Druga postna meditacija kapucina p. Roberta Pasolinija: »Iti drugam. Svoboda v Duhu«
P. Roberto Pasolini OFM Cap
Iti drugam
Svoboda v Duhu
Namen postne poti, po kateri hodimo, je preveriti, če in koliko je naše življenje zasidrano v Kristusu, izhajajoč iz krstnega daru, ki smo ga prejeli v Cerkvi kot možnost prenovljenega bivanja. V prvem srečanju smo premišljevali prizor krsta, v katerem odseva ena poteza naše človeškosti, ki jo je težko utelesiti: pripravljenost sprejeti namesto osvojiti tisto, kar potrebujemo za življenje. V tem drugem srečanju hočemo svojo pozornost premakniti na nekatere prizore iz Jezusovega javnega življenja, v katerih se kaže druga drža, ki jo naša občutljivost, zelo nagnjena k sedečemu življenjskemu slogu, tudi duhovno, ne ceni vedno. Gre za sposobnost iti onstran naših ciljev in doseženih uspehov, zaradi globoke svobode tako v odnosu do samih sebe kot v odnosih do ljudi, h katerim gremo v duhu služenja. Ta sposobnost se zelo jasno pokaže v Jezusovem javnem delovanju, celo v besedah, s katerimi on sam razodeva zavest svojega poslanstva odrešenja za svet.
Po svojem prvem uspešnem dnevu v Kafarnaumu se Jezus odloči, da se ne bo ustavil, ampak bo odpotoval. Ne pusti se pritegniti vzklikom množice ne pričakovanjem učencev. V molitvi najde moč, da ostane zvest svojemu poslanstvu: »Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel« (Mr 1,38). Potem ko je ozdravil ranjeno človeštvo, Jezus zavrne utvaro sočutja, ki postane potreba po potrditvi. Njegova molitev ga osvobaja skušnjave vsemogočnosti in potrebe, da bi bil stalno na razpolago in s tem razkrinka nevarnost zamenjave pristnega služenja z iskanjem osebnega priznanja.
Izhajajoč iz te enkratne drže, ki se v različnih odtenkih kaže v mnogih trenutkih njegovega življenja, hočemo pregledati nekaj prizorov, v katerih nas globoka Kristusova svoboda in njegov način prinašanja odrekanja svetu silita k premišljevanju in preverjanju evangeljske kakovosti naših dejanj.
1. Ne zaupaj takoj
Božja Beseda se je na presenetljiv način potopila v resničnost in v zapletenost človeškega življenja in razkrila zares izviren in spodbuden obris osebnosti. Zdi se, da človeška narava, navzoča v Jezusu, nima nobene potrebe po preseganju vezi naše človeške narave, da bi mogla sprostiti vso svojo svetlobo in moč. Da bi izrazil to bogato in prepričljivo antropološko lastnost, je Jezus hotel prehoditi počasno in običajno pot, na kateri je dozorel »v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Rast ni vnaprej znan in mehaničen razvojni proces, ampak zahteva veliko sposobnost ocenjevanja okoliščin in strogo – vendar ne skrupulozno – pozornost na podrobnosti. Ko se je Jezus podvrgel tem zahtevam, je lahko rastel in postal preprost človek, ne da bi bil kadarkoli naiven. Nasprotno, njegovo krotko, ponižno in v puščavi preizkušeno srce se v evangelijih razodeva kot zrela in rodovitna tla, sposobna upravljati zapletenost človeških odnosov, ne da bi kar koli jemal za samoumevno, niti prvih očitnosti ne.
V Janezovem evangeliju, potem ko je Jezus z znamenjem na svatbi v Kani (Jn 2,1-12) in z močnim preroškim dejanjem v jeruzalemskem templju (Jn 2,13-22) začel predhajati uro svojega veličastnega razodetja, evangelist konča poglavje s kratkim povzetkom.
»Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal Jezus, sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku« (Jn 2,23-25).
