MAP

Duhovne vaje za Rimsko kurijo vodi papeški pridigar Roberto Pasolini. Duhovne vaje za Rimsko kurijo vodi papeški pridigar Roberto Pasolini.  (VATICAN MEDIA Divisione Foto)

Peta meditacija duhovnih vaj patra Pasolinija: Umirajoči ali živeči?

»Umirajoči ali živeči?« je naslov pete meditacije duhovnih vaj za svetega očeta in Rimsko kurijo, ki potekajo v vatikanski dvorani Pavla VI. Vodi jih papeški pridigar Roberto Pasolini, kapucin in biblicist, ki bo do 14. marca pridigal na temo »Upanje večnega življenja«.

Vatican News

Povzetek 5. meditacije: Umirajoči ali živeči?  
Torek, 11. marec 2025, ob 17.00 

Resnični izziv naše poti ni le prečkati smrt, ampak spoznati, da se večno življenje začne tukaj. Pogosto se slepimo, da obstajata samo dve kategoriji ljudi: živi in mrtvi. Janezov evangelij z Lazarjevim vstajenjem izpodbija to vizijo. Resnično mrtvi niso samo tisti, ki prenehajo dihati, ampak tudi tisti, ki jih blokirajo strah, sram in nadzor. Lazar, ovit v povoje, ki omejujejo vsako gibanje, predstavlja vse nas, ko se pustimo zadušiti pričakovanjem in togim vzorcem ter izgubimo stik z notranjo svobodo.

Marta in Marija, soočeni s smrtjo brata, izražata pogojno vero: »Če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl« (Jn 11,21). Ta miselnost odraža idejo o Bogu, ki bi moral vedno posredovati, da bi nam prihranil bolečino. Toda Jezus ni prišel, da bi odstranil trpljenje, ampak da bi ga preobrazil: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Pravo vprašanje torej ni, ali bomo umrli, ampak ali v zaupanju v Kristusa in v njegovo besedo že resnično živimo.

Ta izziv se pojavi tudi v epizodi krvaveče ženske, ki je bila dvanajst let bolna in se kljub vsemu upa dotakniti Jezusovega plašča, da bi ozdravela (Mr 5,25-34). Njeno stanje predstavlja vse človeštvo: iščemo zdravila, iščemo življenje, vendar se pogosto zanašamo na lažne idole, ki nas puščajo prazne. Samo stik s Kristusom lahko prinese pravo ozdravitev, ki ni samo fizična, ampak notranja: sposobnost zaupati se in čutiti se sprejete.

Jezus ji pravi: »Hči, tvoja vera te je rešila« (Mr 5,34), s čimer pokaže, da zveličanje ni zunanji Božji poseg, ampak se izraža v sposobnosti, da se odpremo njegovi navzočnosti. Enako velja za spoved in vsako izkušnjo sprave. Formalno dejanje ni dovolj, naše srce mora ponovno odkriti zaupanje v Boga, ki nas resnično želi žive.

Lazarjevo znamenje in ozdravitev krvavitve nam postavljata radikalno vprašanje: ali smo umirajoči ljudje, ki čakajo na konec, ali smo živi ljudje, ki so že začeli doživljati vstajenje? Večno življenje ni samo prihodnja nagrada, ampak resničnost, ki jo lahko izberemo zdaj, živimo s svobodo, upanjem in zaupanjem v Boga, ki nas kliče k polnosti.

torek, 11. marec 2025, 18:25