杏MAP导航

Vatican News

Mu?enec med armenskim genocidom

Ignacij Choukrallah Maloyan se je rodil leta 1869 v Mardinu v dana?nji Tur?iji. ?e kot otrok je zelo rad molil in leta 1883 je vstopil v samostan v Bzommarju v Libanonu, kjer je tudi sede? patriarha armenske katoli?ke Cerkve. V duhovnika je bil posve?en leta 1896, nato pa je od?el v Aleksandrijo v Egiptu. Odlikoval se je po pridiganju v arab??ini in tur??ini, posve?al se je delu v ?upniji ter ?tudiju svetih besedil. Imenovan je bil za patriarhovega vikarja v Kairu, kjer je nadaljeval s pastoralo med armenskimi katoli?ani, vendar se je ?ez eno leto zaradi te?av z o?mi vrnil v Aleksandrijo. Nato ga je patriarh Boghos Bedros XII. Sabbagghian poklical v Konstantinopel, da bi mu zaupal osebno tajni?tvo, vendar se je julija 1904 vrnil v Aleksandrijo, kjer se je zdravil in nadaljeval apostolat. ?est let pozneje je postal patriarhov vikar v Mardinu. Leta 1911 se je v Rimu udele?il sinode armenskih ?kofov, sklicane za preu?itev razmer v Tur?iji po prihodu mladotur?kega gibanja na oblast: tu je bil izvoljen za nad?kofa v Mardinu. Obiskoval je razli?ne stvarnosti v svoji ?kofiji, pri tem pa posebno skrb posve?al formaciji duhovnikov. Po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914, ko se je Tur?ija pripravljala na vstop v vojno in je pri?lo do prisilnega rekrutiranja in preganjanja kristjanov, zlasti armenskih, je Maloyan sodeloval z oblastmi. Kljub temu pa so bile cerkve ?e naprej dele?ne gro?enj in napadov, tako da so vse preiskali. 3. junija, na praznik svetega Re?njega telesa in krvi, je bil Maloyan aretiran skupaj s 13 duhovniki in 600 drugimi kristjani. Ker se niso hoteli odpovedati svoji veri, so 11. junija 1915 vse usmrtili. Janez Pavel II. je Maloyana razglasil za bla?enega 7. oktobra 2001, v letu stoletnice pokristjanjenja Armenije, sluh o njegovem mu?eni?tvu pa se je hitro raz?iril po vsem svetu. Njegove besede in nauk, zlasti njegova ljubezen in odpu??anje preganjalcem, so za vso Cerkev pomemben in dragocen zgled, kako ?iveti zvestobo evangeliju tudi v najte?jih trenutkih.

Prvi svetnik iz Papue Nove Gvineje

Peter To Rot se je rodil 5. marca 1912 na otoku Rakunai-Rabaul v dana?nji Papui Novi Gvineji. Odra??al je v ?tevil?ni dru?ini, bil je kr??ansko vzgojen in postal katehist. S poni?nostjo in skrbnostjo se je posve?al pastoralnemu slu?enju, vodila ga je tudi velika ljubezen do bli?njega: po svojih najbolj?ih mo?eh se je posve?al ubogim, bolnim in sirotam. Pri 23 letih se je poro?il s Paulo La Varpit, s katero je imel tri otroke. Ko so Japonci med drugo svetovno vojno zasedli Papuo Novo Gvinejo, so bili vsi misijonarji zaprti, vendar pastoralna dejavnost sprva ni bila ovirana. Peter se je zato omejil na tisto, kar je bilo dovoljeno, da ne bi zapustil kr??anske skupnosti. Nadaljeval je s katehezami in s pripravo parov na poroko, nato pa je bil prisiljen omejiti svoje dejavnosti, ki so bile nazadnje vse prepovedane. Na skrivaj je nadaljeval svoj apostolat z veliko previdnostjo, da ne bi ogrozil ?ivljenja vernikov, vendar pa se je zavedal, da ogro?a svoje ?ivljenje. Odlo?no je nasprotoval poligamiji, ki so jo Japonci dovolili, da bi se prikupili lokalnim plemenom, in je ?el celo tako dale?, da je kljuboval svojemu starej?emu bratu, ki se je zanjo odlo?il. Ta ga je zato prijavil policiji, ki ga je leta 1945 aretirala. Obsojen je bil na dva meseca zapora, julija pa je tam umrl zaradi zastrupitve. Pape? Janez Pavel II. ga je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju razglasil za bla?enega.

