Pasolini: Želimo ostati suhe kosti ali živeti resnično življenje?
Vatican News
Sveto pismo opisuje človeško zgodovino kot napetost med obljubo večnega življenja in resničnostjo smrti. Izrael s svojo zvestobo in nezvestobo pooseblja ta boj in nenehno išče obljubljeno deželo. Sveti Pavel govori o človeku kot o umirajočem, ki živi (prim. 2 Kor 6,9), ter s tem izraža paradoks obstoja.
Prerok Ezekiel je to stanje opisal v videnju doline, ki je polna suhih kosti (prim. Ez 37). Izrael je kot pokopališče na prostem, brez življenja in upanja. Bog preroku ukaže, naj govori tem kostem, ki se bodo ponovno sestavile in jih bo obdalo meso, vendar pa bodo ostale brez življenja, dokler vanje ne bo prišel njegov Duh.
To videnje ne govori le o vrnitvi iz izgnanstva, temveč odraža človeško stanje. Pogosto obstajamo, ne da bi zares živeli. Suhe kosti simbolizirajo »prvo smrt«, notranjo smrt, ki se kaže v strahu, apatiji in izgubi upanja. To se je po grehu zgodilo Adamu in Evi. Njuni telesi sta bili živi, vendar ločeni od Boga.
Samo Božji Duh lahko obnovi pristno življenje. Vendar pa obstaja tudi »druga smrt«, ki se pogosto razume kot večno pogubljenje, vendar jo lahko razumemo tudi kot biološko smrt. Tisti, ki so že premagali prvo smrt (tj. strah, sebičnost in iluzijo, da imajo vse pod nadzorom), se z drugo smrtjo soočajo brez groze. Sveti Frančišek Asiški to izrazi v pesmi Pesem brata Sonca, kjer hvali tiste, ki sprejemajo smrt v Bogu.
Knjiga Razodetje pravi, da zmagovalca »druga smrt gotovo ne bo prizadela« (Raz 2,11). Kdor živi v veri in upanju, jo lahko preide, ne da bi ga uničila. Ezekielovo videnje nas uči, da se vstajenje začne že zdaj. Bog ne čaka na našo smrt, da bi nam dal večno življenje, ampak nam ga ponuja že v sedanjosti, če le sprejmemo njegovega Duha. Resnično vprašanje je: Ali želimo ostati suhe kosti ali pa se pustiti oživiti resničnemu življenju?