杏MAP导航

艩iriti upanje 
Odgovornost Vnebohoda

Premi拧ljevanja ob postnih petkih v jubilejnem letu so namenjena temu, da nam pomagajo ostati utemeljeni in trdni na sidru na拧ega 啪ivljenja: Kristusu. On je za nas vrata, skozi katera moramo iti z zaupanjem, da vstopimo v odnos z Bogom, pa tudi 啪ivljenje, bogato z odtenki in dinamiko, h kateri smo poklicani, da bi s potrpe啪ljivostjo spreobrnili svoja srca.

Ob premi拧ljevanju Jezusovega krsta, javnega 啪ivljenja in vstajenja smo sku拧ali prepoznati bistvene poteze 膷love拧kosti, ki jo je preobrazil evangelij.  Predvsem sposobnost, da vsako stvar sprejmemo kot dar; potem svobodo, da gremo onstran uspehov in neuspehov; kon膷no poni啪nost, da znamo po vsakem porazu znova vstati, v veselju tega, kar je 膷lovek lahko do啪ivel v svobodi in v miru.

Obstaja pa 拧e zadnja, pogosto skrita lastnost, ki se jo na拧e 啪ivljenje lahko nau膷i sprejeti: sposobnost, da se znamo posloviti, ko je bilo storjeno vse, kar je bilo mogo膷e in potrebno. To je storil Jezus v trenutku svojega vnebohoda. V tem dejanju slovesa nam je zapustil dragoceno dedi拧膷ino: pokazal nam je, da lahko zapustimo prizori拧膷e in zgodovini vrnemo njeno svobodo ter raz拧irimo meje vedno bolj univerzalnega in vklju膷ujo膷ega upanja.

Zadnje spreobrnjenje 
Pred dovr拧itvijo svojega zadnjega potovanje s tega sveta k O膷etu, Jezus sre膷a svoje u膷ence in jim zapusti nekaj pojasnil, da ne bi zapadli v sindrom zapu拧膷enosti. Prikazal se jim je 啪iv, »z mnogimi dokazi potrdil, da 啪ivi: 拧tirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Bo啪jem kraljestvu«. (Apd 1,3). Med temi dokazi, ki jih Jezus potrebuje, da se poslovi od svojih u膷encev, Janezov evangelij ohranja enega, ki zaslu啪i, da si ga pogledamo od blizu. Gre za slovito sre膷anje med Jezusom in Marijo Magdaleno v vrtu vstajenja, tema, ki so jo zelo cenili pridigarji in slikarji vseh 膷asov.

Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih obla膷ilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vzno啪ju, kjer je bilo polo啪eno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »沤ena, kaj joka拧?« Rekla jima je: »Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga polo啪ili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa, ki je stal tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »沤ena, kaj joka拧? Koga i拧膷e拧?« Ona je mislila, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, 膷e si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga polo啪il, in ga bom jaz vzela.« (Jn 20,11-15).

V Kristusovih besedah svobode in v dejanjih ljubezni, je Marija do啪ivela globoko in popolno notranjo ozdravitev, kot opa啪a evangelist Luka, ko pravi, da je iz nje »od拧lo sedem hudih duhov« (Lk 8,2). Zato je skupaj z drugimi 啪enami in u膷enci hodila za njim in mu slu啪ila s svojim premo啪enjem. Sedaj pa, pred praznim grobom, brez telesa ljubljenega Gospoda, Marija lahko samo jo膷e nad vso praznino, ki jo 膷uti v sebi.

Ko poslu拧amo Marijine pogovore, najprej z angeli v grobu in potem z Jezusom, ki stoji za njo, razumemo, da njeno iskanje 拧e vedno vodi strah pred smrtjo. Marija ho膷e najti truplo, da bi bila poobla拧膷ena za 啪ivljenje v spominu na to, kar je do啪ivela skupaj z Jezusom. Zanjo ni tako pomembno, ali je Jezus 啪iv ali mrtev, najbolj jo zanima, da bi lahko dobila nazaj njegovo telo, da bi lahko balzamirala spomin na ljubezen.