Jezusov odziv na široko soglasje, ki ga morejo vzbuditi njegova dejanja, nas lahko samo zmede. Nam vsem zelo ugaja – še več, nam laska – kadar nekdo ceni in odobrava naš način delovanja. Potopljeni v kulturo, v kateri prevladujejo vrednote individualizma in nebrzdane tekmovalnosti, smo skrajno zadovoljni vsakič, ko se naša priljubljenost nenadoma in občutno poveča. Ta potreba po stalnem in hitrem čislanju nas sili, da zlahka sprejmemo vsak znak naklonjenosti do nas: neko sporočilo, všeček, pogled.
Zdi se, da je Jezus ravnodušen do te vrste prehitrih površnih priznanj. Seveda, brž ko se je začel razodevati svetu, privlačnost njegove osebe ni mogla ostati neopažena, saj veliko ljudi začne verovati vanj, ko so videli njegova znamenja. Vendar se zdi, da Jezus tega vnaprejšnjega zaupanja ni sprejemal z navdušenjem. Čeprav jih je bilo veliko, ki so začeli zaupati vanj, Jezus misli, da še ne more nikomur zaupati.
Zakaj to nezaupanje? Ali ta dvomljivost ni morda v protislovju s tisto zaupno odprtostjo, ki jo bo Jezus kazal v svojem življenju v donosu do vseh, celo do sovražnikov? Besedilo pravi, da Jezus ravna tako, ker dobro pozna človekovo srce, saj ga je sprejel brez popustov in ga globoko preizkusil po skušnjavah v puščavi. Z odločitvijo za učlovečenje je Jezus »odkril«, da je naše srce čudovito, ker v njem prebivata Božji duh in glas, vendar je skrajno krhko, ker ga je lahko zmanipulirati, je nestanovitno in boječe. Prav s temi besedami ga bo Jezus odkril množicam, ko bo skušal pojasniti, zakaj Božja Beseda, posejana v človeka, naleti na mnoge ovire, preden obrodi sad novega življenja (prim. Mr 4,14-20).
Jezus ne popusti skušnjavi lahkega pajdaštva z našim takojšnjim soglasjem. Na ta način se razodeva kot Učitelj, ki je pozoren in ne podarja samo tega, kar nam lahko ugaja, ampak tudi tisto, kar je dobro za zorenje pristnega zaupanja. Jezus se odpove takojšnjemu razširjenju rok v znamenje sprejemanja, da bi v nas vzbudil bolj zavesten in zrel odgovor. Sposobnost, da se ne pokažemo takoj razpoložljivi, takoj ko začutimo, da smo zaželeni, je dragocen pokazatelj za upravljanje naših odnosov, zlasti v trenutku njihovega nastajanja. Če ne damo preveč zaupanja in domačnosti nekomu, ki se nam približa, morda celo z določenim navdušenjem, ni znamenje hladnosti, ampak modrosti. Izraža globoko spoštovanje do nas samih, do drugih in do tistega, za kar bi se svobodno odločili, da hočemo živeti skupaj. Pomembne stvari zahtevajo čas, ki ga je treba sprejeti s potrpežljivostjo in pripraviti z zavzetostjo ter predanostjo.
2. Znati razočarati
Sposobnost, da se ne prepustimo vzgibu navdušenja v odnosih in da se odrečemo temu, kar drugi pričakujejo od nas, nas lahko pripelje zelo daleč. Že ljudska modrost nas uči, da je koristno šteti – vsaj – do deset, preden se odzovemo na dražljaje, ki nam jih ponuja stvarnost. Če do konca raziščemo to držo, lahko odkrijemo, da je naša človeškost sposobna vzbuditi dobro – morda celo boljše – ravno takrat, ko je sposobna razočarati pričakovanja, ki jo obdajajo.
Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede (Mt 15,21-23a).
Med svojim delovanjem v Galileji je Jezus včasih rad raziskoval ozemeljske meje Izraela in si drznil iti na tista mešana področja, kjer se lahko zgodijo najbolj zanimive stvari in pride do najbolj zanimivih srečanj. V enih od teh priložnosti se Jezusu predstavi »poganska« žena, se pravi tujka, ki je zelo trpela: njena hči je zaradi nečistega duha zapadla v hude notranje muke. Ta žena se je napotila k Jezusu ter beračila za pozornost in moledovala za ozdravljenje nedvomno zaradi velikega sočutja do svoje hčere. Zaradi tega je njen glas krik, v katerem se izražata obup in stiska zaradi težkega in nerešljivega položaja. Spričo te ponižne in zaupne prošnje Jezusov odziv ni samo enkraten, ampak osupljiv: nobenega odziva, niti dobrohotnosti enega samega pogleda.
