杏MAP导航

Vatican News

Mu膷enec med armenskim genocidom

Ignacij Choukrallah Maloyan se je rodil leta 1869 v Mardinu v dana拧nji Tur膷iji. 沤e kot otrok je zelo rad molil in leta 1883 je vstopil v samostan v Bzommarju v Libanonu, kjer je tudi sede啪 patriarha armenske katoli拧ke Cerkve. V duhovnika je bil posve膷en leta 1896, nato pa je od拧el v Aleksandrijo v Egiptu. Odlikoval se je po pridiganju v arab拧膷ini in tur拧膷ini, posve膷al se je delu v 啪upniji ter 拧tudiju svetih besedil. Imenovan je bil za patriarhovega vikarja v Kairu, kjer je nadaljeval s pastoralo med armenskimi katoli膷ani, vendar se je 膷ez eno leto zaradi te啪av z o膷mi vrnil v Aleksandrijo. Nato ga je patriarh Boghos Bedros XII. Sabbagghian poklical v Konstantinopel, da bi mu zaupal osebno tajni拧tvo, vendar se je julija 1904 vrnil v Aleksandrijo, kjer se je zdravil in nadaljeval apostolat. 艩est let pozneje je postal patriarhov vikar v Mardinu. Leta 1911 se je v Rimu udele啪il sinode armenskih 拧kofov, sklicane za preu膷itev razmer v Tur膷iji po prihodu mladotur拧kega gibanja na oblast: tu je bil izvoljen za nad拧kofa v Mardinu. Obiskoval je razli膷ne stvarnosti v svoji 拧kofiji, pri tem pa posebno skrb posve膷al formaciji duhovnikov. Po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914, ko se je Tur膷ija pripravljala na vstop v vojno in je pri拧lo do prisilnega rekrutiranja in preganjanja kristjanov, zlasti armenskih, je Maloyan sodeloval z oblastmi. Kljub temu pa so bile cerkve 拧e naprej dele啪ne gro啪enj in napadov, tako da so vse preiskali. 3. junija, na praznik svetega Re拧njega telesa in krvi, je bil Maloyan aretiran skupaj s 13 duhovniki in 600 drugimi kristjani. Ker se niso hoteli odpovedati svoji veri, so 11. junija 1915 vse usmrtili. Janez Pavel II. je Maloyana razglasil za bla啪enega 7. oktobra 2001, v letu stoletnice pokristjanjenja Armenije, sluh o njegovem mu膷eni拧tvu pa se je hitro raz拧iril po vsem svetu. Njegove besede in nauk, zlasti njegova ljubezen in odpu拧膷anje preganjalcem, so za vso Cerkev pomemben in dragocen zgled, kako 啪iveti zvestobo evangeliju tudi v najte啪jih trenutkih.

Prvi svetnik iz Papue Nove Gvineje

Peter To Rot se je rodil 5. marca 1912 na otoku Rakunai-Rabaul v dana拧nji Papui Novi Gvineji. Odra拧膷al je v 拧tevil膷ni dru啪ini, bil je kr拧膷ansko vzgojen in postal katehist. S poni啪nostjo in skrbnostjo se je posve膷al pastoralnemu slu啪enju, vodila ga je tudi velika ljubezen do bli啪njega: po svojih najbolj拧ih mo膷eh se je posve膷al ubogim, bolnim in sirotam. Pri 23 letih se je poro膷il s Paulo La Varpit, s katero je imel tri otroke. Ko so Japonci med drugo svetovno vojno zasedli Papuo Novo Gvinejo, so bili vsi misijonarji zaprti, vendar pastoralna dejavnost sprva ni bila ovirana. Peter se je zato omejil na tisto, kar je bilo dovoljeno, da ne bi zapustil kr拧膷anske skupnosti. Nadaljeval je s katehezami in s pripravo parov na poroko, nato pa je bil prisiljen omejiti svoje dejavnosti, ki so bile nazadnje vse prepovedane. Na skrivaj je nadaljeval svoj apostolat z veliko previdnostjo, da ne bi ogrozil 啪ivljenja vernikov, vendar pa se je zavedal, da ogro啪a svoje 啪ivljenje. Odlo膷no je nasprotoval poligamiji, ki so jo Japonci dovolili, da bi se prikupili lokalnim plemenom, in je 拧el celo tako dale膷, da je kljuboval svojemu starej拧emu bratu, ki se je zanjo odlo膷il. Ta ga je zato prijavil policiji, ki ga je leta 1945 aretirala. Obsojen je bil na dva meseca zapora, julija pa je tam umrl zaradi zastrupitve. Pape啪 Janez Pavel II. ga je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju razglasil za bla啪enega.