Prva svetnica iz Venezuele

Venezuela pa se veseli prve svetnice iz te de?ele. Pape? je namre? odobril dekret, s katerim je bil priznan ?ude? na pripro?njo bla?ene Carmen Elene Rendíles Martínez (Maria del Monte Carmelo), ustanoviteljice kongregacije Jezusovih slu?abnic. Rodila se je 11. avgusta 1903 v Caracasu in je po o?etovi smrti ?e kot otrok materi pomagala pri skrbi za dru?ino, kasneje se je posvetila tudi apostolatu v ?upniji. Vstopila je v kongregacijo Jezusovih slu?abnic Najsvetej?ega zakramenta in 8. septembra 1932 izrekla ve?ne zaobljube. Imenovana je bila za magistro novink, leta 1946 pa je postala provincialna predstojnica. Kongregacija je pozneje postala svetna ustanova, vendar so se ?tevilne latinskoameri?ke sestre odlo?ile ustanoviti novo redovno skupnost: kongregacijo Jezusovih slu?abnic. Po prometni nesre?i leta 1974 je Carmen zadnja leta svojega ?ivljenja pre?ivela na invalidskem vozi?ku in umrla 9. maja 1977. Za bla?eno je bila razgla?ena 16. junija 2018, za kanonizacijo pa je bila odlo?ilna ?ude?na ozdravitev mlade bolnice, ki se je zgodila na njeno pripro?njo.

»Junak spovednice« iz Apulije

Za bla?enega bo razgla?en Carmelo De Palma, ki se je rodil 27. januarja 1876 v Bariju. Vstopil je v semeni??e in bil 17. decembra 1898 v Neaplju posve?en v duhovnika. Vrnil se je v svoje rojstno mesto, kjer je opravljal razli?ne zadol?itve v baziliki svetega Nikolaja. Poleg tega je spremljal razli?ne skupine Katoli?ke akcije ter bil duhovni vodja sester benediktink svete Sholastike v Bariju ter oblatov in oblatinj sv. Benedikta. Pogosto je obiskoval samostan Montecassino, kjer je spoznal kardinala Alfreda Ildefonza Schusterja, benediktinca in milanskega nad?kofa, s katerim si je dopisoval. Ko je bila leta 1951 bazilika svetega Nikolaja zaupana dominikancem, se je Carmelo neutrudno posve?al duhovnemu vodstvu duhovnikov, redovnic in semeni??nikov ter spovedovanju, tako da so ga imenovali »junak spovednice«. Kljub raznim boleznim je zvesto in poni?no opravljal duhovni?ko slu?bo vse do svoje smrti 24. avgusta 1961. Na njegovo pripro?njo je leta 2003 ?ude?no ozdravela benediktinka iz samostana svete Sholastike v Bariju.

»Romar kr??anske ljubezni«

José Antonio Maria Ibiapina pa je z novim dekretom postal ?astitljivi Bo?ji slu?abnik. Rodil se je 5. avgusta 1806 v kraju Sobral na severovzhodu Brazilije in leta 1823 vstopil v semeni??e, kjer je zaradi prezgodnje materine smrti ostal le tri mesece. Ko je leta 1824 izbruhnila vstaja, med katero so kot upornika aretirali njegovega o?eta in brata, se je José posvetil ?tudiju prava, da bi dobil slu?bo in poskrbel za svoje sestre, ki so ?ivele v rev??ini. Postal je profesor prava, nato pa sodnik in na?elnik policije. 2. maja 1834 je bil izvoljen v nacionalni parlament in mu je bilo zaupano predsedovanje komisiji za kazensko pravosodje. Leta 1835 je predlo?il predlog zakona o prepre?evanju iztovarjanja su?njev iz Afrike na brazilskem ozemlju. Ker pa so bili njegovi poskusi izbolj?anja sodnega sistema neuspe?ni, je odstopil kot sodnik in se preselil v mesto Recife, kjer je bil odvetnik za najrevnej?e. Leta 1850 je opustil odvetni?ko prakso, se umaknil v samoto in se vrnil k svojemu prvotnemu poklicu ter bil leta 1853 posve?en v duhovnika. V ?kofiji Paraiba so mu zaupali razli?ne naloge, med epidemijo kolere pa so ga zaradi njegove pomo?i ljudem za?eli imenovati »romar kr??anske ljubezni«. Ustanovil je ?tevilne hi?e, ki so nudile sprejem in zdravstveno oskrbo, kulturno in moralno vzgojo, versko formacijo in poklicno usposabljanje. Organiziral je tudi ljudske misijone ter dal zgraditi cerkve, kapele, bolni?nice in siroti?nice. Konec leta 1875 je utrpel progresivno paralizo spodnjih okon?in, tako da je moral uporabljati invalidski vozi?ek. Umrl je 19. februarja 1883.