杏MAP导航

P. Roberto Pasolini OFM Cap

Iti drugam 
Svoboda v Duhu 

Namen postne poti, po kateri hodimo, je preveriti, ?e in koliko je na?e ?ivljenje zasidrano v Kristusu, izhajajo? iz krstnega daru, ki smo ga prejeli v Cerkvi kot mo?nost prenovljenega bivanja. V prvem sre?anju smo premi?ljevali prizor krsta, v katerem odseva ena poteza na?e ?love?kosti, ki jo je te?ko utelesiti: pripravljenost sprejeti namesto osvojiti tisto, kar potrebujemo za ?ivljenje. V tem drugem sre?anju ho?emo svojo pozornost premakniti na nekatere prizore iz Jezusovega javnega ?ivljenja, v katerih se ka?e druga dr?a, ki jo na?a ob?utljivost, zelo nagnjena k sede?emu ?ivljenjskemu slogu, tudi duhovno, ne ceni vedno. Gre za sposobnost iti onstran na?ih ciljev in dose?enih uspehov, zaradi globoke svobode tako v odnosu do samih sebe kot v odnosih do ljudi, h katerim gremo v duhu slu?enja. Ta sposobnost se zelo jasno poka?e v Jezusovem javnem delovanju, celo v besedah, s katerimi on sam razodeva zavest svojega poslanstva odre?enja za svet.

Po svojem prvem uspe?nem dnevu v Kafarnaumu se Jezus odlo?i, da se ne bo ustavil, ampak bo odpotoval. Ne pusti se pritegniti vzklikom mno?ice ne pri?akovanjem u?encev. V molitvi najde mo?, da ostane zvest svojemu poslanstvu: »Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bli?nja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem pri?el« (Mr 1,38). Potem ko je ozdravil ranjeno ?love?tvo, Jezus zavrne utvaro so?utja, ki postane potreba po potrditvi. Njegova molitev ga osvobaja sku?njave vsemogo?nosti in potrebe, da bi bil stalno na razpolago in s tem razkrinka nevarnost zamenjave pristnega slu?enja z iskanjem osebnega priznanja.

Izhajajo? iz te enkratne dr?e, ki se v razli?nih odtenkih ka?e v mnogih trenutkih njegovega ?ivljenja, ho?emo pregledati nekaj prizorov, v katerih nas globoka Kristusova svoboda in njegov na?in prina?anja odrekanja svetu silita k premi?ljevanju in preverjanju evangeljske kakovosti na?ih dejanj.

1. Ne zaupaj takoj 
Bo?ja Beseda se je na presenetljiv na?in potopila v resni?nost in v zapletenost ?love?kega ?ivljenja in razkrila zares izviren in spodbuden obris osebnosti. Zdi se, da ?love?ka narava, navzo?a v Jezusu, nima nobene potrebe po preseganju vezi na?e ?love?ke narave, da bi mogla sprostiti vso svojo svetlobo in mo?. Da bi izrazil to bogato in prepri?ljivo antropolo?ko lastnost, je Jezus hotel prehoditi po?asno in obi?ajno pot, na kateri je dozorel »v modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Rast ni vnaprej znan in mehani?en razvojni proces, ampak zahteva veliko sposobnost ocenjevanja okoli??in in strogo – vendar ne skrupulozno – pozornost na podrobnosti. Ko se je Jezus podvrgel tem zahtevam, je lahko rastel in postal preprost ?lovek, ne da bi bil kadarkoli naiven. Nasprotno, njegovo krotko, poni?no in v pu??avi preizku?eno srce se v evangelijih razodeva kot zrela in rodovitna tla, sposobna upravljati zapletenost ?love?kih odnosov, ne da bi kar koli jemal za samoumevno, niti prvih o?itnosti ne.

V Janezovem evangeliju, potem ko je Jezus z znamenjem na svatbi v Kani (Jn 2,1-12) in z mo?nim prero?kim dejanjem v jeruzalemskem templju (Jn 2,13-22) za?el predhajati uro svojega veli?astnega razodetja, evangelist kon?a poglavje s kratkim povzetkom.

