杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFMCap

Znati se ponovno dvigniti 
Veselje vstajenja

Jubilejno dejanje stopanja skozi sveta vrata je simboli?no gibanje, s katerim izra?amo svojo ?eljo, da bi greh pustili za seboj in vstopali v ?ivljenje Kristusa, do odprtih vrat k upanju in poti, ki vodi k zveli?anju. Prvi koraki teh postnih premi?ljevanj so nas spomnili, da se moramo, ?e ho?emo ostati trdno povezani z Njim, nau?iti plavati v vodah na?ega krsta, in svoje gibe uglasiti na evangeljski ritem. V kolikor ostanemo poslu?ni notranjim navdihom Duha, odkrijemo, da smo sposobni slediti poti, ki nas vodi k temu, da drugega svobodno in v skladu z Bo?jo ljubeznijo postavimo v sredi??e.

Najbolj navdihujo? trenutek Kristusovega ?ivljenja za na?o pot u?encev je nedvomno njegovo vstajenje. Ob premi?ljevanju te etape kristolo?kega dogodka, tako odlo?ilnega in tako skrivnostnega, lahko zajamemo pri lu?i, ki nam slu?i, da na pravi na?in usmerimo svoje korake, ne da bi gojili la?na ali preve? idealna pri?akovanja v odnosu do tega, k ?emur nas kli?e Bo?ja volja.

Gledati na vstajenje pomeni, da se ne pustimo premagati strahu pred trpljenjem in smrtjo, ampak da ohranjamo pogled uprt v cilj, h kateremu nas vodi Kristusova ljubezen. Iti skozi Kristusa, skozi vrata, ki vodijo v polnost ?ivljenja, zahteva dragoceno odpoved: opustitev prepri?anja, da je nemogo?e, da bi se dvignili iz neuspehov in porazov, s srcem polnim zaupanja, ki je pripravljeno ponovno za?eti in se spet odpreti za druge. ?e posebej za tistega, ki nas je ranil, ni pa mogel pretrgati vezi, ki naju zdru?uje.

1. Ne si jemati k srcu 
Najve?je presene?enje, ki ga vsebujejo evangeliji, ni toliko dejstvo, da je nek ?lovek – Bo?ji Sin – vstal od mrtvih, ampak na?in, kako se je odlo?il to storiti, in nam pustil ?udovito pri?evanje o tem, kako je ljubezen sposobna vstati po velikem porazu in nadaljevati svojo nezaustavljivo pot.

Koristno je, da izhajamo iz skupnih izku?enj. Vsaki?, ko se nam po hudi ?ustveni travmi, ki smo jo do?iveli, uspe ponovno dvigniti in si opomo?i, za?nemo najprej razmi?ljati o tem, kako bi se lahko ma??evali, na primer tako, da bi tisti, ki ga imamo za odgovornega za to, kar smo pretrpeli, vsaj malo pla?al. Ko je Jezus pri?el iz onstranstva smrti, ne ?uti potrebe, da bi karkoli ali kogarkoli krivil za to, kar se je zgodilo, niti da bi uveljavljal svojo ve?vrednost nad tistimi, ki so postali protagonisti ali sokrivci njegove smrti. Edina stvar, za katero se Jezus, sedaj Gospod ?ivljenja in smrti odlo?i, je, da se z veliko skromnostjo in veselo poni?nostjo poka?e svojim prijateljem.

V vsakem evangeliju lahko najdemo potrditev tega Jezusovega na?ina vstajenja od mrtvih, ki je brez kakr?nega koli duha ma??evanja in potrebe po povra?ilu. Na najve?jo jasnost morda naletimo v Markovem besedilu, zlasti ?e ga beremo do njegovega prvotnega zaklju?ka, z ?enami, ki prestra?ene odhajajo od groba in nikomur ne povedo o sporo?ilu vstajenja, ki so ga prejele od mladega glasnika (prim. Mr 16,8). Najstarej?i evangelij se kon?a tako, brez pripovedi o prikazanju Vstalega. Za prvo generacijo kristjanov je bilo znamenje praznega groba dovolj tako za verovanje v vstajenje kot za oznanjevanje veselja novega ?ivljenja v Kristusu drugim. Dvanajst vrstic s prikazanji vstalega Jezusa in njegovega vnebohoda pred apostoli (Mr 16,9-20), ki so bile pozneje dodane Markovemu besedilu, vsebujejo pojasnila, ki jih ima Cerkev za resni?na in navdihnjena, a jih v za?etku niso imeli za potrebne za verovanje v skrivnost vstajenja.