In pristopili so njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,23b-24).
Odziv učencev je tudi naš odziv. Kako opravičiti Jezusovo neobčutljivost ob takšnem trpljenju? Kako naj skrijemo nezadovoljstvo, celo pohujšanje pred odzivom, za katerega se zdi, da ne zanika ne samo Božjega, ampak človeško sočutje, ki bi ga moralo biti sposobno vsako srce? Če pozorno prisluhnemo prošnji učencev, lahko poleg začetne empatije do njih v njihovih besedah odkrijemo tudi ne ravno čisto motivacijo. Prošnje za hitro posredovanje ne spodbuja toliko dobrohotnost do žene, ampak želja, da jih ne bi več nadlegoval njen obupan krik: »Odpravi jo, ker vpije za nami!«
To je pogosto razlog, zaradi katerega hitro ukrepamo, ko nas doseže klic na pomoč. Brž in rade volje si nadenemo vlogo rešitelja, a ne zaradi tega, ker nam je v resnici pri srcu položaj tistega, ki se je znašel v težavah, ampak ker nam ponujena roka daje občutek pomembnosti in nas pomirja pred grožnjami, ki se skrivajo v resničnosti.
Jezusov odgovor pa je ponižen in dostojen. Preprosto razglasi obstoj določenih meja tudi v njegovi brezpogojni pripravljenosti biti orodje sočutja v Božjih rokah. Jezus se ne boji omejiti svoje volje po ljubezni in služenju bližnjemu, ker se ne boji, da bi bil nekoristen ali nepomemben. Kot učenci bi vsi mi radi naglo ukrepali, da bi pogasili veliki sum, da v bistvu nismo potrebni. Protislovno Jezusu – zveličarju sveta – uspe podariti zveličanje ravno zato, ker nima potrebe, da bi se »čutil« nujno potrebnega, ampak vedno in samo koristnega. Dejansko Jezusov brezbrižni odziv v njegovi navidezni krutosti postane priložnost, ponujena ženi, da v celoti izrazi svoj obup in svojo željo po življenju.
Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi.« Odgovoril je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,25-27).
Kadar nas hitro ne vzamejo resno, vsi zlahka težimo k ogorčenju, se zapremo vase in zdrsnemo v samopomilovanje. Ob Jezusovi nemi zavrnitvi se ta žena ne zapre v svoj ponos, ne izgubi poguma in ne opusti svojega upanja. Nasprotno, trmasto se približa Jezusu in z velikim dostojanstvom, brez vsakega strahu in brez nepotrebnega sramu ponavlja svojo potrebo. Ob tej čudoviti svobodi se Jezus odloči, da bo spregovoril z njo in ji da zelo jasno razlago svoje odločitve za svojo ravnodušnost: prišel je rešit predvsem Izraelove otroke, ne tujih ljudstev. V govorici tistega časa so bili »psički« poganska ljudstva, ki niso bili del Izraelovega rodu in vere. Žena se pred tem ugovorom ne zmede, ampak ga združi z bolj prizanesljivim pogledom. Ko se primerja s psičkom, ki poln zaupanja maha z repom pod mizo, žena pokaže, da verjame, da je v Kristusu Božje kraljestvo vsem blizu. Razlika namreč ni v količini, ampak v kakovosti Božje navzočnosti.
Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure (Mt 15,28).
V Jezusovih očeh te besede niso nič drugega kot velikanski izraz tiste vere, ki je sposobna doseči zveličanje in ozdravljenje. Gre za vero, ki je sposobna dojeti ne samo božanstvo, ki je skrito v njegovi osebi, ampak tudi upati, da se stvari lahko spremenijo na bolje. Dejansko niti ni Jezus tisti, ki bi moral storiti čudež: ženina vera, tako ponižna in zaupljiva, zadošča, da spremeni resničnost stvari. Jezusova brezbrižnost se je torej spremenila v izbrano pedagogijo, zaradi katere se je pokazal dragocen biser, ki ga je vsebovalo srce te žene, ki je bila sicer tuja Izraelovim obljubam, ne pa zaupanju, da življenje še lahko raste.