»Ko je bil na velikono?ni praznik v Jeruzalemu, so mnogi za?eli verovati v njegovo ime, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal Jezus, sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pri?eval o ?loveku; sam je namre? vedel, kaj je v ?loveku« (Jn 2,23-25).

Jezusov odziv na ?iroko soglasje, ki ga morejo vzbuditi njegova dejanja, nas lahko samo zmede. Nam vsem zelo ugaja – ?e ve?, nam laska – kadar nekdo ceni in odobrava na? na?in delovanja. Potopljeni v kulturo, v kateri prevladujejo vrednote individualizma in nebrzdane tekmovalnosti, smo skrajno zadovoljni vsaki?, ko se na?a priljubljenost nenadoma in ob?utno pove?a. Ta potreba po stalnem in hitrem ?islanju nas sili, da zlahka sprejmemo vsak znak naklonjenosti do nas: neko sporo?ilo, v?e?ek, pogled.

Zdi se, da je Jezus ravnodu?en do te vrste prehitrih povr?nih priznanj. Seveda, br? ko se je za?el razodevati svetu, privla?nost njegove osebe ni mogla ostati neopa?ena, saj veliko ljudi za?ne verovati vanj, ko so videli njegova znamenja. Vendar se zdi, da Jezus tega vnaprej?njega zaupanja ni sprejemal z navdu?enjem. ?eprav jih je bilo veliko, ki so za?eli zaupati vanj, Jezus misli, da ?e ne more nikomur zaupati.

Zakaj to nezaupanje? Ali ta dvomljivost ni morda v protislovju s tisto zaupno odprtostjo, ki jo bo Jezus kazal v svojem ?ivljenju v donosu do vseh, celo do sovra?nikov? Besedilo pravi, da Jezus ravna tako, ker dobro pozna ?lovekovo srce, saj ga je sprejel brez popustov in ga globoko preizkusil po sku?njavah v pu??avi. Z odlo?itvijo za u?love?enje je Jezus »odkril«, da je na?e srce ?udovito, ker v njem prebivata Bo?ji duh in glas, vendar je skrajno krhko, ker ga je lahko zmanipulirati, je nestanovitno in boje?e. Prav s temi besedami ga bo Jezus odkril mno?icam, ko bo sku?al pojasniti, zakaj Bo?ja Beseda, posejana v ?loveka, naleti na mnoge ovire, preden obrodi sad novega ?ivljenja (prim. Mr 4,14-20).

Jezus ne popusti sku?njavi lahkega pajda?tva z na?im takoj?njim soglasjem. Na ta na?in se razodeva kot U?itelj, ki je pozoren in ne podarja samo tega, kar nam lahko ugaja, ampak tudi tisto, kar je dobro za zorenje pristnega zaupanja. Jezus se odpove takoj?njemu raz?irjenju rok v znamenje sprejemanja, da bi v nas vzbudil bolj zavesten in zrel odgovor. Sposobnost, da se ne poka?emo takoj razpolo?ljivi, takoj ko za?utimo, da smo za?eleni, je dragocen pokazatelj za upravljanje na?ih odnosov, zlasti v trenutku njihovega nastajanja. ?e ne damo preve? zaupanja in doma?nosti nekomu, ki se nam pribli?a, morda celo z dolo?enim navdu?enjem, ni znamenje hladnosti, ampak modrosti. Izra?a globoko spo?tovanje do nas samih, do drugih in do tistega, za kar bi se svobodno odlo?ili, da ho?emo ?iveti skupaj. Pomembne stvari zahtevajo ?as, ki ga je treba sprejeti s potrpe?ljivostjo in pripraviti z zavzetostjo ter predanostjo.

2. Znati razo?arati 
Sposobnost, da se ne prepustimo vzgibu navdu?enja v odnosih in da se odre?emo temu, kar drugi pri?akujejo od nas, nas lahko pripelje zelo dale?. ?e ljudska modrost nas u?i, da je koristno ?teti – vsaj – do deset, preden se odzovemo na dra?ljaje, ki nam jih ponuja stvarnost. ?e do konca razi??emo to dr?o, lahko odkrijemo, da je na?a ?love?kost sposobna vzbuditi dobro – morda celo bolj?e – ravno takrat, ko je sposobna razo?arati pri?akovanja, ki jo obdajajo.