Matejev evangelij na drug na?in poudarja veliko umerjenost velikono?nega dogodka. Ko sta se ?eni oddaljili od praznega groba, se jima je Jezus prikazal, da bi potrdil oznanilo vstajenja, ki sta ga prejeli od angela. Takoj za tem se evangelist ukvarja s pojasnjevanjem, zakaj je bilo Kristusovo vstajenje zgodovinski dogodek, o katerem so se takoj dvignili ogromni dvomi.

Ko sta bili ?e na poti, so nekateri iz stra?e prispeli v mesto in sporo?ili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s stare?inami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko vsoto srebrnikov in dejali: »Recite: ?Pono?i so pri?li njegovi u?enci in so ga ukradli, ko smo mi spali.? In ?e bi to sli?al upravitelj, ga bomo mi pregovorili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli srebrnike in storili, kakor so jih pou?ili. Tako se je ta govorica raz?irila med Judi do dana?njega dne.  (Mt 28,11-15).

Ob tej ?ibkosti, s katero se je zgodilo Kristusovo vstajenje, se spontano vpra?amo: zakaj Gospod Jezus, ko je vstal od mrtvih, ni raje z ve?jo mo?jo in o?itnostjo pokazal svojo zmago? Zakaj je izbral tako zadr?an dogodek, da je lahko povzro?il ne samo nesporazume, ampak tudi dolo?eno sumni?avost do dogodka, ki je toliko vi?ji od na?ih sposobnosti razumevanja in hkrati tako potreben za odre?enje sveta? Ali ne bi bilo bolje, da bi se ma??eval in pokazal Bo?jo resnico in mo?, da bi dogodek vstajenja tako naredil bolj prepri?ljiv?

Edini na?in za odgovor na ta vpra?anja je, da vstajenje beremo kot izkustvo ljubezni, ne pa kot dejanje Bo?je mo?i. V logiki ljubezni lahko razumemo, zakaj Jezus ne ?uti nobene potrebe po uveljavljanju, ampak samo veliko ?eljo, da bi se ?e naprej ponujal. Kakor bo zapisal sv. Pavel, potem ko je sre?al Vstalega, ljubezen »ne i??e svojega, se ne pusti razdra?iti, ne misli hudega … Vse prena?a, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,5-7). Ta mo? ljubezni, ki je sposobna, da vse pusti za seboj, ne pomeni, da je Bog neprepusten ali neob?utljiv za trpljenje. Kdor zares ljubi, ne ?uti potrebe po pre?tevanju krivic, saj veselje nad tem, kar je do?ivel, presega vsako zamero, tudi takrat, ko stvari niso potekale tako, kot si je zamislil.

Morda bi morali tudi mi, da bi se na evangeljski na?in dvignili iz neizogibnih travm, katerim nas izpostavljajo odnosi, preveriti, koliko svobode je v besedah in gestah, ki jih ponujamo drugim. ?e bomo opazili, da smo pogosto razo?arani ali da si preve? jemljemo k srcu, kadar stvari ne gredo tako, kot smo si zami?ljali, se bomo morda morali vpra?ati, s kolik?no zastonjskostjo ?ivimo svoje odnose. Sicer tvegamo, da bomo svoj ?as pre?iveli v prito?evanju, raz?i??evanju in iskanju povra?ila za prestana razo?aranja, ter tako postali obremenjujo?i zase in za druge. Vendar tako pozabljamo, da prava sre?a, ki nas naredi zares ljubeznive, ni odvisna o okoli??in ali od drugih, ampak od miru, s katerim sprejemamo to, kar nam ?ivljenje nudi. Sicer pa, ?e nekdo ni sre?en ob tem, kar mu ?ivljenje omogo?a, kaj mu koristi, da se po smrti vrne v ?ivljenje?

2. Vstani 
Pripovedi o prikazanjih ka?ejo, da Jezusovega vstajenja na noben na?in ne moremo imeti za o?ivitev trupla, ampak za prebujenje, celo vstajenje ?ivega ?loveka. Novo in ve?no ?ivljenje, ki ga je O?e podaril Sinu po njegovem pokopu, ni drugo bivanje, ampak posledica tega ?ivljenja, tako polnega in prekipevajo?ega z dobrim, da ga smrt ni mogla uni?iti.

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zve?erilo in so bila tam, kjer so bili u?enci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je pri?el Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U?enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. (Jn 20,19-20).