3. Ne zahtevati
Posebna vrsta brezbrižnosti, ki jo kaže Jezus, se izraža tudi v sposobnosti, da zna zavzeti distanco od soglasja množic. Vsi evangeliji pripovedujejo o prizoru pomnožitve kruha in rib, čeprav z različnimi pripovednimi in teološkimi odtenki. Četrti evangelij si prizadeva, da poudari možno navdušenje, ki ga je Jezusovo znamenje lahko vzbudilo v navzočih.
Ko so ljudje videli znamenje, ki ga je storil, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet« (Jn 6,14).
Množica je čudež prepoznala, a kot je Jezus povedal v nadaljevanju, ga še vedno niso razlagali kot znamenje za premišljevanje. Vsi so bili srečni ne zaradi tega, ker so v pomnožitvi hrane doumeli izziv, ki prihaja od Boga, ampak ker se je vsak vrnil domov s polnim trebuhom.
»Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26).
Jezus je torej priznan kot prerok Najvišjega, ker je znal hitro spremeniti resničnost in odpraviti omejitve, ki jih je vsiljevala. A znamenje je hotelo povedati veliko več. Sporočilo je bilo lepše, tudi bolj preroško, ker je hotelo razodeti nekaj, kar je možno ne samo Bogu, ampak tudi nam.
Vsi lahko upamo in verujemo, da Gospod s svojo milostjo bogati stvarnost. Imamo pa težave verovati, da lahko naši pičli viri postanejo hrana, ki lahko nasiti mnoge. Pomnožitev kruha in rib ni samo razodetje Boga, ampak je tudi razodetje, kaj lahko po Kristusu postane naša človeškost. To je vesela novica, ki povečuje naše upanje in razblinja navado, da se imamo za nepomembne in vedno potrebne zunanje podpore.
V bistvu nas ravno ta sprijaznjen pogled napravlja ljudi, s katerimi se z lahkoto manipulira in se jih lahko polasti kakršen koli vpliv in kakršni koli vplivneži. Jezus dobro pozna to notranjo krhkost, ki je ne smemo zapolniti ne s površnostjo in ne z jemanjem odgovornosti. Zato ve, kdaj je čas za korak nazaj in nas pusti, da se soočimo s trudom, da začnemo ponovno verjeti, tudi sami vase.
Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro (Jn 6,15).
Učenci se trudijo razumeti Jezusovo zadržanost. Potem ko so ga zaman čakali, se zvečer odločijo, da se sami odpravijo domov, morda tudi razočarani nad njegovim obnašanjem. Toda med vožnjo preko Galilejskega jezera je noč ostala nevihtna in vzdignil se je silovit vihar. Kar se dogaja okoli njih, odseva notranji nemir, ki jih pretresa. Poskus, da bi se oddaljili od Jezusa, jih je pahnil v veliko hujši vihar.
Ko so prevozili kakih petindvajset ali trideset stadijev, so videli Jezusa, kako hodi po morju in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Jn 6,19-20).
Sredi noči se Jezus prikaže učencem kot prikazen. A resnične prikazni so oni, ki so še vedno ujetniki strahu in nesposobni prepoznati moč, ki se skriva v njihovi krhkosti. Šele proti jutru, ko so ponovno odkrili žejo, da bi ga imeli ob sebi, se je vihar polegel. To je upanje tudi za nas. V najtemnejših nočeh, ko se vsak pristan zdi oddaljen, se moramo samo vrniti k želji po njegovi navzočnosti, da najdemo mir.
Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli (Jn 6,21).
Če smo natančni, Janez ne pravi, da se je Jezus povzpel v čoln, ampak da je želja učencev, da ga sprejmejo, vodila do cilja, ki so ga imeli za nedosegljivega. Gotovo, kot nam povedo drugi evangeliji, si lahko predstavljamo, da se je Jezus v resnici povzpel na krov. Bolj pomembno pa je razumeti, da naše zveličanje ni odvisno od njegove vidne navzočnosti. Dovolj je, če odkrijemo željo po občestvu z njim, da njegova luč ponovno razsvetli našo temo.