Jezus je od?el od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, pri?la je kánaanska ?ena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo h?er zelo mu?ijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede (Mt 15,21-23a).

Med svojim delovanjem v Galileji je Jezus v?asih rad raziskoval ozemeljske meje Izraela in si drznil iti na tista me?ana podro?ja, kjer se lahko zgodijo najbolj zanimive stvari in pride do najbolj zanimivih sre?anj. V enih od teh prilo?nosti se Jezusu predstavi »poganska« ?ena, se pravi tujka, ki je zelo trpela: njena h?i je zaradi ne?istega duha zapadla v hude notranje muke. Ta ?ena se je napotila k Jezusu ter bera?ila za pozornost in moledovala za ozdravljenje nedvomno zaradi velikega so?utja do svoje h?ere. Zaradi tega je njen glas krik, v katerem se izra?ata obup in stiska zaradi te?kega in nere?ljivega polo?aja. Spri?o te poni?ne in zaupne pro?nje Jezusov odziv ni samo enkraten, ampak osupljiv: nobenega odziva, niti dobrohotnosti enega samega pogleda.

In pristopili so njegovi u?enci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hi?e« (Mt 15,23b-24). 

Odziv u?encev je tudi na? odziv. Kako opravi?iti Jezusovo neob?utljivost ob tak?nem trpljenju? Kako naj skrijemo nezadovoljstvo, celo pohuj?anje pred odzivom, za katerega se zdi, da ne zanika ne samo Bo?jega, ampak ?love?ko so?utje, ki bi ga moralo biti sposobno vsako srce? ?e pozorno prisluhnemo pro?nji u?encev, lahko poleg za?etne empatije do njih v njihovih besedah odkrijemo tudi ne ravno ?isto motivacijo. Pro?nje za hitro posredovanje ne spodbuja toliko dobrohotnost do ?ene, ampak ?elja, da jih ne bi ve? nadlegoval njen obupan krik: »Odpravi jo, ker vpije za nami!«

To je pogosto razlog, zaradi katerega hitro ukrepamo, ko nas dose?e klic na pomo?. Br? in rade volje si nadenemo vlogo re?itelja, a ne zaradi tega, ker nam je v resnici pri srcu polo?aj tistega, ki se je zna?el v te?avah, ampak ker nam ponujena roka daje ob?utek pomembnosti in nas pomirja pred gro?njami, ki se skrivajo v resni?nosti.

Jezusov odgovor pa je poni?en in dostojen. Preprosto razglasi obstoj dolo?enih meja tudi v njegovi brezpogojni pripravljenosti biti orodje so?utja v Bo?jih rokah. Jezus se ne boji omejiti svoje volje po ljubezni in slu?enju bli?njemu, ker se ne boji, da bi bil nekoristen ali nepomemben. Kot u?enci bi vsi mi radi naglo ukrepali, da bi pogasili veliki sum, da v bistvu nismo potrebni. Protislovno Jezusu – zveli?arju sveta – uspe podariti zveli?anje ravno zato, ker nima potrebe, da bi se »?util« nujno potrebnega, ampak vedno in samo koristnega. Dejansko Jezusov brezbri?ni odziv v njegovi navidezni krutosti postane prilo?nost, ponujena ?eni, da v celoti izrazi svoj obup in svojo  ?eljo po ?ivljenju.

Pri?la je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi.« Odgovoril je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psi?kom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi?ki jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,25-27). 