Potem ko se je spustil v podzemlje, da bi prijel za roko tiste, ki so bili mrtvi, Jezus vstopi v zaprto sobo tistih, ki so ?e vedno ujetniki strahu pred smrtjo in ?alosti zaradi poraza, da bi jim dal dar nezasli?anega miru. ?e ?e pozdrav u?encem – tako preprost in tako obi?ajen – lahko pomeni velikansko presene?enje, gesta, s katero se je Jezus odlo?il pokazati, ru?i vso oliko, na katero smo navajeni. Zakaj razkazovati – namesto da bi jih skrival - tiste rane, ki lahko prebudijo bole? spomin na trpljenje, ko je pri?lo na dan najslab?e iz ?love?kosti dvanajsterih: izdaja, beg, zatajitev? Zakaj to storiti na tako o?iten in nesramen na?in? Toda zakaj se u?enci veselijo, namesto da bi se u?alostili?

Kot smo lahko ?e opazili, Jezus takoj poka?e znamenja trpljenja, ker je popolnoma pomirjen s tem, kar je do?ivel in pretrpel. Vendar pa si ?eli, da tudi njegovi prijatelji ?im prej najdejo mir in ne ostanejo zaprti v nekoristnem ob?utku krivde. Zato stopi pred njihove o?i gol in razoro?en, viden in prepoznaven, brez izsiljevanja in brez zahtev. Jezus se ni hotel odpovedati svojim u?encem in sedaj jim ?eli ponuditi isto prilo?nost. ?ele ko na obrazu nekoga, ki smo ga u?alili ali izdali, zagledamo znamenje pristnega miru, lahko upamo, da se bomo zna?li v novem in morda bolj trdnem ob?estvu z njim in s seboj.

Jezus stoji pred svojimi u?enci s sre?o nekoga, ki je imel dober razlog za trpljenje in smrt: in ta razlog so ravno oni. Rane, ki jih je pokazal vljudno in dobrohotno, postanejo znamenje, ki je sposobno potrditi resni?no ponudbo odpu??anja. Mi smo na splo?no veliko bolj srame?ljivi, kadar se moramo z nekom spraviti, pa ne zaradi tega, ker smo bolj?i, ampak zaradi tega, ker smo manj mirni. Tistemu, ki nas je razo?aral in zagrenil, pravimo: »Ne skrbi«, »vse je preteklost«, medtem ko skrbno skrivamo ?e vedno odprte rane, in to bolj zaradi tega, da bi bili videti velikodu?ni, kot pa zaradi resni?nega vzgiba so?utja in odpu??anja. Jezus pa svoje ranjeno telo brez zadr?kov poka?e svojim u?encem, ne da bi razkazoval mo? in ne da bi vzbujal ob?utke krivde. U?enci lahko kon?no razumejo, da vstajenje pomeni u?ivati v nasmehu nekoga, ki je sre?en, tudi ?e si ga razo?aral, ker je bilo to zanj prilo?nost, da ti vseeno ponudi svojo ljubezen. Tak?ne ljubezni se ne da nau?iti in ne razlo?iti, ampak samo posredovati.

Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpu??eni; katerim jih zadr?ite, so jim zadr?ani«. (Jn 20,21-23).

Apostoli nikakor niso odstavljeni od naloge, ampak potrjeni z nalogo, ki je ne smemo toliko razumeti kot izvajanje oblasti, ampak kot prevzem sijajne odgovornosti. Kot bi jim Jezus rekel: »?e vi ne bi znali biti v svetu orodje sprave po vsem tem, kar ste pretrpeli in do?iveli, kdo bi to lahko bil?« Apostolska dela – in za njimi celotna zgodovina Cerkve – je zaporedje mo? in ?ena, ki z mo?jo oznanjajo odpu??anje grehov, pa ne zato, ker se imajo za edine varuhe ljubezni, ampak ker ne morejo zamol?ati tega, kar so videli, sli?ali in do?iveli (prim. Apd 4,20).

Jezus se razodeva kot Vstali ne samo zardi tega, da bi osvobajal ob?utka krivde ali da bi vzburkal minljiva ?ustva. Ko vstali Gospod dihne v u?ence Svetega Duha, ki ga je v njegovem poslanstvu vodil v O?etovem imenu, jim posreduje svoje ?ivljenje in gore?nost svoje ljubezni. Vstati pomeni tudi to: vrniti ?ivljenje tistemu, ki ga je izgubil, ali povrniti zaupanje tistemu, ki nima ve? mo?i, da bi veroval. Navsezadnje, ?e ?iveti pomeni biti rodoviten in plodovit, zakaj bi se veselili vrnitve v ?ivljenje, ?e ne bi bilo nikogar, ki bi mu lahko dali ?ivljenje?