Dan po viharni noči je Jezus skušal osvetliti globok pomen hlebov in rib, ko je pojasnil, da je nekaj nasiti telesno lakoto, nekaj drugega pa naučiti se uživati jed, ki vodi v večno življenje.
Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta (Jn 6,51).
Jezusov predlog se tudi nam danes zdi neverjeten in pretresljiv. Po dva tisoč letih krščanstva, po strašnih delitvah znotraj Cerkve (tudi) glede skrivnosti kruha, ki ga lomimo v Jezusov spomin, moramo priznati, da je zelo zahtevno sprejeti odnos z Bogom, ki nam noče dajati samo stvari, ampak celo samega sebe.
Bolj preprosto bi bilo sprejeti Boga, ki ukazuje, namesto Boga, ki se daje kot jed, da bi nas spremenil v ljubezen in hrano za druge. Greh nas sili k preživetju, medtem ko nam Kristusova beseda zbuja ogorčenje, ker nas kliče, naj živimo tako, da se popolnoma darujemo. To je velika ovira, ki jo določata simbol kruha in skrivnost evharistije. Biti brezpogojno ljubljeni pomeni, da se ne moremo izmakniti medsebojni ljubezni. V Kristusovem telesu smo Božji otroci in poklicani, da živimo kot bratje. Spričo tako velike usode je naravno, da se bojimo, da temu ne bomo kos.
Po tistem je veliko njegovih učencev odšlo stran in niso več hodili z njim (Jn 6,66).
Ne posamezniki, ne nekateri, ampak mnogi izmed tistih, ki so ga skušali poslušati in mu slediti, so se tisti dan, ko so poslušali te besede, odločili, da bodo nehali hoditi za njim. Vrstice, kot je ta, gredo v pozabo našega spomina, ali pa jih pomanjša naša navada, da se spominjamo samo koristnih rezultatov in uspehov. Tega trenutka Jezusovega življenja pa se moramo spominjati in o njem premišljevati zelo pozorno. Ne samo zaradi tega, da varujemo bolj pristno podobo obličja, ki nam ga je Bog v Kristusu hotel razodeti. Pa tudi zato, da bi znali razumeti in sprejeti tiste – številne – dogodke življenja, ko aplavzi in priznanja niso izid naših poskusov, da bi se pokazali takšni, kot smo, in da bi razumeli sami sebe pred drugimi.
Polomi in neuspehi so najboljši zavezniki zdrave in svete rasti naše človeškosti. Najprej zato, ker potrjujejo, da resnične skupnosti misli in delovanja ne moremo skrčiti na lahka čustva, ampak je sad dolge poti soočanja, ki gre tudi skozi trenutek razočaranja in razločevanja. Drugič pa nam doživljanje dogodkov, v katerih nas drugi zavračajo, pomaga oceniti ne samo, kdo smo, ampak tudi, kaj smo pripravljeni biti.
Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67).
Brez odlašanja, ne da bi dovolil, da bi molk in mrmranje izpridila že tako močno napeto ozračje, se Jezus obrne na dvanajstere, na najbližje, da bi jim predal veliko svobodo, ki si je morda sami ne bi znali vzeti. V Jezusovih besedah ni ironije in ne izsiljevanje, ampak samo velika trdnost nekoga, ki ne potrebuje nenehnih potrditev, da bi nadaljeval svojo pot. Zdi se, da je Jezus pripravljen izgubiti tudi bližino svojih prijateljev, da le ne bi izgubil usmeritve, ki si jo je izbral za življenje. Ne gre za neobčutljivost do drugih, ampak za globoko notranjo svobodo, ki se zna izraziti v moči, da nikoli ne zahtevaš od nikogar drugega – razen od sebe – da čisto do konca plača ceno svojih želja.
Če pozorno beremo evangelije, opazimo postopno redčenje Jezusove rabe velelnika. Na začetku hoje za njim si Jezus drzne nagovoriti može in žene, ki iščejo Boga in pri tem uporabi čar, ki pa ima močan in oster klic: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,19). Kasneje, v prizadevanju za zvestobo na poti hoje za njim, bo treba spremeniti jezik ter skušati vzbuditi ne prisiljeno soglasnost, ampak svobodno privolitev: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Od silovitosti velelnika preide na obzirnost hipotetičnosti, a nikakor ne za to, da bi zmanjšal vložek, ampak da bi v središče postavil zgolj nujnost svobodne in zavestne ljubezni.