Prva svetnica iz Venezuele

Venezuela pa se veseli prve svetnice iz te de啪ele. Pape啪 je namre膷 odobril dekret, s katerim je bil priznan 膷ude啪 na pripro拧njo bla啪ene Carmen Elene Rendíles Martínez (Maria del Monte Carmelo), ustanoviteljice kongregacije Jezusovih slu啪abnic. Rodila se je 11. avgusta 1903 v Caracasu in je po o膷etovi smrti 啪e kot otrok materi pomagala pri skrbi za dru啪ino, kasneje se je posvetila tudi apostolatu v 啪upniji. Vstopila je v kongregacijo Jezusovih slu啪abnic Najsvetej拧ega zakramenta in 8. septembra 1932 izrekla ve膷ne zaobljube. Imenovana je bila za magistro novink, leta 1946 pa je postala provincialna predstojnica. Kongregacija je pozneje postala svetna ustanova, vendar so se 拧tevilne latinskoameri拧ke sestre odlo膷ile ustanoviti novo redovno skupnost: kongregacijo Jezusovih slu啪abnic. Po prometni nesre膷i leta 1974 je Carmen zadnja leta svojega 啪ivljenja pre啪ivela na invalidskem vozi膷ku in umrla 9. maja 1977. Za bla啪eno je bila razgla拧ena 16. junija 2018, za kanonizacijo pa je bila odlo膷ilna 膷ude啪na ozdravitev mlade bolnice, ki se je zgodila na njeno pripro拧njo.

»Junak spovednice« iz Apulije

Za bla啪enega bo razgla拧en Carmelo De Palma, ki se je rodil 27. januarja 1876 v Bariju. Vstopil je v semeni拧膷e in bil 17. decembra 1898 v Neaplju posve膷en v duhovnika. Vrnil se je v svoje rojstno mesto, kjer je opravljal razli膷ne zadol啪itve v baziliki svetega Nikolaja. Poleg tega je spremljal razli膷ne skupine Katoli拧ke akcije ter bil duhovni vodja sester benediktink svete Sholastike v Bariju ter oblatov in oblatinj sv. Benedikta. Pogosto je obiskoval samostan Montecassino, kjer je spoznal kardinala Alfreda Ildefonza Schusterja, benediktinca in milanskega nad拧kofa, s katerim si je dopisoval. Ko je bila leta 1951 bazilika svetega Nikolaja zaupana dominikancem, se je Carmelo neutrudno posve膷al duhovnemu vodstvu duhovnikov, redovnic in semeni拧膷nikov ter spovedovanju, tako da so ga imenovali »junak spovednice«. Kljub raznim boleznim je zvesto in poni啪no opravljal duhovni拧ko slu啪bo vse do svoje smrti 24. avgusta 1961. Na njegovo pripro拧njo je leta 2003 膷ude啪no ozdravela benediktinka iz samostana svete Sholastike v Bariju.

»Romar kr拧膷anske ljubezni«

José Antonio Maria Ibiapina pa je z novim dekretom postal 膷astitljivi Bo啪ji slu啪abnik. Rodil se je 5. avgusta 1806 v kraju Sobral na severovzhodu Brazilije in leta 1823 vstopil v semeni拧膷e, kjer je zaradi prezgodnje materine smrti ostal le tri mesece. Ko je leta 1824 izbruhnila vstaja, med katero so kot upornika aretirali njegovega o膷eta in brata, se je José posvetil 拧tudiju prava, da bi dobil slu啪bo in poskrbel za svoje sestre, ki so 啪ivele v rev拧膷ini. Postal je profesor prava, nato pa sodnik in na膷elnik policije. 2. maja 1834 je bil izvoljen v nacionalni parlament in mu je bilo zaupano predsedovanje komisiji za kazensko pravosodje. Leta 1835 je predlo啪il predlog zakona o prepre膷evanju iztovarjanja su啪njev iz Afrike na brazilskem ozemlju. Ker pa so bili njegovi poskusi izbolj拧anja sodnega sistema neuspe拧ni, je odstopil kot sodnik in se preselil v mesto Recife, kjer je bil odvetnik za najrevnej拧e. Leta 1850 je opustil odvetni拧ko prakso, se umaknil v samoto in se vrnil k svojemu prvotnemu poklicu ter bil leta 1853 posve膷en v duhovnika. V 拧kofiji Paraiba so mu zaupali razli膷ne naloge, med epidemijo kolere pa so ga zaradi njegove pomo膷i ljudem za膷eli imenovati »romar kr拧膷anske ljubezni«. Ustanovil je 拧tevilne hi拧e, ki so nudile sprejem in zdravstveno oskrbo, kulturno in moralno vzgojo, versko formacijo in poklicno usposabljanje. Organiziral je tudi ljudske misijone ter dal zgraditi cerkve, kapele, bolni拧nice in siroti拧nice. Konec leta 1875 je utrpel progresivno paralizo spodnjih okon膷in, tako da je moral uporabljati invalidski vozi膷ek. Umrl je 19. februarja 1883.