporoko. Njuna smrt je mo膷no odmevala in vse do danes se 拧iri njun sluh svetosti, ki ga spremljajo tudi nekatera znamenja.

艩kof in mirovnik iz Indije

Za 膷astitljivega Bo啪jega slu啪abnika pa je bil razgla拧en tudi Matthew Makil, 拧kof in redovni ustanovitelj iz Indije. Rodil se je leta 1851 v Kerali v premo啪ni kr拧膷anski dru啪ini. Leta 1865 je postal duhovnik in je do leta 1889, ko je bil imenovan za generalnega vikarja Kottayama, deloval na 啪upniji. Tri leta pozneje je ustanovil redovno skupnost, katere glavno poslanstvo je bila vzgoja deklet. Njegovo pastoralno delovanje je bilo dinami膷no in ga je leta 1896 pripeljalo do polo啪aja apostolskega vikarja v Changanacherryju. Spodbujal je formacijo katehistov, 拧olsko izobra啪evanje, nastanek verskih organizacij in zdru啪enj, boj proti rev拧膷ini, ki je prizadela velik del takratne dru啪be, pa tudi posve膷eno 啪ivljenje.

Po drugi strani pa ga niso odvrnili lokalni spori, ki so izbruhnili, celo nasilni, med tako imenovanimi »severnjaki« (ki so se imeli za potomce skupnosti, ki jo je ustanovil sveti apostol Toma啪) in »ju啪njaki« (ki so se imeli za naslednike izseljencev iz Mezopotamije). Njegova dejanja in stali拧膷a je tudi v tem primeru navdihovalo geslo, ki si ga je izbral ob 拧kofovskem posve膷enju: »Bog je moje upanje«. S svojim mirnim in spravljivim na膷inom si je prizadeval za mir med skupnostma, kar je leta 1911 privedlo do na膷rta, ki ga je predstavil Svetemu sede啪u: in sicer da bi vikariat Changanacherry razdelili na dva vikariata, enega za »ju啪njake« in drugega za »severnjake«. Pape啪 Pij X. je sprejel ta predlog in na 膷elo vikariata Kottayam (za »ju啪njake«) imenoval msgr. Makila, ki je to poslanstvo opravljal vse svoje smrti po kratki bolezni januarja 1914.