Pape? Fran?i?ek spremljal prvo meditacijo p. Pasolinija z naslovom: Konec bo za?etek
Pater Roberto Pasolini OFMCap
1. Konec bo za?etek
Nedelja, 9. marec 2025 ob 17.00
Vera Cerkve, utemeljena na Kristusovem vstajenju, je vedno ponujala svetu upanje na ?ivljenje po smrti. S?asoma pa je ta obljuba postala omade?evana in danes ni toliko oporekana kot zanemarjena. Soo?eni s to brezbri?nostjo so verniki poklicani, da ponovno odkrijejo vrednost in lepoto ve?nega ?ivljenja, da mu povrnejo pristni pomen. ?e bolj nujna pa je ta naloga v tem svetem jubilejnem letu in v trenutku globokega trpljenja, ki ga pre?ivlja sveti o?e.
Pot duhovnih vaj na temo ve?nega ?ivljenja, ki jo ?elimo prehoditi, najde svoj temelj v kr??anskem razodetju. Za?enjamo s ?rpanjem nekaterih sinteti?nih formulacij iz Katekizma katoli?ke Cerkve (KKC), ki ponuja dostopno sintezo teolo?ke misli. KKC smrti ne predstavlja kot konec, ampak kot prehod v ve?no ?ivljenje v ob?estvu s Kristusom. Ta koncept najde svoje korenine v Pismu Rimljanom, kjer sveti Pavel navaja, da smo s krstom zdru?eni s Kristusovo smrtjo ter vstajenjem in tako dostopamo do novega ?ivljenja.
Smrt je po Katekizmu trenutek, v katerem se opravi posebna sodba, ki ocenjuje sprejetje ali zavra?anje Bo?je milosti. Vendar pa zveli?anje ni pridr?ano samo tistim, ki so formalno spoznali Kristusa. Drugi vatikanski koncil priznava, da tisti, ki sledijo lastni vesti v iskrenem iskanju Boga, lahko pridejo do ve?nega ?ivljenja. KKC poudarja, da kon?na sodba ne temelji zgolj na zunanjih dejanjih, temve? na ?iveti ljubezni, pri ?emer prevzema misel svetega Janeza od Kri?a: »Na ve?er ?ivljenja bomo sojeni po ljubezni«.
?lovekova kon?na usoda je razdeljena na tri mo?nosti: nebesa, ve?no pogubljenje (pekel) in dokon?no o?i??enje (vice). Nebesa predstavljajo popolno uresni?itev ?loveka, ve?no ob?estvo s Kristusom, v katerem vsak ?lovek najde svojo pravo identiteto. Pekel pa je opisan kot dokon?na lo?itev od Boga, vendar Cerkev ni nikoli z gotovostjo izjavila, da je tam kdo obsojen. Nazadnje se na vice vidi kot na proces o?i??evanja za tiste, ki, ?eprav so v Bo?ji milosti, ?e niso pripravljeni na nebesa. In morda ravno v tej zadnji »usodi« najdemo izvirnost kr??anskega razodetja. Mo?nost zadnjega »trenutka« o?i??enja je prilo?nost, da sprejmemo neskon?no Bo?jo ljubezen.
Razmi?ljanje Cerkve o ve?nosti ?ivljenja ni namenjeno ustvarjanju strahu, temve? hranitvi upanja, poudarjanju, da je na?a usoda odvisna od svobode, s katero se odlo?imo ?iveti v ljubezni. Resni?no o?i??enje ni v tem, da postanemo popolni, ampak v tem, da se popolnoma sprejmemo v lu?i Bo?je ljubezni in premagamo iluzijo, da moramo biti »druga?en«, da si zaslu?im zveli?anje.
Pogosto smo obsedeni s tem, da moramo biti popolni, vendar nas evangelij u?i, da prava »nepopolnost« ni krhkost, ampak pomanjkanje ljubezni. Vice lahko razumemo kot zadnjo prilo?nost, da se osvobodimo strahu, da ?e nismo dovolj dobri, da mirno sprejmemo to, kar smo, in ga naredimo za kraj odnosov in ob?estva z drugimi. Vice lahko razumemo kot »trenutek«, v katerem kon?no nehamo nekaj dokazovati Bogu in se preprosto pustimo ljubiti. Ve?nost torej ni le prihodnja nagrada, ampak resni?nost, ki se za?ne tukaj, v kolikor se nau?imo ?iveti v ljubezni in ob?estvu s Kristusom. Konec koncev na?a usoda ni zapisana v strahu, ampak v upanju. Smrt ni poraz, ampak trenutek, ko kon?no uzremo obli?je Boga in odkrijemo, da je bil konec ... samo za?etek.
