Pape啪 Fran膷i拧ek spremljal prvo meditacijo p. Pasolinija z naslovom: Konec bo za膷etek
Pater Roberto Pasolini OFMCap
1. Konec bo za膷etek
Nedelja, 9. marec 2025 ob 17.00
Vera Cerkve, utemeljena na Kristusovem vstajenju, je vedno ponujala svetu upanje na 啪ivljenje po smrti. S膷asoma pa je ta obljuba postala omade啪evana in danes ni toliko oporekana kot zanemarjena. Soo膷eni s to brezbri啪nostjo so verniki poklicani, da ponovno odkrijejo vrednost in lepoto ve膷nega 啪ivljenja, da mu povrnejo pristni pomen. 艩e bolj nujna pa je ta naloga v tem svetem jubilejnem letu in v trenutku globokega trpljenja, ki ga pre啪ivlja sveti o膷e.
Pot duhovnih vaj na temo ve膷nega 啪ivljenja, ki jo 啪elimo prehoditi, najde svoj temelj v kr拧膷anskem razodetju. Za膷enjamo s 膷rpanjem nekaterih sinteti膷nih formulacij iz Katekizma katoli拧ke Cerkve (KKC), ki ponuja dostopno sintezo teolo拧ke misli. KKC smrti ne predstavlja kot konec, ampak kot prehod v ve膷no 啪ivljenje v ob膷estvu s Kristusom. Ta koncept najde svoje korenine v Pismu Rimljanom, kjer sveti Pavel navaja, da smo s krstom zdru啪eni s Kristusovo smrtjo ter vstajenjem in tako dostopamo do novega 啪ivljenja.
Smrt je po Katekizmu trenutek, v katerem se opravi posebna sodba, ki ocenjuje sprejetje ali zavra膷anje Bo啪je milosti. Vendar pa zveli膷anje ni pridr啪ano samo tistim, ki so formalno spoznali Kristusa. Drugi vatikanski koncil priznava, da tisti, ki sledijo lastni vesti v iskrenem iskanju Boga, lahko pridejo do ve膷nega 啪ivljenja. KKC poudarja, da kon膷na sodba ne temelji zgolj na zunanjih dejanjih, temve膷 na 啪iveti ljubezni, pri 膷emer prevzema misel svetega Janeza od Kri啪a: »Na ve膷er 啪ivljenja bomo sojeni po ljubezni«.
膶lovekova kon膷na usoda je razdeljena na tri mo啪nosti: nebesa, ve膷no pogubljenje (pekel) in dokon膷no o膷i拧膷enje (vice). Nebesa predstavljajo popolno uresni膷itev 膷loveka, ve膷no ob膷estvo s Kristusom, v katerem vsak 膷lovek najde svojo pravo identiteto. Pekel pa je opisan kot dokon膷na lo膷itev od Boga, vendar Cerkev ni nikoli z gotovostjo izjavila, da je tam kdo obsojen. Nazadnje se na vice vidi kot na proces o膷i拧膷evanja za tiste, ki, 膷eprav so v Bo啪ji milosti, 拧e niso pripravljeni na nebesa. In morda ravno v tej zadnji »usodi« najdemo izvirnost kr拧膷anskega razodetja. Mo啪nost zadnjega »trenutka« o膷i拧膷enja je prilo啪nost, da sprejmemo neskon膷no Bo啪jo ljubezen.
Razmi拧ljanje Cerkve o ve膷nosti 啪ivljenja ni namenjeno ustvarjanju strahu, temve膷 hranitvi upanja, poudarjanju, da je na拧a usoda odvisna od svobode, s katero se odlo膷imo 啪iveti v ljubezni. Resni膷no o膷i拧膷enje ni v tem, da postanemo popolni, ampak v tem, da se popolnoma sprejmemo v lu膷i Bo啪je ljubezni in premagamo iluzijo, da moramo biti »druga膷en«, da si zaslu啪im zveli膷anje.
Pogosto smo obsedeni s tem, da moramo biti popolni, vendar nas evangelij u膷i, da prava »nepopolnost« ni krhkost, ampak pomanjkanje ljubezni. Vice lahko razumemo kot zadnjo prilo啪nost, da se osvobodimo strahu, da 拧e nismo dovolj dobri, da mirno sprejmemo to, kar smo, in ga naredimo za kraj odnosov in ob膷estva z drugimi. Vice lahko razumemo kot »trenutek«, v katerem kon膷no nehamo nekaj dokazovati Bogu in se preprosto pustimo ljubiti. Ve膷nost torej ni le prihodnja nagrada, ampak resni膷nost, ki se za膷ne tukaj, v kolikor se nau膷imo 啪iveti v ljubezni in ob膷estvu s Kristusom. Konec koncev na拧a usoda ni zapisana v strahu, ampak v upanju. Smrt ni poraz, ampak trenutek, ko kon膷no uzremo obli膷je Boga in odkrijemo, da je bil konec ... samo za膷etek.
