杏MAP导航

?iriti upanje 
Odgovornost Vnebohoda

Premi?ljevanja ob postnih petkih v jubilejnem letu so namenjena temu, da nam pomagajo ostati utemeljeni in trdni na sidru na?ega ?ivljenja: Kristusu. On je za nas vrata, skozi katera moramo iti z zaupanjem, da vstopimo v odnos z Bogom, pa tudi ?ivljenje, bogato z odtenki in dinamiko, h kateri smo poklicani, da bi s potrpe?ljivostjo spreobrnili svoja srca.

Ob premi?ljevanju Jezusovega krsta, javnega ?ivljenja in vstajenja smo sku?ali prepoznati bistvene poteze ?love?kosti, ki jo je preobrazil evangelij.  Predvsem sposobnost, da vsako stvar sprejmemo kot dar; potem svobodo, da gremo onstran uspehov in neuspehov; kon?no poni?nost, da znamo po vsakem porazu znova vstati, v veselju tega, kar je ?lovek lahko do?ivel v svobodi in v miru.

Obstaja pa ?e zadnja, pogosto skrita lastnost, ki se jo na?e ?ivljenje lahko nau?i sprejeti: sposobnost, da se znamo posloviti, ko je bilo storjeno vse, kar je bilo mogo?e in potrebno. To je storil Jezus v trenutku svojega vnebohoda. V tem dejanju slovesa nam je zapustil dragoceno dedi??ino: pokazal nam je, da lahko zapustimo prizori??e in zgodovini vrnemo njeno svobodo ter raz?irimo meje vedno bolj univerzalnega in vklju?ujo?ega upanja.

Zadnje spreobrnjenje 
Pred dovr?itvijo svojega zadnjega potovanje s tega sveta k O?etu, Jezus sre?a svoje u?ence in jim zapusti nekaj pojasnil, da ne bi zapadli v sindrom zapu??enosti. Prikazal se jim je ?iv, »z mnogimi dokazi potrdil, da ?ivi: ?tirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Bo?jem kraljestvu«. (Apd 1,3). Med temi dokazi, ki jih Jezus potrebuje, da se poslovi od svojih u?encev, Janezov evangelij ohranja enega, ki zaslu?i, da si ga pogledamo od blizu. Gre za slovito sre?anje med Jezusom in Marijo Magdaleno v vrtu vstajenja, tema, ki so jo zelo cenili pridigarji in slikarji vseh ?asov.

Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih obla?ilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vzno?ju, kjer je bilo polo?eno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »?ena, kaj joka??« Rekla jima je: »Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga polo?ili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa, ki je stal tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »?ena, kaj joka?? Koga i??e??« Ona je mislila, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, ?e si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga polo?il, in ga bom jaz vzela.« (Jn 20,11-15).

V Kristusovih besedah svobode in v dejanjih ljubezni, je Marija do?ivela globoko in popolno notranjo ozdravitev, kot opa?a evangelist Luka, ko pravi, da je iz nje »od?lo sedem hudih duhov« (Lk 8,2). Zato je skupaj z drugimi ?enami in u?enci hodila za njim in mu slu?ila s svojim premo?enjem. Sedaj pa, pred praznim grobom, brez telesa ljubljenega Gospoda, Marija lahko samo jo?e nad vso praznino, ki jo ?uti v sebi.

Ko poslu?amo Marijine pogovore, najprej z angeli v grobu in potem z Jezusom, ki stoji za njo, razumemo, da njeno iskanje ?e vedno vodi strah pred smrtjo. Marija ho?e najti truplo, da bi bila poobla??ena za ?ivljenje v spominu na to, kar je do?ivela skupaj z Jezusom. Zanjo ni tako pomembno, ali je Jezus ?iv ali mrtev, najbolj jo zanima, da bi lahko dobila nazaj njegovo telo, da bi lahko balzamirala spomin na ljubezen.