Pustiti se o?iviti pa ni lahko. O tem nekaj ve Toma?, ki ga ni bilo zraven, ko se je Jezus prikazal in podaril u?encem Duha ter mir. Njegovo obna?anje, ki je na hitro ozna?eno kot »nevera«, je v resnici nekaj neprijetnega, s ?imer se je treba soo?iti, ?e ho?emo pristopati do veselja Kristusovega vstajenja.

Toma? se ne pusti zlahka zapeljati novici o pashi. Ne zato, ker bi to manj potreboval kot drugi u?enci, ampak ker ho?e, preden bo spet zadihal in se nasmehnil - biti prepri?an, da se Bog ne omejuje na pozabo zla in trpljenja, ampak se ju zna spominjati na nov na?in. Toma?u ne zado??a trepljanje po rami ali poteg z gobo. Ne verjame v vstajenje, dokler vanj ne vtakne nosu, saj ran ne ?eli samo videti, ampak se jih dotakniti.

»?e ne vidim na njegovih rokah sledov ?ebljev in ne vtaknem prsta v sledove ?ebljev in ne polo?im svoje roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval«. (Jn 20,25).

Toma? utele?a tisti del nas, ki se ne zadovolji z brisanjem solza in z nakazovanjem prisiljenega nasmeha, ampak ho?e pristno, polno in dokon?no veselje, da bi lahko zares znova za?ivel. Ne i??e prehodnih tola?b, ampak resni?en odgovor - ki je sposoben vzdr?ati pred pohuj?anjem bole?ine in izgube - na tisto bole?o skrivnost, zaradi katere se lahko nerazlo?ljivo kon?ajo tudi najlep?e stvari. Zaradi tega se ho?e z roko dotakniti ran ljubezni, preden se pusti dotakniti vstajenju. Ne zadovolji se z pomirjujo?imi besedami ali z nejasnimi upi: zahteva konkreten dokaz, oprijemljivo znamenje, da bole?ina ni bila izbrisana, ampak pre?iveta in preoblikovana. Le tako bo lahko verjel, da v resnici obstaja sre?en konec, v katerem resnica dejstev ni zanikana, ampak odre?ena.

?ez osem dni so bili njegovi u?enci spet notri in Toma? z njimi. Jezus je pri?el pri zaklenjenih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«  Potem je rekel Toma?u: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polo?i v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Toma? mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,26-28).

Osem dni pozneje, ko se skupnost zbere v spominu na Jezusa, se prika?e Vstali in prinese dar miru. Ne da bi ga bilo treba prositi ali rotiti, se takoj obrne k Toma?u. Ne o?ita mu, ampak mu ponudi vse tisto, kar potrebuje. Toma? vere ni zavrnil zaradi trdovratnosti, ampak ker je ?elel pristno do?iveti veliko no?, ko bi jo s svojimi lastnimi ?uti prepoznal kot resni?no. Namesto da bi pasivno sprejel pripoved drugih, se je odlo?il, da si vzame ?as, ki je potreben, da se pusti dose?i Kristusovi ljubezni, dokler je ne bo mogel osebno in globoko do?iveti. Ni re?eno, da je Toma? v resnici stegnil roko in prst, ampak da mu je mo?nost, da to stori, pomagala k velikanskemu skoku v veri. S tistim drobnim svojilnim pridevnikom, ki se dvakrat ponovi, ugotovimo, da so drugi Vstalega videli, Toma?u pa je uspelo, da si ga je prilastil.

Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruje?. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali«. (Jn 20,29).

Skok, ki ga je Toma? naredil v veri, je veliko ve?ji od tega, kar mu je pokazala stvarnost. Medtem ko ima pred seboj samo gotovost o telesu, ki mu je trpljenje zadalo hude rane, Toma? za?ne verovati, da je pred svojim Stvarnikom in Odre?enikom. Jezusove besede odmevajo kot napoved upanja: razodevajo, da je ta rast v veri sre?a, ki je v zgodovini dosegljiva mnogim. Veselje vstajenja pripada tistemu, ki ima pogum, da se ne ustavi pri veri, sestavljeni iz sloganov in vnaprej izdelanih idej. Bla?enost novega ?ivljenja je za tiste, ki se odlo?ijo, da se bodo podali na pristno potovanje, za ?ivo in navdu?eno sre?anje z Vstalim. Sre?anje, ki se vedno dogaja v skupnosti bratov, toda v polnem spo?tovanju edinstvene ob?utljivosti vsakega posebej.

