杏MAP导航

Vatican News

Antoni Gaudí i Cornet, »Bo?ji arhitekt«

Rodil se je 25. junija 1852. Leta 1883, eno leto po polo?itvi temeljnega kamna, je v starosti 31 let sprejel vodenje gradnje sveti??a Svete Dru?ine. Od tedaj dalje je temu posvetil vse svoje ?ivljenje, pri tem pa je izra?al svoj umetni?ki genij, svojo vero in globoko duhovnost. Samo pet let pred tem je pridobil naziv arhitekt. Ohranjeni so nekateri njegovi arhitekturni zapisi, znani kot Rokopis iz Reusa«, v katerih je predstavil svoje predloge glede okrasja in verskih zgradb. Ti jasno ka?ejo njegovo poznavanje in sprejemanje skrivnosti kr??anske vere. Za mladega Gaudíja je Sagrada Familia predstavljala poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog. S tem zavedanjem je prvotni neogotski na?rt spremenil v nekaj druga?nega in originalnega. Navdih je dobil v oblikah v naravi, uporabil je bogato simboliko, ki izra?a njegovo globoko vero in duhovnost, v kateri so vidni benediktinski in fran?i?kanski vplivi.

Arhitekt, ki je gojil veliko pobo?nost do svetega Filipa Nerija, se je med vodenjem gradnje pogumno in z zaupanjem v Boga soo?al z ovirami in te?avami, med katerimi sta bila tudi zavist in ljubosumje. Od leta 1887 do 1893 je projektiral in vodil tudi gradnjo nekaterih drugih del. V postnem ?asu leta 1894 ga je prizadela huda bolezen, ki jo je povzro?il strogi post: ?eprav je ogrozila njegovo ?ivljenje, pa je v tem ?asu do?ivel tudi globoko duhovno izku?njo v iskanju Boga. Potem, ko si je opomogel, je nadaljeval z razli?nimi projekti, ko pa je postopoma izgubil vse sorodnike, je za?el pravo duhovno askezo. Ni sprejemal novih naro?il in se je posvetil izklju?no baziliki Svete Dru?ine, tako da si je leta 1925 ob cerkvi uredil majhno sobo, v kateri je stanoval. Bil je prepri?an in prakti?en kristjan, redno je prejemal zakramente ter je iz svoje umetnosti naredil hvalnico Gospodu: njemu je daroval sadove svojega dela, poslanstva, s katerim je ?elel, da bi ljudje spoznali Boga in se mu pribli?ali. 7. junija 1926 ga je povozil tramvaj. Ker ga niso prepoznali, so ga odpeljali v bolni?nico za revne v mestu. Po prejemu zakramentov je umrl tri dni kasneje, 10. junija. Pogreba se je udele?ilo okoli 30.000 ljudi.

Duhovnik Nazareno Lanciotti, mu?enec v Braziliji

Mu?eni?tvo je bilo z dekretom priznano Nazarenu Lanciottiju, ?kofijskemu duhovniku ki se je rodil 3. marca 1940 v Rimu. Po ma?ni?kem posve?enju leta 1966 je deloval v Rimu, kjer je spoznal gibanje Operacija Mato Grosso in leta 1971 od?el v Brazilijo. Naselil se je v vasi Jauru na meji z Bolivijo, kjer je 30 let deloval kot misijonar. Ustanovil je ?upnijo, ki jo je posvetil Mariji, ter 57 pode?elskih cerkvenih skupnosti, kjer je uvedel vsakodnevno evharisti?no ?e??enje. Zgradil je ambulanto, ki je kasneje postala ena najdejavnej?ih bolni?nic v regiji, in dom za ostarele. Ustanovil je ?olo za ve? sto otrok, katerim je priskrbel tudi hrano ter ustanovil malo semeni??e. Leta 1987 se je pridru?il Marijanskemu gibanju duhovnikov in kot nacionalni direktor za Brazilijo je pogosto potoval, da bi organiziral molitvena sre?anja. Posve?al se je tudi najrevnej?im in se zavzemal za boj proti razli?nim oblikam nepravi?nosti in zatiranja, kot sta prostitucija in preprodaja mamil. Njegovo pastoralno delo je bilo za nekatere mote?e: 11. februarja 2001 zve?er, ko je z nekaterimi sodelavci zaklju?eval ve?erjo, sta ga hudo po?kodovala zamaskirana zlo?inca, ki sta vstopila v njegov dom. Umrl je 22. februarja v starosti 61 let.

Eliswa Vakayil, redovna ustanoviteljica iz Indije

Med bla?ene bo pri?teta tudi Eliswa Vakayil iz Kerale v Indiji. Rodila se je 15. oktobra 1831 v premo?ni dru?ini veleposestnikov, ki so bili zelo verni. Pri 16 letih se je poro?ila z bogatim poslovne?em, s katerim je leta 1851 dobila h?er. ?ez eno leto je ovdovela in se odlo?ila za ?ivljenje v molitvi in samoti, pogosto je pristopala k zakramentom. Skrbela je za revne in ?ivela v preprosti ko?i. Leta 1862 je spoznala italijanskega patra Leopolda Beccara iz reda bosonogih karmeli?anov in pod njegovim duhovnim vodstvom ustanovila prvo lokalno redovno skupnost v Kerali, tretji red bosonogih karmeli?ank. Nova redovna dru?ina, ki sta se ji pridru?ili tudi njena h?i in mlaj?a sestra, se je poleg kontemplacije posve?ala tudi pou?evanju in vzgoji revnih in osirotelih deklet ter pomo?i zapu??enim in najbolj potrebnim. Kasneje so se skupnosti pridru?ila ?e druga dekleta in ?ene siro-malabarskega obreda. Ko je pape? Leon XIII. vzpostavil prve siro-malabarske vikariate, sta iz te skupnosti nastali dve samostojni ?enski redovni ustanovi: Kongregacija terezijanskih karmeli?ank (CTC) latinskega obreda in Kongregacija Karmelske Matere Bo?je (CMC) siro-malabarskega obreda. V teh okoli??inah je Eliswa ustanovila nov samostan z redovnicami latinskega obreda v kraju Varapuzha, kjer je pre?ivela zadnjih 23 let svojega ?ivljenja. Umrla je 18. julija 1913. ?ude? na njeno pripro?njo je povezan z ozdravitvijo deklice, ki so ji pred rojstvom diagnosticirali razcep ustnice in dlesni. Po molitvi sorodnikov se je deklica rodila s carskim rezom popolnoma zdrava.

Juna?ke kreposti so bile priznane trem ?kofijskim duhovnikom. To so:
Pietro Giuseppe Triest, ki je bil rojen 31. avgusta 1760 v Bruslju (Belgija) in umrl v Gentu (Belgija) 24. junija 1836;
Angelo Bughetti, ki je bil rojen 27. avgusta 1877 v Imoli in umrl 5. aprila 1935 v Bologni;
Agostino Cozzolino, ki je bil rojen 16. oktobra 1928 v Resini v Italiji in umrl v Neaplju 2. novembra 1988.