Kadar nas hitro ne vzamejo resno, vsi zlahka te?imo k ogor?enju, se zapremo vase in zdrsnemo v samopomilovanje. Ob Jezusovi nemi zavrnitvi se ta ?ena ne zapre v svoj ponos, ne izgubi poguma in ne opusti svojega upanja. Nasprotno, trmasto se pribli?a Jezusu in z velikim dostojanstvom, brez vsakega strahu in brez nepotrebnega sramu ponavlja svojo potrebo. Ob tej ?udoviti svobodi se Jezus odlo?i, da bo spregovoril z njo in ji da zelo jasno razlago svoje odlo?itve za svojo ravnodu?nost: pri?el je re?it predvsem Izraelove otroke, ne tujih ljudstev. V govorici tistega ?asa so bili »psi?ki« poganska ljudstva, ki niso bili del Izraelovega rodu in vere. ?ena se pred tem ugovorom ne zmede, ampak ga zdru?i z bolj prizanesljivim pogledom. Ko se primerja s psi?kom, ki poln zaupanja maha z repom pod mizo, ?ena poka?e, da verjame, da je v Kristusu Bo?je kraljestvo vsem blizu. Razlika namre? ni v koli?ini, ampak v kakovosti Bo?je navzo?nosti.

Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »O ?ena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor ?eli?!« In njena h?i je bila zdrava od tiste ure (Mt 15,28).

V Jezusovih o?eh te besede niso ni? drugega kot velikanski izraz tiste vere, ki je sposobna dose?i zveli?anje in ozdravljenje. Gre za vero, ki je sposobna dojeti ne samo bo?anstvo, ki je skrito v njegovi osebi, ampak tudi upati, da se stvari lahko spremenijo na bolje. Dejansko niti ni Jezus tisti, ki bi moral storiti ?ude?: ?enina vera, tako poni?na in zaupljiva, zado??a, da spremeni resni?nost stvari. Jezusova brezbri?nost se je torej spremenila v izbrano pedagogijo, zaradi katere se je pokazal dragocen biser, ki ga je vsebovalo srce te ?ene, ki je bila sicer tuja Izraelovim obljubam, ne pa zaupanju, da ?ivljenje ?e lahko raste.

3. Ne zahtevati 
Posebna vrsta brezbri?nosti, ki jo ka?e Jezus, se izra?a tudi v sposobnosti, da zna zavzeti distanco od soglasja mno?ic. Vsi evangeliji pripovedujejo o prizoru pomno?itve kruha in rib, ?eprav z razli?nimi pripovednimi in teolo?kimi odtenki. ?etrti evangelij si prizadeva, da poudari mo?no navdu?enje, ki ga je Jezusovo znamenje lahko vzbudilo v navzo?ih.

Ko so ljudje videli znamenje, ki ga je storil, so govorili: »Ta je resni?no prerok, ki mora priti na svet« (Jn 6,14). 

Mno?ica je ?ude? prepoznala, a kot je Jezus povedal v nadaljevanju, ga ?e vedno niso razlagali kot znamenje za premi?ljevanje. Vsi so bili sre?ni ne zaradi tega, ker so v pomno?itvi hrane doumeli izziv, ki prihaja od Boga, ampak ker se je vsak vrnil domov s polnim trebuhom.

»Resni?no, resni?no, povem vam: Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26).

Jezus je torej priznan kot prerok Najvi?jega, ker je znal hitro spremeniti resni?nost in odpraviti omejitve, ki jih je vsiljevala. A znamenje je hotelo povedati veliko ve?. Sporo?ilo je bilo lep?e, tudi bolj prero?ko, ker je hotelo razodeti nekaj, kar je mo?no ne samo Bogu, ampak tudi nam.

Vsi lahko upamo in verujemo, da Gospod s svojo milostjo bogati stvarnost. Imamo pa te?ave verovati, da lahko na?i pi?li viri postanejo hrana, ki lahko nasiti mnoge. Pomno?itev kruha in rib ni samo razodetje Boga, ampak je tudi razodetje, kaj lahko po Kristusu postane na?a ?love?kost. To je vesela novica, ki pove?uje na?e upanje in razblinja navado, da se imamo za nepomembne in vedno potrebne zunanje podpore.

