杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFMCap

Znati se ponovno dvigniti 
Veselje vstajenja

Jubilejno dejanje stopanja skozi sveta vrata je simboli膷no gibanje, s katerim izra啪amo svojo 啪eljo, da bi greh pustili za seboj in vstopali v 啪ivljenje Kristusa, do odprtih vrat k upanju in poti, ki vodi k zveli膷anju. Prvi koraki teh postnih premi拧ljevanj so nas spomnili, da se moramo, 膷e ho膷emo ostati trdno povezani z Njim, nau膷iti plavati v vodah na拧ega krsta, in svoje gibe uglasiti na evangeljski ritem. V kolikor ostanemo poslu拧ni notranjim navdihom Duha, odkrijemo, da smo sposobni slediti poti, ki nas vodi k temu, da drugega svobodno in v skladu z Bo啪jo ljubeznijo postavimo v sredi拧膷e.

Najbolj navdihujo膷 trenutek Kristusovega 啪ivljenja za na拧o pot u膷encev je nedvomno njegovo vstajenje. Ob premi拧ljevanju te etape kristolo拧kega dogodka, tako odlo膷ilnega in tako skrivnostnega, lahko zajamemo pri lu膷i, ki nam slu啪i, da na pravi na膷in usmerimo svoje korake, ne da bi gojili la啪na ali preve膷 idealna pri膷akovanja v odnosu do tega, k 膷emur nas kli膷e Bo啪ja volja.

Gledati na vstajenje pomeni, da se ne pustimo premagati strahu pred trpljenjem in smrtjo, ampak da ohranjamo pogled uprt v cilj, h kateremu nas vodi Kristusova ljubezen. Iti skozi Kristusa, skozi vrata, ki vodijo v polnost 啪ivljenja, zahteva dragoceno odpoved: opustitev prepri膷anja, da je nemogo膷e, da bi se dvignili iz neuspehov in porazov, s srcem polnim zaupanja, ki je pripravljeno ponovno za膷eti in se spet odpreti za druge. 艩e posebej za tistega, ki nas je ranil, ni pa mogel pretrgati vezi, ki naju zdru啪uje.

1. Ne si jemati k srcu 
Najve膷je presene膷enje, ki ga vsebujejo evangeliji, ni toliko dejstvo, da je nek 膷lovek 鈥� Bo啪ji Sin 鈥� vstal od mrtvih, ampak na膷in, kako se je odlo膷il to storiti, in nam pustil 膷udovito pri膷evanje o tem, kako je ljubezen sposobna vstati po velikem porazu in nadaljevati svojo nezaustavljivo pot.

Koristno je, da izhajamo iz skupnih izku拧enj. Vsaki膷, ko se nam po hudi 膷ustveni travmi, ki smo jo do啪iveli, uspe ponovno dvigniti in si opomo膷i, za膷nemo najprej razmi拧ljati o tem, kako bi se lahko ma拧膷evali, na primer tako, da bi tisti, ki ga imamo za odgovornega za to, kar smo pretrpeli, vsaj malo pla膷al. Ko je Jezus pri拧el iz onstranstva smrti, ne 膷uti potrebe, da bi karkoli ali kogarkoli krivil za to, kar se je zgodilo, niti da bi uveljavljal svojo ve膷vrednost nad tistimi, ki so postali protagonisti ali sokrivci njegove smrti. Edina stvar, za katero se Jezus, sedaj Gospod 啪ivljenja in smrti odlo膷i, je, da se z veliko skromnostjo in veselo poni啪nostjo poka啪e svojim prijateljem.

