杏MAP导航

Vatican News

?kof z misijonarsko du?o

?panec Alessandro Labaka Ugarte, rojen leta 1920, je ?e od zgodnjega otro?tva gojil ?eljo, da bi postal misijonar. Pri 17 letih se je pridru?il kapucinom in prevzel ime brat Manuel. Po duhovni?kem posve?enju leta 1945 so ga predstojniki najprej poslali na Kitajsko, ko ga je maoisti?ni re?im skupaj z drugimi misijonarji izgnal, pa je od?el v Ekvador. Tam je bil ?upnik, opravljal pa je tudi slu?bo apostolskega prefekta in se posve?al evangelizaciji avtohtonega ljudstva Huaorani. Leta 1984 je bil posve?en v ?kofa in je nadaljeval z misijonarskim delom med Indijanci, v stik je pri?el tudi s plemenom Tagaeri. ?lo je za ?as velikih napetosti, saj so naftne dru?be za?ele kr?iti gozdove v iskanju nahajali?? ?rnega zlata. Za ?kofa Ugarteja, ki je bil cenjen zaradi svojih pogajalskih in spravnih sposobnosti, je bila prednostna naloga ohranjanje pravic avtohtonih prebivalcev. In na tem mestu se je njegova zgodba prepletla z zgodbo s. Agnese.

Redovnica med Indijanci

Agnese Arango Velásquez je bila stara 40 let, ko je leta 1977 s prvo skupino misijonark tretjerednic kapucink Svete Dru?ine od?la v Aguarico v Ekvadorju. Rodila se je leta 1937 v Medellínu v Kolumbiji in leta 1955 vstopila v redovno skupnost. Po ve?nih zaobljubah je nekaj let pou?evala, po prihodu v Ekvador pa je delovala v razli?nih skupnostih, med drugim je bila tudi predstojnica. Posve?ala se je evangelizaciji plemena Huaroni, ki jo je med drugim vodil brat Manuel. Tudi s. Agnese je izvedela za kriti?en polo?aj Indijancev Tagaeri, ki so bili tar?a podjetij z nafto in lesom.

Umrla, ker sta branila poslednje

Fra Manuel se je zato v vlogi ?kofa odlo?il, da se je z namenom, da bi prepre?ili krvav spopad z najetimi delavci podjetij, potrebno osebno pogovoriti z Indijanci. Pridru?ila se mu je tudi s. Agnese in 21. julija 1987 sta se kljub temu, da sta se zavedala tveganja stika s plemenom, sovra?nim do tujcev, s helikopterjem pripeljala na dogovorjeni kraj. Ko se je helikopter naslednji dan vrnil ponju, so med preletom obmo?ja na?li njuni trupli prebodeni s sulicami in pu??icami. Kot je potrdila ?kofijska preiskava, je ?lo v primeru obeh za zavestno daritev ?ivljenja v imenu zvestobe njunemu poslanstvu. O tem pri?a tudi pismo, ki ga je s. Agnese napisala ve?er pred njunim odhodom in vsebuje naro?ila, ki spominjajo na oporoko. Njuna smrt je mo?no odmevala in vse do danes se ?iri njun sluh svetosti, ki ga spremljajo tudi nekatera znamenja.

?kof in mirovnik iz Indije

Za ?astitljivega Bo?jega slu?abnika pa je bil razgla?en tudi Matthew Makil, ?kof in redovni ustanovitelj iz Indije. Rodil se je leta 1851 v Kerali v premo?ni kr??anski dru?ini. Leta 1865 je postal duhovnik in je do leta 1889, ko je bil imenovan za generalnega vikarja Kottayama, deloval na ?upniji. Tri leta pozneje je ustanovil redovno skupnost, katere glavno poslanstvo je bila vzgoja deklet. Njegovo pastoralno delovanje je bilo dinami?no in ga je leta 1896 pripeljalo do polo?aja apostolskega vikarja v Changanacherryju. Spodbujal je formacijo katehistov, ?olsko izobra?evanje, nastanek verskih organizacij in zdru?enj, boj proti rev??ini, ki je prizadela velik del takratne dru?be, pa tudi posve?eno ?ivljenje.

Po drugi strani pa ga niso odvrnili lokalni spori, ki so izbruhnili, celo nasilni, med tako imenovanimi »severnjaki« (ki so se imeli za potomce skupnosti, ki jo je ustanovil sveti apostol Toma?) in »ju?njaki« (ki so se imeli za naslednike izseljencev iz Mezopotamije). Njegova dejanja in stali??a je tudi v tem primeru navdihovalo geslo, ki si ga je izbral ob ?kofovskem posve?enju: »Bog je moje upanje«. S svojim mirnim in spravljivim na?inom si je prizadeval za mir med skupnostma, kar je leta 1911 privedlo do na?rta, ki ga je predstavil Svetemu sede?u: in sicer da bi vikariat Changanacherry razdelili na dva vikariata, enega za »ju?njake« in drugega za »severnjake«. Pape? Pij X. je sprejel ta predlog in na ?elo vikariata Kottayam (za »ju?njake«) imenoval msgr. Makila, ki je to poslanstvo opravljal vse svoje smrti po kratki bolezni januarja 1914.