Tej temi o odgovornosti bo Jezus posvetil enega od svojih učenj v obliki prilike, že blizu svoje velike noči. Ko bo skušal ožigosati moralizem, ki je gospodoval tudi v njegovem času, bo Jezus osvetlil zahteve evangelija skozi zelo preprosto zgodbo, v kateri nastopajo oče in dva sinova.
»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril in rekel: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je pokesal in šel Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril in rekel: ›Grem, gospod‹, vendar ni šel (Mt 21,28-30).
Ena podrobnost takoj pade v oči: nobeden od sinov si ne želi zares delati na očetovem polju. Obstaja pa bistvena razlika. Prvi ima pogum, da to prizna, medtem ko se drugi odloči za laž, da bi ugajal očetu. Iskrenost prvega odpre pot za kesanje, medtem ko se pretvarjanje drugega razkrije kot utvara, ki ji je usojen propad in vse ostane, kakor je bilo. Iz te podobe Jezus razkrije, kaj je Bogu v resnici pri srcu.
Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je rekel: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli« (Mt 21,31-32).
Nebeški Oče si ne domišlja, da ima sinove, ki so vedno pripravljeni in hitri za izpolnjevanje njegove volje. Ni Bog, ki je nepopustljiv in nesposoben prenašati in upravljati nepopolnosti v njegovem načrtu stvarjenja. Če pa ga kaj rani in skrbi, je imeti otroke, ki niso dovolj svobodni, da bi pokazali svoje čutenje, celo svoje nestrinjanje. Kadar se namreč zapremo za ograjo nekoristnega zadovoljstva, začnemo postajati sužnji samih sebe in pričakovanj, za katere mislimo, da jih imajo bližnji do nas. Če imamo pogum, da iskreno izrazimo, kar mislimo in si želimo, smo že na poti, da presežemo svoje meje in se odpremo večnemu življenju. Morda ne bomo izpadli popolni v očeh drugih – morda tudi v svojih ne – zagotovo pa bomo bliže Božjemu kraljestvu.
ܲč&Բ;
Naša želja, da bi v tem jubilejnem letu ostali zasidrani v Kristusu, se mora nujno soočiti z našo sposobnostjo živeti evangelij tudi v njegovih manj očitnih in neposrednih izrazih. Kristus, ki je izpolnjeval Očetovo delo in je v svoji in v naši človeškosti utelesil poteze njegove Očetovske in vesoljne ljubezni, nam je razodel nekaj oblik, ki jih ljubezen lahko izbere in prevzame.
Najprej sposobnost dozorevanja odnosov v spoštovanju časov, ki so potrebni za njihov razvoj in manifestacijo, ne da bi podlegli skušnjavi prehitrega zaupanja. To ne pomeni, da odnosi temeljijo na dvomu, ampak da negujemo preudarnost in postopnost, ki sta bistveni drži, da bi naša svoboda lahko sprejemala prave in trajne odločitve.
Iz tega pristopa izvira tudi moč, da znamo razočarati pričakovanja drugih, in to ne zaradi prezira ali zaradi mrtvičenja želja, ampak da bi omogočili srečanjem, da bi bila pristna in svobodna ter se izognili nevarnosti, da bi zapadli v pretanjene dinamike medsebojne manipulacije.
Vse to nas vodi k zadnjemu izrazu spoštovanja do naše svobode in do svobode drugih: do odločitve, da nikoli od nikogar nič ne zahtevamo. Resnici in ljubezni se ni treba vsiljevati, ampak znata čakati in pustita, da stvari tako dozorijo, da postanejo sad svobodne in polne privolitve. Na ta način je Bog rešil in še naprej rešuje svet, v katerem živimo.
O Bog, naš Oče, ki si nam v Kristusu, svoji živi besedi, dal zgled novega človeka, stori, da nas bo Sveti Duh naučil poslušati in uresničevati njegov evangelij, da te bo ves svet spoznal in poveličeval tvoje ime. Po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
P. Roberto Pasolini, OFM Cap,
pridigar papeške hiše.