Ko smo v joku in obupu, nam lahko ?e truplo ljubezni zado??a, da lahko ostanemo zaprti v svoji neugasljivi bole?ini. Tudi mi se tako obna?amo v ?alovanjih, ki jih moramo predelati na poti ?ivljenja. Nabiramo spomine, opremljamo oltarje in oblikujemo obrede, da poskusimo, da ne bi - vsaj v srcu ne - izgubili navzo?nosti ljubljene osebe. V dolo?enih mejah je vse to upravi?eno in potrebno: izra?a vrednost, ki jo ima za nas ?ivljenje drugega tudi takrat, ko ga ni ve? pred na?imi o?mi. Vendar ta te?nja po balzamiranju odsotnega lahko postane tudi patologija, za katero resno zboli na?e srce in prepre?uje tisto ponovno odpiranje, ki je tako bole?e in tako potrebno, h kateremu smo poklicani po vsaki lo?itvi. Tudi zaradi tega, ker je ?ivljenje pogosto ?e pred na?imi o?mi, mi pa ga ne moremo videti, dokler nas nekaj ne pretrese od znotraj.

Jezus ji je rekel: »Marija!« Ona se je obrnila in mu po hebrejsko rekla: »Rabuní« (Jn 20,16).

Jezusu je dovolj ena sama beseda, da Marijo izpelje iz njenega notranjega groba, v katerem se ?e vedno nahaja. Z veliko bistrovidnostjo evangelist Janez opozarja, da se mora Marija ?e zadnji? obrniti, preden bo lahko prepoznala Jezusa, ki je ?e pred njo. Skrivnost tega zadnjega spreobrnjenja - ki je vse v srcu - ki ga mora uresni?iti, je povezana s sugestivno izmenjavo imen, ki se dogaja med njo in Gospodom: »Marija«, »Rabuní«. Marija Jezusa ne spozna zato, ker vidi njegov obraz ali sli?i njegov glas, ampak ker ?uti - ponovno - da jo Bog kli?e k ?ivljenjskemu upanju. To je dokon?no spreobrnjenje, h kateremu nas ho?e voditi vstajenje. Vstaja srca, ki se ne sprijazni s tem, da ostane zaprto v ?alosti, ampak dovoli, da ga na novo opredeli srce drugega. To je bil in ostaja edini na?in za osebno sre?anje z u?love?eno Bo?jo Besedo pred in po veliki no?i njegovega vstajenja: da se ob pogledu na njegov obraz ?utimo poklicane po imenu.

Evangelij je pripoveduje, s kak?nimi gestami je Marija pospremila svoj radostni vzklik prepoznanja vstalega Gospoda. Bralci vseh ?asov so znali zapolniti pripovedno opustitev z pozornim preudarjanjem besed, s katerimi ji je Jezus odgovoril in jo odslovil.

Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem ?e ?el gor k O?etu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ?Odhajam gor k svojemu O?etu in va?emu O?etu, k svojemu Bogu in va?emu Bogu.?« Marija Magdalena je ?la in u?encem sporo?ila: »Gospoda sem videla« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,17-18).

Sloviti Noli me tangere, ki je neiz?rpni vir navdiha v zgodovini umetnosti, je zadnja sku?njava, iz katere nas mora iztrgati vstajenje. Marija, ki je od?la sredi no?i, da bi vzela Jezusovo truplo, zdaj ?eli vztrajati pri svojem na?rtu tako, da bi zadr?ala in zasegla vstalo ?ivljenje. Zakaj? Kak?en je njen skrivni namen? Besedilo Visoke pesmi, ki ga je liturgija izbrala za praznik Marije Magdalene, nam razkriva mo?en klju? do razumevanja.

Na svojem le?i??u sem pono?i iskala njega, 
ki ga ljubi moje srce;  
iskala sem ga, pa ga nisem na?la. 
Vstala bom in kro?ila po mestu, po ulicah in trgih. 
Iskala bom njega, ki ga ljubi moje srce. 
Iskala sem ga, pa ga nisem na?la. 
Na?li so me stra?niki, ki kro?ijo po mestu: 
»Ste videli njega, ki ga ljubi moje srce?« 
Komaj sem ?la mimo njih,  
?e sem na?la njega, ki ga ljubi moje srce.  
Prijela sem ga in ga nisem spustila,  
dokler ga nisem pripeljala v hi?o svoje matere, v izbo nje, ki me je spo?ela. (Vp 3,1-4).

