杏MAP导航

Vatican News

Povzetek 7. meditacije: Ve膷ni, ne nesmrtni 
Sreda, 12. marec 2025, ob 17.00

Na拧a doba je ustvarila iluzijo nesmrtnosti, ki jo napajata napredek in blaginja, zaradi 膷esar ignoriramo meje 膷love拧ke pogojenosti. Celo Cerkev se mora v膷asih potruditi, da bi ponudila verodostojno pri膷evanje o Bo啪jem kraljestvu. Ta odstranitev smrti se ka啪e v nezmo啪nosti 啪iveti vedro v pri膷akovanju in v obsedenosti s hiperaktivnostjo ter nenehno prisotnostjo na mnogih frontah, na katere nas nagovarja realnost. Strah pred smrtjo je ote啪il soo膷enje z dokon膷nimi odlo膷itvami, spodbujal je odklop in iluzijo, da lahko vedno prekli膷emo sprejete odlo膷itve.

Sodobna dru啪ba je izbrisala obrede in besede, ki so nam neko膷 pomagale, da smo se smiselno in pogumno soo膷ili s prehodom smrti. Danes je umiranje pogosto zreducirano na medijski spektakel ali tehni膷ni problem medicinske znanosti. To oddaljevanje od pojma smrti nam onemogo膷a razumevanje najglobljega smisla 啪ivljenja in kr拧膷anskega upanja. Sveti Fran膷i拧ek Asi拧ki, ki jo imenuje »sestra smrt«, ponuja radikalno alternativo: sprejeti 膷love拧ko kon膷nost kot del poti, ki vodi v ve膷nost.

Greh, razumljen kot zgre拧ena uporaba svobode, pogosto izhaja iz poskusa pobega pred negotovostjo 啪ivljenja. Toda edini pravi protistrup je ljubezen, ki jo 啪ivimo na konkreten in globok na膷in, o 膷emer pri膷ajo besede svetega Janeza: »Vemo, da smo pre拧li iz smrti v 啪ivljenje, ker ljubimo brate« (1 Jn 3,14). Ljubiti do konca pomeni sprejeti mejo in jo spremeniti v prilo啪nost, da se dajemo brez zadr啪kov.

Kristus ni odstranil smrti, ampak je 拧el 膷eznjo, da bi nam pokazal, da jo je mogo膷e pre啪iveti in spremeniti. U膷love膷enje ni le odgovor na greh, ampak radikalna gesta ljubezni, s katero se je Bog vklju膷il v na拧e bivanje. Markov evangelij poudarja paradoks Boga, ki odre拧uje po kri啪u, nam razkriva, da 膷eprav smo ve膷ni, nismo nesmrtni.

Pavel opozarja Gala膷ane na tveganje vrnitve k veri, ki temelji na strahu in zakonu, namesto na zaupanju v Bo啪ji zastonjski dar. Janez jih poziva, naj razlo膷ujejo duhove, pri 膷emer u膷love膷enja naj ne priznavajo kot idejo, ampak kot konkreten na膷in 啪ivljenja resni膷nosti. U膷love膷enje od nas zahteva, da ostanemo trdni v zaupanju, da je resni膷nost, kljub svojim te啪avam, prostor Bo啪jega kraljestva. 沤iveti kot Bo啪ji otroci in bratje med nami je izbira, ki jo je treba obnavljati vsak dan, v gotovosti, da ljubezen do konca ni le mogo膷a, ampak so o njej pri膷ale 啪e mnoge generacije mo拧kih in 啪ensk. Tudi mi lahko pojemo to pesem ljubezni s svojim 啪ivljenjem.