V bistvu nas ravno ta sprijaznjen pogled napravlja ljudi, s katerimi se z lahkoto manipulira in se jih lahko polasti kakr?en koli vpliv in kakr?ni koli vplivne?i. Jezus dobro pozna to notranjo krhkost, ki je ne smemo zapolniti ne s povr?nostjo in ne z jemanjem odgovornosti. Zato ve, kdaj je ?as za korak nazaj in nas pusti, da se soo?imo s trudom, da za?nemo ponovno verjeti, tudi sami vase.

Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro (Jn 6,15).

U?enci se trudijo razumeti Jezusovo zadr?anost. Potem ko so ga zaman ?akali, se zve?er odlo?ijo, da se sami odpravijo domov, morda tudi razo?arani nad njegovim obna?anjem. Toda med vo?njo preko Galilejskega jezera je no? ostala nevihtna in vzdignil se je silovit vihar. Kar se dogaja okoli njih, odseva notranji nemir, ki jih pretresa. Poskus, da bi se oddaljili od Jezusa, jih je pahnil v veliko huj?i vihar.

Ko so prevozili kakih petindvajset ali trideset stadijev, so videli Jezusa, kako hodi po morju in se bli?a ?olnu. Ustra?ili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Jn 6,19-20).

Sredi no?i se Jezus prika?e u?encem kot prikazen. A resni?ne prikazni so oni, ki so ?e vedno ujetniki strahu in nesposobni prepoznati mo?, ki se skriva v njihovi krhkosti. ?ele proti jutru, ko so ponovno odkrili ?ejo, da bi ga imeli ob sebi, se je vihar polegel. To je upanje tudi za nas. V najtemnej?ih no?eh, ko se vsak pristan zdi oddaljen, se moramo samo vrniti k ?elji po njegovi navzo?nosti, da najdemo mir.

Hoteli so ga vzeti v ?oln, a se je ?oln takoj zna?el pri obre?ju, kamor so pluli (Jn 6,21). 

?e smo natan?ni, Janez ne pravi, da se je Jezus povzpel v ?oln, ampak da je ?elja u?encev, da ga sprejmejo, vodila do cilja, ki so ga imeli za nedosegljivega. Gotovo, kot nam povedo drugi evangeliji, si lahko predstavljamo, da se je Jezus v resnici povzpel na krov. Bolj pomembno pa je razumeti, da na?e zveli?anje ni odvisno od njegove vidne navzo?nosti. Dovolj je, ?e odkrijemo ?eljo po ob?estvu z njim, da njegova lu? ponovno razsvetli na?o temo.

Dan po viharni no?i je Jezus sku?al osvetliti globok pomen hlebov in rib, ko je pojasnil, da je nekaj nasiti telesno lakoto, nekaj drugega pa nau?iti se u?ivati jed, ki vodi v ve?no ?ivljenje.

Jaz sem ?ivi kruh, ki sem pri?el iz nebes. ?e kdo jé od tega kruha, bo ?ivel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za ?ivljenje sveta (Jn 6,51). 

Jezusov predlog se tudi nam danes zdi neverjeten in pretresljiv. Po dva tiso? letih kr??anstva, po stra?nih delitvah znotraj Cerkve (tudi) glede skrivnosti kruha, ki ga lomimo v Jezusov spomin, moramo priznati, da je zelo zahtevno sprejeti odnos z Bogom, ki nam no?e dajati samo stvari, ampak celo samega sebe.

Bolj preprosto bi bilo sprejeti Boga, ki ukazuje, namesto Boga, ki se daje kot jed, da bi nas spremenil v ljubezen in hrano za druge. Greh nas sili k pre?ivetju, medtem ko nam Kristusova beseda zbuja ogor?enje, ker nas kli?e, naj ?ivimo tako, da se popolnoma darujemo. To je velika ovira, ki jo dolo?ata simbol kruha in skrivnost evharistije. Biti brezpogojno ljubljeni pomeni, da se ne moremo izmakniti medsebojni ljubezni. V Kristusovem telesu smo Bo?ji otroci in poklicani, da ?ivimo kot bratje. Spri?o tako velike usode je naravno, da se bojimo, da temu ne bomo kos.