Ko smo v joku in obupu, nam lahko 啪e truplo ljubezni zado拧膷a, da lahko ostanemo zaprti v svoji neugasljivi bole膷ini. Tudi mi se tako obna拧amo v 啪alovanjih, ki jih moramo predelati na poti 啪ivljenja. Nabiramo spomine, opremljamo oltarje in oblikujemo obrede, da poskusimo, da ne bi - vsaj v srcu ne - izgubili navzo膷nosti ljubljene osebe. V dolo膷enih mejah je vse to upravi膷eno in potrebno: izra啪a vrednost, ki jo ima za nas 啪ivljenje drugega tudi takrat, ko ga ni ve膷 pred na拧imi o膷mi. Vendar ta te啪nja po balzamiranju odsotnega lahko postane tudi patologija, za katero resno zboli na拧e srce in prepre膷uje tisto ponovno odpiranje, ki je tako bole膷e in tako potrebno, h kateremu smo poklicani po vsaki lo膷itvi. Tudi zaradi tega, ker je 啪ivljenje pogosto 啪e pred na拧imi o膷mi, mi pa ga ne moremo videti, dokler nas nekaj ne pretrese od znotraj.

Jezus ji je rekel: »Marija!« Ona se je obrnila in mu po hebrejsko rekla: »Rabuní« (Jn 20,16).

Jezusu je dovolj ena sama beseda, da Marijo izpelje iz njenega notranjega groba, v katerem se 拧e vedno nahaja. Z veliko bistrovidnostjo evangelist Janez opozarja, da se mora Marija 拧e zadnji膷 obrniti, preden bo lahko prepoznala Jezusa, ki je 啪e pred njo. Skrivnost tega zadnjega spreobrnjenja - ki je vse v srcu - ki ga mora uresni膷iti, je povezana s sugestivno izmenjavo imen, ki se dogaja med njo in Gospodom: »Marija«, »Rabuní«. Marija Jezusa ne spozna zato, ker vidi njegov obraz ali sli拧i njegov glas, ampak ker 膷uti - ponovno - da jo Bog kli膷e k 啪ivljenjskemu upanju. To je dokon膷no spreobrnjenje, h kateremu nas ho膷e voditi vstajenje. Vstaja srca, ki se ne sprijazni s tem, da ostane zaprto v 啪alosti, ampak dovoli, da ga na novo opredeli srce drugega. To je bil in ostaja edini na膷in za osebno sre膷anje z u膷love膷eno Bo啪jo Besedo pred in po veliki no膷i njegovega vstajenja: da se ob pogledu na njegov obraz 膷utimo poklicane po imenu.

Evangelij je pripoveduje, s kak拧nimi gestami je Marija pospremila svoj radostni vzklik prepoznanja vstalega Gospoda. Bralci vseh 膷asov so znali zapolniti pripovedno opustitev z pozornim preudarjanjem besed, s katerimi ji je Jezus odgovoril in jo odslovil.

Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem 拧e 拧el gor k O膷etu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: 鈥篛dhajam gor k svojemu O膷etu in va拧emu O膷etu, k svojemu Bogu in va拧emu Bogu.鈥�« Marija Magdalena je 拧la in u膷encem sporo膷ila: »Gospoda sem videla« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,17-18).

Sloviti Noli me tangere, ki je neiz膷rpni vir navdiha v zgodovini umetnosti, je zadnja sku拧njava, iz katere nas mora iztrgati vstajenje. Marija, ki je od拧la sredi no膷i, da bi vzela Jezusovo truplo, zdaj 啪eli vztrajati pri svojem na膷rtu tako, da bi zadr啪ala in zasegla vstalo 沤ivljenje. Zakaj? Kak拧en je njen skrivni namen? Besedilo Visoke pesmi, ki ga je liturgija izbrala za praznik Marije Magdalene, nam razkriva mo啪en klju膷 do razumevanja.

Na svojem le啪i拧膷u sem pono膷i iskala njega, 
ki ga ljubi moje srce;  
iskala sem ga, pa ga nisem na拧la. 
Vstala bom in kro啪ila po mestu, po ulicah in trgih. 
Iskala bom njega, ki ga ljubi moje srce. 
Iskala sem ga, pa ga nisem na拧la. 
Na拧li so me stra啪niki, ki kro啪ijo po mestu: 
»Ste videli njega, ki ga ljubi moje srce?« 
Komaj sem 拧la mimo njih,  
啪e sem na拧la njega, ki ga ljubi moje srce.  
Prijela sem ga in ga nisem spustila,  
dokler ga nisem pripeljala v hi拧o svoje matere, v izbo nje, ki me je spo膷ela. (Vp 3,1-4).