V vsakem evangeliju lahko najdemo potrditev tega Jezusovega na膷ina vstajenja od mrtvih, ki je brez kakr拧nega koli duha ma拧膷evanja in potrebe po povra膷ilu. Na najve膷jo jasnost morda naletimo v Markovem besedilu, zlasti 膷e ga beremo do njegovega prvotnega zaklju膷ka, z 啪enami, ki prestra拧ene odhajajo od groba in nikomur ne povedo o sporo膷ilu vstajenja, ki so ga prejele od mladega glasnika (prim. Mr 16,8). Najstarej拧i evangelij se kon膷a tako, brez pripovedi o prikazanju Vstalega. Za prvo generacijo kristjanov je bilo znamenje praznega groba dovolj tako za verovanje v vstajenje kot za oznanjevanje veselja novega 啪ivljenja v Kristusu drugim. Dvanajst vrstic s prikazanji vstalega Jezusa in njegovega vnebohoda pred apostoli (Mr 16,9-20), ki so bile pozneje dodane Markovemu besedilu, vsebujejo pojasnila, ki jih ima Cerkev za resni膷na in navdihnjena, a jih v za膷etku niso imeli za potrebne za verovanje v skrivnost vstajenja.

Matejev evangelij na drug na膷in poudarja veliko umerjenost velikono膷nega dogodka. Ko sta se 啪eni oddaljili od praznega groba, se jima je Jezus prikazal, da bi potrdil oznanilo vstajenja, ki sta ga prejeli od angela. Takoj za tem se evangelist ukvarja s pojasnjevanjem, zakaj je bilo Kristusovo vstajenje zgodovinski dogodek, o katerem so se takoj dvignili ogromni dvomi.

Ko sta bili 拧e na poti, so nekateri iz stra啪e prispeli v mesto in sporo膷ili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s stare拧inami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko vsoto srebrnikov in dejali: »Recite: 鈥篜ono膷i so pri拧li njegovi u膷enci in so ga ukradli, ko smo mi spali.鈥� In 膷e bi to sli拧al upravitelj, ga bomo mi pregovorili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli srebrnike in storili, kakor so jih pou膷ili. Tako se je ta govorica raz拧irila med Judi do dana拧njega dne.  (Mt 28,11-15).

Ob tej 拧ibkosti, s katero se je zgodilo Kristusovo vstajenje, se spontano vpra拧amo: zakaj Gospod Jezus, ko je vstal od mrtvih, ni raje z ve膷jo mo膷jo in o膷itnostjo pokazal svojo zmago? Zakaj je izbral tako zadr啪an dogodek, da je lahko povzro膷il ne samo nesporazume, ampak tudi dolo膷eno sumni膷avost do dogodka, ki je toliko vi拧ji od na拧ih sposobnosti razumevanja in hkrati tako potreben za odre拧enje sveta? Ali ne bi bilo bolje, da bi se ma拧膷eval in pokazal Bo啪jo resnico in mo膷, da bi dogodek vstajenja tako naredil bolj prepri膷ljiv?

Edini na膷in za odgovor na ta vpra拧anja je, da vstajenje beremo kot izkustvo ljubezni, ne pa kot dejanje Bo啪je mo膷i. V logiki ljubezni lahko razumemo, zakaj Jezus ne 膷uti nobene potrebe po uveljavljanju, ampak samo veliko 啪eljo, da bi se 拧e naprej ponujal. Kakor bo zapisal sv. Pavel, potem ko je sre膷al Vstalega, ljubezen »ne i拧膷e svojega, se ne pusti razdra啪iti, ne misli hudega 鈥� Vse prena拧a, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,5-7). Ta mo膷 ljubezni, ki je sposobna, da vse pusti za seboj, ne pomeni, da je Bog neprepusten ali neob膷utljiv za trpljenje. Kdor zares ljubi, ne 膷uti potrebe po pre拧tevanju krivic, saj veselje nad tem, kar je do啪ivel, presega vsako zamero, tudi takrat, ko stvari niso potekale tako, kot si je zamislil.