Po tistem je veliko njegovih u?encev od?lo stran in niso ve? hodili z njim (Jn 6,66).

Ne posamezniki, ne nekateri, ampak mnogi izmed tistih, ki so ga sku?ali poslu?ati in mu slediti, so se tisti dan, ko so poslu?ali te besede, odlo?ili, da bodo nehali hoditi za njim. Vrstice, kot je ta, gredo v pozabo na?ega spomina, ali pa jih pomanj?a na?a navada, da se spominjamo samo koristnih rezultatov in uspehov. Tega trenutka Jezusovega ?ivljenja pa se moramo spominjati in o njem premi?ljevati zelo pozorno. Ne samo zaradi tega, da varujemo bolj pristno podobo obli?ja, ki nam ga je Bog v Kristusu hotel razodeti. Pa tudi zato, da bi znali razumeti in sprejeti tiste – ?tevilne – dogodke ?ivljenja, ko aplavzi in priznanja niso izid na?ih poskusov, da bi se pokazali tak?ni, kot smo, in da bi razumeli sami sebe pred drugimi.

Polomi in neuspehi so najbolj?i zavezniki zdrave in svete rasti na?e ?love?kosti. Najprej zato, ker potrjujejo, da resni?ne skupnosti misli in delovanja ne moremo skr?iti na lahka ?ustva, ampak je sad dolge poti soo?anja, ki gre tudi skozi trenutek razo?aranja in razlo?evanja. Drugi? pa nam do?ivljanje dogodkov, v katerih nas drugi zavra?ajo, pomaga oceniti ne samo, kdo smo, ampak tudi, kaj smo pripravljeni biti.

 Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali ho?ete tudi vi oditi?« (Jn 6,67).

Brez odla?anja, ne da bi dovolil, da bi molk in mrmranje izpridila ?e tako mo?no napeto ozra?je, se Jezus obrne na dvanajstere, na najbli?je, da bi jim predal veliko svobodo, ki si je morda sami ne bi znali vzeti. V Jezusovih besedah ni ironije in ne izsiljevanje, ampak samo velika trdnost nekoga, ki ne potrebuje nenehnih potrditev, da bi nadaljeval svojo pot. Zdi se, da je Jezus pripravljen izgubiti tudi bli?ino svojih prijateljev, da le ne bi izgubil usmeritve, ki si jo je izbral za ?ivljenje. Ne gre za neob?utljivost do drugih, ampak za globoko notranjo svobodo, ki se zna izraziti v mo?i, da nikoli ne zahteva? od nikogar drugega – razen od sebe – da ?isto do konca pla?a ceno svojih ?elja.

?e pozorno beremo evangelije, opazimo postopno red?enje Jezusove rabe velelnika. Na za?etku hoje za njim si Jezus drzne nagovoriti mo?e in ?ene, ki i??ejo Boga in pri tem uporabi ?ar, ki pa ima mo?an in oster klic: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribi?a ljudi« (Mt 4,19). Kasneje, v prizadevanju za zvestobo na poti hoje za njim, bo treba spremeniti jezik ter sku?ati vzbuditi ne prisiljeno soglasnost, ampak svobodno privolitev: »?e ho?e kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj kri? ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Od silovitosti velelnika preide na obzirnost hipoteti?nosti, a nikakor ne za to, da bi zmanj?al vlo?ek, ampak da bi v sredi??e postavil zgolj nujnost svobodne in zavestne ljubezni.

Tej temi o odgovornosti bo Jezus posvetil enega od svojih u?enj v obliki prilike, ?e blizu svoje velike no?i. Ko bo sku?al o?igosati moralizem, ki je gospodoval tudi v njegovem ?asu, bo Jezus osvetlil zahteve evangelija skozi zelo preprosto zgodbo, v kateri nastopajo o?e in dva sinova.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ?Sin, pojdi danes delat v vinograd!? Ta je odgovoril in rekel: ?No?em.? Toda pozneje se je pokesal in ?el Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril in rekel: ?Grem, gospod?, vendar ni ?el (Mt 21,28-30).