Marijina ?elja je podobna ?elji neveste v Visoki pesmi: dose?i ljubljenega, ga mo?no prijeti in ga odpeljati v hi?o svoje matere. Kaj pa pomeni vse to, onstran metafore? Pomeni, da bi se Marija zadovoljila s podo?ivljanjem lepih izku?enj, ki jih je delila z Jezusom. Ne predstavlja si ?e novosti ?ivljenja, ki jo je pri?lo vzpostaviti vstajenje. Zdelo se ji je, da bi bilo dovolj, ?e bi popravila svoje prej?nje ?ivljenje, namesto da bi se pustila uvesti v korenito novo ?ivljenje. To je zadnja, velika sku?njava, ki jo lahko do?ivimo spri?o Kristusove velike no?i: sku?njava, da prepre?imo mo?i njegovega Duha, da bi nas spremenila v nove ustvarjenine.

Jezus pa nastopi jasno in odlo?no. Po vstajenju se ni mogo?e vrniti nazaj, k logiki otro?tva, v materino hi?o. Hodimo naprej, proti O?etovi hi?i, po logiki blagrov.

»Ne oklepaj se me! Kajti nisem ?e ?el gor k O?etu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ?Odhajam gor k svojemu O?etu in va?emu O?etu, k svojemu Bogu in va?emu Bogu.?« Marija Magdalena je ?la in u?encem sporo?ila: »Gospoda sem videla« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,17-18).

Ko Jezus zavrne Marijino dobrikanje, ne prezira njene naklonjenosti: sprejme jo, spremeni pa njeno smer. Potem ko se je u?love?enje izpolnilo v vstajenju,  je sku?njava, ki jo je treba premagati v tem, da bi omejili Boga v nek ?as ali prostor, namesto da bi sprejeli dokon?no prese?ene lo?enosti med svetim in profanim, ki jo je razveljavila Kristusova kri.

Marija ne sme zadr?ati Vstalega, ampak mora iti k bratom. Samo tako se bo izognila nevarnosti, da veliko no? spremeni v neko obliko verskega malikovanja in skr?i ?ivljenjsko mo? velikono?ne ljubezni na vedenjski ali obredni vzorec. Pred u?love?enjem Besede smo Boga v resnici lahko doumeli samo kot simbol. Po vstajenju smo poklicani, da ga povsod i??emo kot ?ivo resni?nosti, predvsem v skrivnosti na?e ?love?kosti: v tistem del?ku stvarstva, ki ga je hotel prevzeti brez strahu in brez zadr?kov.

Vstali Kristus ni telo med drugimi telesi, ampak glava skrivnostnega, a vendar realnega telesa, telesa novega ?love?tva: »On, ki se je spustil, je isti, ki se je vzdignil ?ez vsa nebesa, da bi napolnil vse«. (Ef 4,10).

Ko nam je postal podoben, nam Bo?ji Sin ni ni? vzel, ampak nam je vrnil mesto, ki ga nismo ve? znali zasesti. Zato njegovega obraza ne smemo iskati na neki podobi, ki smo si jo ustvarili o njem, ampak na prostranem obmo?ju ?love?kosti: na?e in drugih. Pravi preizkusni kamen vere v njegovo vstajenje je ravno obraz bratov - predvsem tistih, ki zaradi svoje bli?ine na?im mejam, ote?ujejo, ?e ne celo onemogo?ajo prepoznati Bo?jo navzo?nost v stvarnosti. Kristus se poto?i v Bo?ja nebesa, da bi se v zgodovini pokazalo skrivnostno in ?udovito znamenje njegovega telesa: mi, v odnosih, ki jih znamo tkati in varovati.

Se nadaljuje ...