3. Ponovno vneti 
Ko listamo po evangelijih vstajenja, naletimo na nenavadno jasnost, da Vstali ne potrebuje opaznih in izrednih dejanj, da bi razodel dar svojega novega bivanja. Svetloba njegovega vstajenja je veliko manj zaslepljujo?a kot svetloba spremenitve. Zdi se, da je nih?e od njegovih prijateljev ni sposoben spoznati: Marija Magdalena ga zamenja z vrtnarjem, apostoli ga imajo za nadle?nega ribi?a, u?enca iz Emavsa ga imata za najbolj nevednega med prebivalci Jeruzalema. Zakaj ves ta odpor, da bi resni?nost obogatili s kakim posebnim u?inkom, s katerim bi la?je osvetlili resnico vstajenja? Zakaj se Gospod, potem ko je razglasil osvoboditev v podzemlju, svetu razodeva s skoraj razoro?ujo?o obzirnostjo?

Pri?akovali bi slovesen govor, ki bi razkrival skrivnosti zgodovine in sveta, ali pa vsaj manifestacijo mo?i, ki je sposobna preobraziti stvarnost in prese?i njene meje. Vstali pa se redko prika?e in zmerno govori. Odlo?i se, da bo pristopil obzirno, da bo pozdravljal brez vzbujanja strahu, da bo sedel k mizi in z vedro preprostostjo delil veselje bratske mize.

 Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in ob?el jih je strah. Mislili so, da vidijo duha Rekel jim je: »Kaj ste prepla?eni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge Ker pa od veselja ?e niso verjeli in so se ?udili, jim je rekel: »Imate tukaj kako jed?« Ponudili so mu kos pe?ene ribe. Vzel jo je in jo vpri?o njih pojedel. (Lk 24,36-43).

Kristus naj bi torej vstal samo zato, da bi apostolom lahko rekel: »Bomo kaj skupaj pojedli?« Da, ker se v tej preprosti skupni jedi, ki je spet mogo?a, razkrivata dva pomembna pomena. Prvi je zelo preprost: Jezus ni prikazen ali duh, ampak telo, ki je vstalo od mrtvih. To razkriva, kak?na usoda ?aka tudi na?o ?love?kost: vstajenje mesa, ne samo odre?enje du?e. Drugi pomen je te?je opisati, vendar je sijajen za u?ivanje. Jezus si vzame ?as, da stori nekaj popolnoma obi?ajnega in poka?e svojim u?encem, da po njegovem vstajenju od mrtvih lahko vsak trenutek ?ivljenja postane izraz in predokus Nebe?kega kraljestva.

Jesti, delati, hoditi, ?istiti, pisati, popravljati, ?akati, hiteti: vse, ?isto vse tisto, kar nam stvarnost omogo?i ?iveti, lahko izrazi nek nov na?in do?ivljanja stvari, do?ivljanja Bo?jih otrok. Sedaj je vse milost in zato lahko vsaka stvar postane zahvala. To je ?udovita in stra?na posledica velike no?i: Stvarnost – vsaka stvarnost – tak?na kot je, lahko postane prilo?nost za sre?o, ?e jo znamo ?iveti v logiki ob?estva z drugimi in v hvale?nosti.

Zdi se, da je to dobro razumela M. Delbrel, mistikinja preteklega stoletja, ki na straneh upravi?eno slovite knjige, pi?e: Dejstvo, da se prepustimo Bo?ji volji, nas isto?asno izro?i Cerkvi, ki po tej isti volji nenehno postaja re?iteljica in mati milosti. Vsako dejanje poslu?nosti stori, da v polnosti sprejmemo Boga in se v polnosti damo Bogu v veliki svobodi duha. Potem je ?ivljenje praznovanje. Vsako majno dejanje je neizmeren dogodek, v katerem nam je dan raj in v katerem lahko podarimo raj. Ni va?no, kaj moramo storiti: ali moramo dr?ati metlo ali nalivno pero. Govoriti ali mol?ati, krpati ali imeti predavanje, zdraviti bolnika ali tipkati. Vse to ni ni? drugega kot lupina ?udovite resni?nosti, vsako minuto obnavljajo?e se sre?anje du?e z Bogom, ki iz minute v minuto raste v milosti in je vedno lep?a za svojega Boga. Zvonijo? Hitro, pojdimo odpret: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Informacija? … tukaj je: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Je ?as, da sedemo za mizo? Pojdimo: Bog je, ki nas prihaja ljubit. Pustimo ga, da to stori. (Noi delle strade – Mi z ulic)

Ostaja samo ena senca, ki nam lahko prepre?i, da bi u?ivali veselje ?ivljenja brez strahu pred smrtjo: naivno pri?akovanje ?ivljenja brez kri?a. V svojem potikanju med prijatelji po veliki no?i, preden se je vrnil k O?etu, je Jezus sku?al posvetiti tudi v sredino te teme.