Morda bi morali tudi mi, da bi se na evangeljski na膷in dvignili iz neizogibnih travm, katerim nas izpostavljajo odnosi, preveriti, koliko svobode je v besedah in gestah, ki jih ponujamo drugim. 膶e bomo opazili, da smo pogosto razo膷arani ali da si preve膷 jemljemo k srcu, kadar stvari ne gredo tako, kot smo si zami拧ljali, se bomo morda morali vpra拧ati, s kolik拧no zastonjskostjo 啪ivimo svoje odnose. Sicer tvegamo, da bomo svoj 膷as pre啪iveli v prito啪evanju, raz膷i拧膷evanju in iskanju povra膷ila za prestana razo膷aranja, ter tako postali obremenjujo膷i zase in za druge. Vendar tako pozabljamo, da prava sre膷a, ki nas naredi zares ljubeznive, ni odvisna o okoli拧膷in ali od drugih, ampak od miru, s katerim sprejemamo to, kar nam 啪ivljenje nudi. Sicer pa, 膷e nekdo ni sre膷en ob tem, kar mu 啪ivljenje omogo膷a, kaj mu koristi, da se po smrti vrne v 啪ivljenje?

2. Vstani 
Pripovedi o prikazanjih ka啪ejo, da Jezusovega vstajenja na noben na膷in ne moremo imeti za o啪ivitev trupla, ampak za prebujenje, celo vstajenje 啪ivega 膷loveka. Novo in ve膷no 啪ivljenje, ki ga je O膷e podaril Sinu po njegovem pokopu, ni drugo bivanje, ampak posledica tega 啪ivljenja, tako polnega in prekipevajo膷ega z dobrim, da ga smrt ni mogla uni膷iti.

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zve膷erilo in so bila tam, kjer so bili u膷enci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je pri拧el Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U膷enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. (Jn 20,19-20).

Potem ko se je spustil v podzemlje, da bi prijel za roko tiste, ki so bili mrtvi, Jezus vstopi v zaprto sobo tistih, ki so 拧e vedno ujetniki strahu pred smrtjo in 啪alosti zaradi poraza, da bi jim dal dar nezasli拧anega miru. 膶e 啪e pozdrav u膷encem 鈥� tako preprost in tako obi膷ajen 鈥� lahko pomeni velikansko presene膷enje, gesta, s katero se je Jezus odlo膷il pokazati, ru拧i vso oliko, na katero smo navajeni. Zakaj razkazovati 鈥� namesto da bi jih skrival - tiste rane, ki lahko prebudijo bole膷 spomin na trpljenje, ko je pri拧lo na dan najslab拧e iz 膷love拧kosti dvanajsterih: izdaja, beg, zatajitev? Zakaj to storiti na tako o膷iten in nesramen na膷in? Toda zakaj se u膷enci veselijo, namesto da bi se u啪alostili?

Kot smo lahko 啪e opazili, Jezus takoj poka啪e znamenja trpljenja, ker je popolnoma pomirjen s tem, kar je do啪ivel in pretrpel. Vendar pa si 啪eli, da tudi njegovi prijatelji 膷im prej najdejo mir in ne ostanejo zaprti v nekoristnem ob膷utku krivde. Zato stopi pred njihove o膷i gol in razoro啪en, viden in prepoznaven, brez izsiljevanja in brez zahtev. Jezus se ni hotel odpovedati svojim u膷encem in sedaj jim 啪eli ponuditi isto prilo啪nost. 艩ele ko na obrazu nekoga, ki smo ga u啪alili ali izdali, zagledamo znamenje pristnega miru, lahko upamo, da se bomo zna拧li v novem in morda bolj trdnem ob膷estvu z njim in s seboj.

Jezus stoji pred svojimi u膷enci s sre膷o nekoga, ki je imel dober razlog za trpljenje in smrt: in ta razlog so ravno oni. Rane, ki jih je pokazal vljudno in dobrohotno, postanejo znamenje, ki je sposobno potrditi resni膷no ponudbo odpu拧膷anja. Mi smo na splo拧no veliko bolj srame啪ljivi, kadar se moramo z nekom spraviti, pa ne zaradi tega, ker smo bolj拧i, ampak zaradi tega, ker smo manj mirni. Tistemu, ki nas je razo膷aral in zagrenil, pravimo: »Ne skrbi«, »vse je preteklost«, medtem ko skrbno skrivamo 拧e vedno odprte rane, in to bolj zaradi tega, da bi bili videti velikodu拧ni, kot pa zaradi resni膷nega vzgiba so膷utja in odpu拧膷anja. Jezus pa svoje ranjeno telo brez zadr啪kov poka啪e svojim u膷encem, ne da bi razkazoval mo膷 in ne da bi vzbujal ob膷utke krivde. U膷enci lahko kon膷no razumejo, da vstajenje pomeni u啪ivati v nasmehu nekoga, ki je sre膷en, tudi 膷e si ga razo膷aral, ker je bilo to zanj prilo啪nost, da ti vseeno ponudi svojo ljubezen. Tak拧ne ljubezni se ne da nau膷iti in ne razlo啪iti, ampak samo posredovati.

Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O膷e mene poslal, tudi jaz vas po拧iljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpu拧膷eni; katerim jih zadr啪ite, so jim zadr啪ani«. (Jn 20,21-23).

Apostoli nikakor niso odstavljeni od naloge, ampak potrjeni z nalogo, ki je ne smemo toliko razumeti kot izvajanje oblasti, ampak kot prevzem sijajne odgovornosti. Kot bi jim Jezus rekel: »膶e vi ne bi znali biti v svetu orodje sprave po vsem tem, kar ste pretrpeli in do啪iveli, kdo bi to lahko bil?« Apostolska dela 鈥� in za njimi celotna zgodovina Cerkve 鈥� je zaporedje mo啪 in 啪ena, ki z mo膷jo oznanjajo odpu拧膷anje grehov, pa ne zato, ker se imajo za edine varuhe ljubezni, ampak ker ne morejo zamol膷ati tega, kar so videli, sli拧ali in do啪iveli (prim. Apd 4,20).

Jezus se razodeva kot Vstali ne samo zardi tega, da bi osvobajal ob膷utka krivde ali da bi vzburkal minljiva 膷ustva. Ko vstali Gospod dihne v u膷ence Svetega Duha, ki ga je v njegovem poslanstvu vodil v O膷etovem imenu, jim posreduje svoje 啪ivljenje in gore膷nost svoje ljubezni. Vstati pomeni tudi to: vrniti 啪ivljenje tistemu, ki ga je izgubil, ali povrniti zaupanje tistemu, ki nima ve膷 mo膷i, da bi veroval. Navsezadnje, 膷e 啪iveti pomeni biti rodoviten in plodovit, zakaj bi se veselili vrnitve v 啪ivljenje, 膷e ne bi bilo nikogar, ki bi mu lahko dali 啪ivljenje?

Pustiti se o啪iviti pa ni lahko. O tem nekaj ve Toma啪, ki ga ni bilo zraven, ko se je Jezus prikazal in podaril u膷encem Duha ter mir. Njegovo obna拧anje, ki je na hitro ozna膷eno kot »nevera«, je v resnici nekaj neprijetnega, s 膷imer se je treba soo膷iti, 膷e ho膷emo pristopati do veselja Kristusovega vstajenja.

Toma啪 se ne pusti zlahka zapeljati novici o pashi. Ne zato, ker bi to manj potreboval kot drugi u膷enci, ampak ker ho膷e, preden bo spet zadihal in se nasmehnil - biti prepri膷an, da se Bog ne omejuje na pozabo zla in trpljenja, ampak se ju zna spominjati na nov na膷in. Toma啪u ne zado拧膷a trepljanje po rami ali poteg z gobo. Ne verjame v vstajenje, dokler vanj ne vtakne nosu, saj ran ne 啪eli samo videti, ampak se jih dotakniti.

»膶e ne vidim na njegovih rokah sledov 啪ebljev in ne vtaknem prsta v sledove 啪ebljev in ne polo啪im svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval«. (Jn 20,25).

Toma啪 utele拧a tisti del nas, ki se ne zadovolji z brisanjem solza in z nakazovanjem prisiljenega nasmeha, ampak ho膷e pristno, polno in dokon膷no veselje, da bi lahko zares znova za啪ivel. Ne i拧膷e prehodnih tola啪b, ampak resni膷en odgovor - ki je sposoben vzdr啪ati pred pohuj拧anjem bole膷ine in izgube - na tisto bole膷o skrivnost, zaradi katere se lahko nerazlo啪ljivo kon膷ajo tudi najlep拧e stvari. Zaradi tega se ho膷e z roko dotakniti ran ljubezni, preden se pusti dotakniti vstajenju. Ne zadovolji se z pomirjujo膷imi besedami ali z nejasnimi upi: zahteva konkreten dokaz, oprijemljivo znamenje, da bole膷ina ni bila izbrisana, ampak pre啪iveta in preoblikovana. Le tako bo lahko verjel, da v resnici obstaja sre膷en konec, v katerem resnica dejstev ni zanikana, ampak odre拧ena.

