杏MAP导航

Vatican News

Antoni Gaudí i Cornet, »Bo啪ji arhitekt«

Rodil se je 25. junija 1852. Leta 1883, eno leto po polo啪itvi temeljnega kamna, je v starosti 31 let sprejel vodenje gradnje sveti拧膷a Svete Dru啪ine. Od tedaj dalje je temu posvetil vse svoje 啪ivljenje, pri tem pa je izra啪al svoj umetni拧ki genij, svojo vero in globoko duhovnost. Samo pet let pred tem je pridobil naziv arhitekt. Ohranjeni so nekateri njegovi arhitekturni zapisi, znani kot Rokopis iz Reusa«, v katerih je predstavil svoje predloge glede okrasja in verskih zgradb. Ti jasno ka啪ejo njegovo poznavanje in sprejemanje skrivnosti kr拧膷anske vere. Za mladega Gaudíja je Sagrada Familia predstavljala poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog. S tem zavedanjem je prvotni neogotski na膷rt spremenil v nekaj druga膷nega in originalnega. Navdih je dobil v oblikah v naravi, uporabil je bogato simboliko, ki izra啪a njegovo globoko vero in duhovnost, v kateri so vidni benediktinski in fran膷i拧kanski vplivi.

Arhitekt, ki je gojil veliko pobo啪nost do svetega Filipa Nerija, se je med vodenjem gradnje pogumno in z zaupanjem v Boga soo膷al z ovirami in te啪avami, med katerimi sta bila tudi zavist in ljubosumje. Od leta 1887 do 1893 je projektiral in vodil tudi gradnjo nekaterih drugih del. V postnem 膷asu leta 1894 ga je prizadela huda bolezen, ki jo je povzro膷il strogi post: 膷eprav je ogrozila njegovo 啪ivljenje, pa je v tem 膷asu do啪ivel tudi globoko duhovno izku拧njo v iskanju Boga. Potem, ko si je opomogel, je nadaljeval z razli膷nimi projekti, ko pa je postopoma izgubil vse sorodnike, je za膷el pravo duhovno askezo. Ni sprejemal novih naro膷il in se je posvetil izklju膷no baziliki Svete Dru啪ine, tako da si je leta 1925 ob cerkvi uredil majhno sobo, v kateri je stanoval. Bil je prepri膷an in prakti膷en kristjan, redno je prejemal zakramente ter je iz svoje umetnosti naredil hvalnico Gospodu: njemu je daroval sadove svojega dela, poslanstva, s katerim je 啪elel, da bi ljudje spoznali Boga in se mu pribli啪ali. 7. junija 1926 ga je povozil tramvaj. Ker ga niso prepoznali, so ga odpeljali v bolni拧nico za revne v mestu. Po prejemu zakramentov je umrl tri dni kasneje, 10. junija. Pogreba se je udele啪ilo okoli 30.000 ljudi.

Duhovnik Nazareno Lanciotti, mu膷enec v Braziliji

Mu膷eni拧tvo je bilo z dekretom priznano Nazarenu Lanciottiju, 拧kofijskemu duhovniku ki se je rodil 3. marca 1940 v Rimu. Po ma拧ni拧kem posve膷enju leta 1966 je deloval v Rimu, kjer je spoznal gibanje Operacija Mato Grosso in leta 1971 od拧el v Brazilijo. Naselil se je v vasi Jauru na meji z Bolivijo, kjer je 30 let deloval kot misijonar. Ustanovil je 啪upnijo, ki jo je posvetil Mariji, ter 57 pode啪elskih cerkvenih skupnosti, kjer je uvedel vsakodnevno evharisti膷no 膷e拧膷enje. Zgradil je ambulanto, ki je kasneje postala ena najdejavnej拧ih bolni拧nic v regiji, in dom za ostarele. Ustanovil je 拧olo za ve膷 sto otrok, katerim je priskrbel tudi hrano ter ustanovil malo semeni拧膷e. Leta 1987 se je pridru啪il Marijanskemu gibanju duhovnikov in kot nacionalni direktor za Brazilijo je pogosto potoval, da bi organiziral molitvena sre膷anja. Posve膷al se je tudi najrevnej拧im in se zavzemal za boj proti razli膷nim oblikam nepravi膷nosti in zatiranja, kot sta prostitucija in preprodaja mamil. Njegovo pastoralno delo je bilo za nekatere mote膷e: 11. februarja 2001 zve膷er, ko je z nekaterimi sodelavci zaklju膷eval ve膷erjo, sta ga hudo po拧kodovala zamaskirana zlo膷inca, ki sta vstopila v njegov dom. Umrl je 22. februarja v starosti 61 let.

Eliswa Vakayil, redovna ustanoviteljica iz Indije

Med bla啪ene bo pri拧teta tudi Eliswa Vakayil iz Kerale v Indiji. Rodila se je 15. oktobra 1831 v premo啪ni dru啪ini veleposestnikov, ki so bili zelo verni. Pri 16 letih se je poro膷ila z bogatim poslovne啪em, s katerim je leta 1851 dobila h膷er. 膶ez eno leto je ovdovela in se odlo膷ila za 啪ivljenje v molitvi in samoti, pogosto je pristopala k zakramentom. Skrbela je za revne in 啪ivela v preprosti ko膷i. Leta 1862 je spoznala italijanskega patra Leopolda Beccara iz reda bosonogih karmeli膷anov in pod njegovim duhovnim vodstvom ustanovila prvo lokalno redovno skupnost v Kerali, tretji red bosonogih karmeli膷ank. Nova redovna dru啪ina, ki sta se ji pridru啪ili tudi njena h膷i in mlaj拧a sestra, se je poleg kontemplacije posve膷ala tudi pou膷evanju in vzgoji revnih in osirotelih deklet ter pomo膷i zapu拧膷enim in najbolj potrebnim. Kasneje so se skupnosti pridru啪ila 拧e druga dekleta in 啪ene siro-malabarskega obreda. Ko je pape啪 Leon XIII. vzpostavil prve siro-malabarske vikariate, sta iz te skupnosti nastali dve samostojni 啪enski redovni ustanovi: Kongregacija terezijanskih karmeli膷ank (CTC) latinskega obreda in Kongregacija Karmelske Matere Bo啪je (CMC) siro-malabarskega obreda. V teh okoli拧膷inah je Eliswa ustanovila nov samostan z redovnicami latinskega obreda v kraju Varapuzha, kjer je pre啪ivela zadnjih 23 let svojega 啪ivljenja. Umrla je 18. julija 1913. 膶ude啪 na njeno pripro拧njo je povezan z ozdravitvijo deklice, ki so ji pred rojstvom diagnosticirali razcep ustnice in dlesni. Po molitvi sorodnikov se je deklica rodila s carskim rezom popolnoma zdrava.

Juna拧ke kreposti so bile priznane trem 拧kofijskim duhovnikom. To so:
Pietro Giuseppe Triest, ki je bil rojen 31. avgusta 1760 v Bruslju (Belgija) in umrl v Gentu (Belgija) 24. junija 1836;
Angelo Bughetti, ki je bil rojen 27. avgusta 1877 v Imoli in umrl 5. aprila 1935 v Bologni;
Agostino Cozzolino, ki je bil rojen 16. oktobra 1928 v Resini v Italiji in umrl v Neaplju 2. novembra 1988.