»O nespametna in po?asna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in ?el v svojo slavo In za?el je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. (Lk 24,25-27).

Emav?ka u?enca sta ?alostna hodila in se oddaljevala od Jeruzalema. Vstali Jezus pride k njima in se jima pridru?i na poti, vendar ga njune o?i ne prepoznajo. Povabi ju v pogovor in jima da pravico, da izpljuneta bridko grenkobo svoje vdanosti v usodo. Njun spomin si je zapomnil vse, celo dejstvo, da Jezusovega telesa ni ve? v grobu. A jima ne uspe, da bi se nasmehnila, ker sta pri?akovala druga?en konec. Jezus pomaga obema u?encema razumeti veliko skrivnost z dolgo katehezo, o kateri ne govorijo besede, ampak smisel: trpljenje ni bilo potrebno, potrebno pa je bilo, da Kristus trpi in tako razodene, kako zelo Bog ljubi svet.

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle o?i in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« (Lk 24,30-32).

U?enca tega ne doumeta takoj, ampak ?ele ko sta s skrivnostnim popotnikom sedla k mizi. Prav pri lomljenju kruha z njim sta odkrila, da se je v njiju ?e naselilo upanje ve?nega ?ivljenja in veselja vstajenja. Veliko presene?enje te pripovedi ni toliko dejstvo, da u?enca nista takoj prepoznala Jezusa, ampak da nista doumela, da njuni srci kljub vsemu ?e vedno gorita.

Izku?nja vstajenja, h kateri so povabljeni vsi mo?ki in ?enske, ni ni? manj ?are?a: odkriti pod prahom ali pod pepelom lastne zgodovine obstoj ?erjavice, ki je bole?ina ali smrt nista mogli pogasiti. ?erjavica, ki je pripravljena, da se znova razplamti, da vname du?o in o?isti pogled ter ga usposobi, da lahko v vseh stvareh dojame skrivnost Kristusove velike no?i.

Zaklju?ek 
V svojem vstajenju nam je Gospod Jezus zapustil dragoceno oporoko in nam razkril zaklade, skrite v na?i ?love?kosti, ko se pusti oblikovati Duhu in se prilagaja Bo?ji podobi in podobnosti. Te dr?e in na?ini bivanja ne smejo biti pridr?ani samo za trenutke te?av, ko se moramo dvigniti in se vrniti na pot. Kristus svojega vstajenja ni improviziral, ampak ga je pripravil v ?asu, ko se je u?il ?iveti tisto notranjo pripravljenost, v kateri tiho zori seme ve?nega ?ivljenja.

Ko je Gospod z nami vzpostavil odnose svobodne ljubezni, je razumel, da je brez koristi jemati si k srcu, kadar stvari ne gredo, kakor je bilo predvideno. Bolj rodovitno je, da se ponovno podamo na pot sre?anja v zaupanju, da je treba ?e veliko do?iveti in odkriti.

Ostati svobodni tudi v najbolj zahtevnih odnosih je edini na?in, da se ponovno poka?e mo?nost ?ivljenja preko pristnega odpu??anja, ki je sposobno obnoviti vezi, ki sta jih raztrgala ?as in greh.

Samo tako, brez jeze in zamere, postanemo pri?e tiste ve?je ljubezni, ki je ne morejo pogasiti ne vode zla in ne smrt. Mo? vstajenja je premo sorazmerna trdnosti ljubezni, plamenu, ki ga je v na?a srca vtisnil Gospod, in pe?atu ve?nega ?ivljenja ?e na tem svetu.

O?e, po svojem edinorojenem Sinu si premagal smrt in nam odprl prehod v ve?no ?ivljenje; nakloni nam, ki obhajamo Gospodovo vstajenje, da bomo prerojeni v lu?i ?ivljenja, prenovljeni po tvojem Duhu. Po na?em Gospodu Jezusu Kristusu.

P. Roberto Pasolini OFMCap, 
pridigar pape?ke hi?e