膶ez osem dni so bili njegovi u膷enci spet notri in Toma啪 z njimi. Jezus je pri拧el pri zaklenjenih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«  Potem je rekel Toma啪u: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo啪i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Toma啪 mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,26-28).

Osem dni pozneje, ko se skupnost zbere v spominu na Jezusa, se prika啪e Vstali in prinese dar miru. Ne da bi ga bilo treba prositi ali rotiti, se takoj obrne k Toma啪u. Ne o膷ita mu, ampak mu ponudi vse tisto, kar potrebuje. Toma啪 vere ni zavrnil zaradi trdovratnosti, ampak ker je 啪elel pristno do啪iveti veliko no膷, ko bi jo s svojimi lastnimi 膷uti prepoznal kot resni膷no. Namesto da bi pasivno sprejel pripoved drugih, se je odlo膷il, da si vzame 膷as, ki je potreben, da se pusti dose膷i Kristusovi ljubezni, dokler je ne bo mogel osebno in globoko do啪iveti. Ni re膷eno, da je Toma啪 v resnici stegnil roko in prst, ampak da mu je mo啪nost, da to stori, pomagala k velikanskemu skoku v veri. S tistim drobnim svojilnim pridevnikom, ki se dvakrat ponovi, ugotovimo, da so drugi Vstalega videli, Toma啪u pa je uspelo, da si ga je prilastil.

Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruje拧. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. (Jn 20,29).

Skok, ki ga je Toma啪 naredil v veri, je veliko ve膷ji od tega, kar mu je pokazala stvarnost. Medtem ko ima pred seboj samo gotovost o telesu, ki mu je trpljenje zadalo hude rane, Toma啪 za膷ne verovati, da je pred svojim Stvarnikom in Odre拧enikom. Jezusove besede odmevajo kot napoved upanja: razodevajo, da je ta rast v veri sre膷a, ki je v zgodovini dosegljiva mnogim. Veselje vstajenja pripada tistemu, ki ima pogum, da se ne ustavi pri veri, sestavljeni iz sloganov in vnaprej izdelanih idej. Bla啪enost novega 啪ivljenja je za tiste, ki se odlo膷ijo, da se bodo podali na pristno potovanje, za 啪ivo in navdu拧eno sre膷anje z Vstalim. Sre膷anje, ki se vedno dogaja v skupnosti bratov, toda v polnem spo拧tovanju edinstvene ob膷utljivosti vsakega posebej.

3. Ponovno vneti 
Ko listamo po evangelijih vstajenja, naletimo na nenavadno jasnost, da Vstali ne potrebuje opaznih in izrednih dejanj, da bi razodel dar svojega novega bivanja. Svetloba njegovega vstajenja je veliko manj zaslepljujo膷a kot svetloba spremenitve. Zdi se, da je nih膷e od njegovih prijateljev ni sposoben spoznati: Marija Magdalena ga zamenja z vrtnarjem, apostoli ga imajo za nadle啪nega ribi膷a, u膷enca iz Emavsa ga imata za najbolj nevednega med prebivalci Jeruzalema. Zakaj ves ta odpor, da bi resni膷nost obogatili s kakim posebnim u膷inkom, s katerim bi la啪je osvetlili resnico vstajenja? Zakaj se Gospod, potem ko je razglasil osvoboditev v podzemlju, svetu razodeva s skoraj razoro啪ujo膷o obzirnostjo?