Marijina 啪elja je podobna 啪elji neveste v Visoki pesmi: dose膷i ljubljenega, ga mo膷no prijeti in ga odpeljati v hi拧o svoje matere. Kaj pa pomeni vse to, onstran metafore? Pomeni, da bi se Marija zadovoljila s podo啪ivljanjem lepih izku拧enj, ki jih je delila z Jezusom. Ne predstavlja si 拧e novosti 啪ivljenja, ki jo je pri拧lo vzpostaviti vstajenje. Zdelo se ji je, da bi bilo dovolj, 膷e bi popravila svoje prej拧nje 啪ivljenje, namesto da bi se pustila uvesti v korenito novo 啪ivljenje. To je zadnja, velika sku拧njava, ki jo lahko do啪ivimo spri膷o Kristusove velike no膷i: sku拧njava, da prepre膷imo mo膷i njegovega Duha, da bi nas spremenila v nove ustvarjenine.

Jezus pa nastopi jasno in odlo膷no. Po vstajenju se ni mogo膷e vrniti nazaj, k logiki otro拧tva, v materino hi拧o. Hodimo naprej, proti O膷etovi hi拧i, po logiki blagrov.

»Ne oklepaj se me! Kajti nisem 拧e 拧el gor k O膷etu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: 鈥篛dhajam gor k svojemu O膷etu in va拧emu O膷etu, k svojemu Bogu in va拧emu Bogu.鈥�« Marija Magdalena je 拧la in u膷encem sporo膷ila: »Gospoda sem videla« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,17-18).

Ko Jezus zavrne Marijino dobrikanje, ne prezira njene naklonjenosti: sprejme jo, spremeni pa njeno smer. Potem ko se je u膷love膷enje izpolnilo v vstajenju,  je sku拧njava, ki jo je treba premagati v tem, da bi omejili Boga v nek 膷as ali prostor, namesto da bi sprejeli dokon膷no prese啪ene lo膷enosti med svetim in profanim, ki jo je razveljavila Kristusova kri.

Marija ne sme zadr啪ati Vstalega, ampak mora iti k bratom. Samo tako se bo izognila nevarnosti, da veliko no膷 spremeni v neko obliko verskega malikovanja in skr膷i 啪ivljenjsko mo膷 velikono膷ne ljubezni na vedenjski ali obredni vzorec. Pred u膷love膷enjem Besede smo Boga v resnici lahko doumeli samo kot simbol. Po vstajenju smo poklicani, da ga povsod i拧膷emo kot 啪ivo resni膷nosti, predvsem v skrivnosti na拧e 膷love拧kosti: v tistem del膷ku stvarstva, ki ga je hotel prevzeti brez strahu in brez zadr啪kov.

Vstali Kristus ni telo med drugimi telesi, ampak glava skrivnostnega, a vendar realnega telesa, telesa novega 膷love拧tva: »On, ki se je spustil, je isti, ki se je vzdignil 膷ez vsa nebesa, da bi napolnil vse«. (Ef 4,10).

Ko nam je postal podoben, nam Bo啪ji Sin ni ni膷 vzel, ampak nam je vrnil mesto, ki ga nismo ve膷 znali zasesti. Zato njegovega obraza ne smemo iskati na neki podobi, ki smo si jo ustvarili o njem, ampak na prostranem obmo膷ju 膷love拧kosti: na拧e in drugih. Pravi preizkusni kamen vere v njegovo vstajenje je ravno obraz bratov - predvsem tistih, ki zaradi svoje bli啪ine na拧im mejam, ote啪ujejo, 膷e ne celo onemogo膷ajo prepoznati Bo啪jo navzo膷nost v stvarnosti. Kristus se poto膷i v Bo啪ja nebesa, da bi se v zgodovini pokazalo skrivnostno in 膷udovito znamenje njegovega telesa: mi, v odnosih, ki jih znamo tkati in varovati.

Se nadaljuje ...