Ena podrobnost takoj pade v o?i: nobeden od sinov si ne ?eli zares delati na o?etovem polju. Obstaja pa bistvena razlika. Prvi ima pogum, da to prizna, medtem ko se drugi odlo?i za la?, da bi ugajal o?etu. Iskrenost prvega odpre pot za kesanje, medtem ko se pretvarjanje drugega razkrije kot utvara, ki ji je usojen propad in vse ostane, kakor je bilo. Iz te podobe Jezus razkrije, kaj je Bogu v resnici pri srcu.

Kateri od teh dveh je izpolnil o?etovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je rekel: »Resni?no, povem vam: Cestninarji in ne?istnice pojdejo pred vami v Bo?je kraljestvo. Janez je namre? pri?el k vam po poti pravi?nosti in mu niste verjeli, cestninarji in ne?istnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli« (Mt 21,31-32).

Nebe?ki O?e si ne domi?lja, da ima sinove, ki so vedno pripravljeni in hitri za izpolnjevanje njegove volje. Ni Bog, ki je nepopustljiv in nesposoben prena?ati in upravljati nepopolnosti v njegovem na?rtu stvarjenja. ?e pa ga kaj rani in skrbi, je imeti otroke, ki niso dovolj svobodni, da bi pokazali svoje ?utenje, celo svoje nestrinjanje. Kadar se namre? zapremo za ograjo nekoristnega zadovoljstva, za?nemo postajati su?nji samih sebe in pri?akovanj, za katere mislimo, da jih imajo bli?nji do nas. ?e imamo pogum, da iskreno izrazimo, kar mislimo in si  ?elimo, smo ?e na poti, da prese?emo svoje meje in se odpremo ve?nemu ?ivljenju. Morda ne bomo izpadli popolni v o?eh drugih – morda tudi v svojih ne – zagotovo pa bomo bli?e Bo?jemu kraljestvu.

Zaklju?ek 
Na?a ?elja, da bi v tem jubilejnem letu ostali zasidrani v Kristusu, se mora nujno soo?iti z na?o sposobnostjo ?iveti evangelij tudi v njegovih manj o?itnih in neposrednih izrazih. Kristus, ki je izpolnjeval O?etovo delo in je v svoji in v na?i ?love?kosti utelesil poteze njegove O?etovske in vesoljne ljubezni, nam je razodel nekaj oblik, ki jih ljubezen lahko izbere in prevzame.

Najprej sposobnost dozorevanja odnosov v spo?tovanju ?asov, ki so potrebni za njihov razvoj in manifestacijo, ne da bi podlegli sku?njavi prehitrega zaupanja. To ne pomeni, da odnosi temeljijo na dvomu, ampak da negujemo preudarnost in postopnost, ki sta bistveni dr?i, da bi na?a svoboda lahko sprejemala prave in trajne odlo?itve.

Iz tega pristopa izvira tudi mo?, da znamo razo?arati pri?akovanja drugih, in to ne zaradi prezira ali zaradi mrtvi?enja ?elja, ampak da bi omogo?ili sre?anjem, da bi bila pristna in svobodna ter se izognili nevarnosti, da bi zapadli v pretanjene dinamike medsebojne manipulacije.

Vse to nas vodi k zadnjemu izrazu spo?tovanja do na?e svobode in do svobode drugih: do odlo?itve, da nikoli od nikogar ni? ne zahtevamo. Resnici in ljubezni se ni treba vsiljevati, ampak znata ?akati in pustita, da stvari tako dozorijo, da postanejo sad svobodne in polne privolitve. Na ta na?in je Bog re?il in ?e naprej re?uje svet, v katerem ?ivimo.

 O Bog, na? O?e, ki si nam v Kristusu, svoji ?ivi besedi, dal zgled novega ?loveka, stori, da nas bo Sveti Duh nau?il poslu?ati in uresni?evati njegov evangelij, da te bo ves svet spoznal in poveli?eval tvoje ime. Po Jezusu Kristusu, na?em Gospodu.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap,
pridigar pape?ke hi?e.