Pri膷akovali bi slovesen govor, ki bi razkrival skrivnosti zgodovine in sveta, ali pa vsaj manifestacijo mo膷i, ki je sposobna preobraziti stvarnost in prese膷i njene meje. Vstali pa se redko prika啪e in zmerno govori. Odlo膷i se, da bo pristopil obzirno, da bo pozdravljal brez vzbujanja strahu, da bo sedel k mizi in z vedro preprostostjo delil veselje bratske mize.

 Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in ob拧el jih je strah. Mislili so, da vidijo duha Rekel jim je: »Kaj ste prepla拧eni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge Ker pa od veselja 拧e niso verjeli in so se 膷udili, jim je rekel: »Imate tukaj kako jed?« Ponudili so mu kos pe膷ene ribe. Vzel jo je in jo vpri膷o njih pojedel. (Lk 24,36-43).

Kristus naj bi torej vstal samo zato, da bi apostolom lahko rekel: »Bomo kaj skupaj pojedli?« Da, ker se v tej preprosti skupni jedi, ki je spet mogo膷a, razkrivata dva pomembna pomena. Prvi je zelo preprost: Jezus ni prikazen ali duh, ampak telo, ki je vstalo od mrtvih. To razkriva, kak拧na usoda 膷aka tudi na拧o 膷love拧kost: vstajenje mesa, ne samo odre拧enje du拧e. Drugi pomen je te啪je opisati, vendar je sijajen za u啪ivanje. Jezus si vzame 膷as, da stori nekaj popolnoma obi膷ajnega in poka啪e svojim u膷encem, da po njegovem vstajenju od mrtvih lahko vsak trenutek 啪ivljenja postane izraz in predokus Nebe拧kega kraljestva.

Jesti, delati, hoditi, 膷istiti, pisati, popravljati, 膷akati, hiteti: vse, 膷isto vse tisto, kar nam stvarnost omogo膷i 啪iveti, lahko izrazi nek nov na膷in do啪ivljanja stvari, do啪ivljanja Bo啪jih otrok. Sedaj je vse milost in zato lahko vsaka stvar postane zahvala. To je 膷udovita in stra拧na posledica velike no膷i: Stvarnost 鈥� vsaka stvarnost 鈥� tak拧na kot je, lahko postane prilo啪nost za sre膷o, 膷e jo znamo 啪iveti v logiki ob膷estva z drugimi in v hvale啪nosti.

Zdi se, da je to dobro razumela M. Delbrel, mistikinja preteklega stoletja, ki na straneh upravi膷eno slovite knjige, pi拧e: Dejstvo, da se prepustimo Bo啪ji volji, nas isto膷asno izro膷i Cerkvi, ki po tej isti volji nenehno postaja re拧iteljica in mati milosti. Vsako dejanje poslu拧nosti stori, da v polnosti sprejmemo Boga in se v polnosti damo Bogu v veliki svobodi duha. Potem je 啪ivljenje praznovanje. Vsako majno dejanje je neizmeren dogodek, v katerem nam je dan raj in v katerem lahko podarimo raj. Ni va啪no, kaj moramo storiti: ali moramo dr啪ati metlo ali nalivno pero. Govoriti ali mol膷ati, krpati ali imeti predavanje, zdraviti bolnika ali tipkati. Vse to ni ni膷 drugega kot lupina 膷udovite resni膷nosti, vsako minuto obnavljajo膷e se sre膷anje du拧e z Bogom, ki iz minute v minuto raste v milosti in je vedno lep拧a za svojega Boga. Zvonijo? Hitro, pojdimo odpret: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Informacija? 鈥� tukaj je: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Je 膷as, da sedemo za mizo? Pojdimo: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Pustimo ga, da to stori. (Noi delle strade 鈥� Mi z ulic)

Ostaja samo ena senca, ki nam lahko prepre膷i, da bi u啪ivali veselje 啪ivljenja brez strahu pred smrtjo: naivno pri膷akovanje 啪ivljenja brez kri啪a. V svojem potikanju med prijatelji po veliki no膷i, preden se je vrnil k O膷etu, je Jezus sku拧al posvetiti tudi v sredino te teme.

»O nespametna in po膷asna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in 拧el v svojo slavo In za膷el je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. (Lk 24,25-27).

Emav拧ka u膷enca sta 啪alostna hodila in se oddaljevala od Jeruzalema. Vstali Jezus pride k njima in se jima pridru啪i na poti, vendar ga njune o膷i ne prepoznajo. Povabi ju v pogovor in jima da pravico, da izpljuneta bridko grenkobo svoje vdanosti v usodo. Njun spomin si je zapomnil vse, celo dejstvo, da Jezusovega telesa ni ve膷 v grobu. A jima ne uspe, da bi se nasmehnila, ker sta pri膷akovala druga膷en konec. Jezus pomaga obema u膷encema razumeti veliko skrivnost z dolgo katehezo, o kateri ne govorijo besede, ampak smisel: trpljenje ni bilo potrebno, potrebno pa je bilo, da Kristus trpi in tako razodene, kako zelo Bog ljubi svet.

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle o膷i in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« (Lk 24,30-32).

U膷enca tega ne doumeta takoj, ampak 拧ele ko sta s skrivnostnim popotnikom sedla k mizi. Prav pri lomljenju kruha z njim sta odkrila, da se je v njiju 啪e naselilo upanje ve膷nega 啪ivljenja in veselja vstajenja. Veliko presene膷enje te pripovedi ni toliko dejstvo, da u膷enca nista takoj prepoznala Jezusa, ampak da nista doumela, da njuni srci kljub vsemu 拧e vedno gorita.

Izku拧nja vstajenja, h kateri so povabljeni vsi mo拧ki in 啪enske, ni ni膷 manj 啪are膷a: odkriti pod prahom ali pod pepelom lastne zgodovine obstoj 啪erjavice, ki je bole膷ina ali smrt nista mogli pogasiti. 沤erjavica, ki je pripravljena, da se znova razplamti, da vname du拧o in o膷isti pogled ter ga usposobi, da lahko v vseh stvareh dojame skrivnost Kristusove velike no膷i.

窜补办濒箩耻膷别办&苍产蝉辫;
V svojem vstajenju nam je Gospod Jezus zapustil dragoceno oporoko in nam razkril zaklade, skrite v na拧i 膷love拧kosti, ko se pusti oblikovati Duhu in se prilagaja Bo啪ji podobi in podobnosti. Te dr啪e in na膷ini bivanja ne smejo biti pridr啪ani samo za trenutke te啪av, ko se moramo dvigniti in se vrniti na pot. Kristus svojega vstajenja ni improviziral, ampak ga je pripravil v 膷asu, ko se je u膷il 啪iveti tisto notranjo pripravljenost, v kateri tiho zori seme ve膷nega 啪ivljenja.

Ko je Gospod z nami vzpostavil odnose svobodne ljubezni, je razumel, da je brez koristi jemati si k srcu, kadar stvari ne gredo, kakor je bilo predvideno. Bolj rodovitno je, da se ponovno podamo na pot sre膷anja v zaupanju, da je treba 拧e veliko do啪iveti in odkriti.

Ostati svobodni tudi v najbolj zahtevnih odnosih je edini na膷in, da se ponovno poka啪e mo啪nost 啪ivljenja preko pristnega odpu拧膷anja, ki je sposobno obnoviti vezi, ki sta jih raztrgala 膷as in greh.

Samo tako, brez jeze in zamere, postanemo pri膷e tiste ve膷je ljubezni, ki je ne morejo pogasiti ne vode zla in ne smrt. Mo膷 vstajenja je premo sorazmerna trdnosti ljubezni, plamenu, ki ga je v na拧a srca vtisnil Gospod, in pe膷atu ve膷nega 啪ivljenja 啪e na tem svetu.

O膷e, po svojem edinorojenem Sinu si premagal smrt in nam odprl prehod v ve膷no 啪ivljenje; nakloni nam, ki obhajamo Gospodovo vstajenje, da bomo prerojeni v lu膷i 啪ivljenja, prenovljeni po tvojem Duhu. Po na拧em Gospodu Jezusu Kristusu.

P. Roberto Pasolini OFMCap, 
pridigar pape拧ke hi拧e