Kardinal Grech: Gre za pot, ki pomaga Cerkvam hoditi s sinodalnim slogom, ki vključuje vse
Andrea Tornielli
»Smisel poti, ki jo Tajništvo sinode predlaga krajevnim Cerkvam, ni nalaganje dodatnega dela, ampak pomagati Cerkvam, da bi hodile v sinodalnem slogu.« S temi besedami kardinal Mario Grech, generalni Tajnik sinode, vatikanskim medijem predstavi spremljanje izvedbene faze, ki jo je odobril papež Frančišek.
Vaša eminenca, zdelo se je, da je bila sinoda o sinodalnosti zaključena … in zdaj se začenja znova po volji papeža Frančiška, ki je iz Gemellija potrdil koledar za naslednje triletje.
Res je, veliko jih je mislilo, da se je sinoda končala z obhajanjem drugega zasedanja skupščine oktobra lani. Dejansko pa je Apostolska konstitucija Episcopalis Communio »preoblikovala« sinodo iz dogodka v proces, razčlenjen v tri faze: v fazo priprave, v fazo obhajanja in v izvedbeno fazo (EC, čl. 4). Ta odlomek zahteva resnično »spreobrnjenje«, spremembo miselnosti, ki zahteva čas, da se zakorenini v praksi Cerkve. Vendar je ta členitev bistvena: ne zadošča objava »dokumenta«, da bi se tisto, kar se je oblikovalo v dveh fazah sinodalnega procesa, uveljavilo v življenju Cerkve. Ta »dokument« je treba »sprejeti« kot sad cerkvenega razločevanja in obzorje spreobrnjenja. In tako se je zgodilo: sveti oče, ki je počelo edinosti Cerkve in porok sinodalnega procesa, s Sklepnim dokumentom zaupa krajevnim Cerkvam in njihovim skupinam nalogo, da priporočila skupščine umestijo v svoj krajevni kontekst, kakor priporoča v svoji »Spremni opombi« Sklepnega dokumenta. Veliko Cerkva je že velikodušno odgovorilo in so se podale na pot. Tako se v resnici delo po koncu skupščine ni nikoli ustavilo.
Kaj se bo zgodilo od zdaj do leta 2028?
Sedaj se napoveduje bolj proces spremljanja in ovrednotenja faze izvajanja, ki že poteka. Odločitev, ki jo je sveti oče pretehtal tudi s prispevkom Rednega sveta Generalnega tajništva sinode, ki ga v večini sestavljajo na skupščini izvoljeni člani. Ta proces ne ogroža vodilne vloge vsake Cerkve, da na izviren način sprejema in uveljavlja sadove sinode. Z njim papež spodbuja celotno Cerkev k odgovornosti, celo k veliki soodgovornosti, saj ravno z vrednotenjem krajevnih Cerkva istočasno škofovski zbor pridružuje k izvajanju svoje službe.
Kakšen je torej bolj natančno cilj te poti?
Gre za proces, katerega namen je pospeševati razpravo med Cerkvami o spoznanjih, ki so dozorela v fazi izvedbe. Po obdobju, posvečenem delu vsake krajevne resničnosti (do leta 2026), želimo v sinodalnem slogu ustvariti prostore dialoga in izmenjave darov med Cerkvami. To je eden od najbolj dragocenih vidikov, ki so se pojavili na doslej prehojeni sinodalni poti. Cilj je, da uresničevanje ne poteka izolirano, kot bi bila vsaka škofija ali eparhija ločena entiteta, ampak da se okrepijo vezi med Cerkvami na narodni, regoinalni ali kontinentalni ravni. Hkrati bodo ti trenutki razprave omogočili pristno »hojo skupaj«, ko bodo nudili priložnost, da v duhu soodgovornosti ovrednotimo sprejete odločitve. Srečanja, ki so predvidena leta 2027 in v začetku 2028 bodo tako naravno spremljala pot proti skupščini oktobra leta 2028. Ta zaključna skupščina bo potem lahko ponudila svetemu očetu dragocene elemente, sad stvarnega cerkvenega izkustva, za njegovo razločevanje kot Petrovega naslednika, s perspektivami, ki jih bo predlagal celotni Cerkvi. Izvajanje in ovrednotenje morata potekati skupaj, prepletajoč se v dinamičnem in skupnem procesu. Prav to je kultura poročanja, ki jo omenja Sklepni dokument.
Leto 2026 bo v celoti posvečeno delu različnih škofij. Kaj se pričakuje?
Bistveno je, da znova začnemo z delom, ki je bilo opravljeno v fazi poslušanja, prav tako pa je bistveno, da ga ne ponavljamo na enak način. V tej fazi ne gre več samo za poslušanje in zbiranje poslušanja Božjega ljudstva, ampak da omogočimo odgovornim v Cerkvah in sinodalnim ekipam, da z ostalim Božjim ljudstvom nadaljujejo dialog o vsebinah, ki so se pokazale na sinodalni poti v celoti, in to tako, da bo ta pot prilagojena lastni kulturi in izročilu. Tudi to je druga možnost, da se obrnemo na celotno Božje ljudstvo kot udeleženca Kristusovega preroškega delovanja (prim. LG 12) in subjekta sensus fidei. Želim si, da bi načelo krožnosti znotraj Cerkva in med Cerkvami postalo operativno v redni praksi Cerkve.
Kako bodo morale delovati krajevne Cerkve?
Povabljeni smo, da ne samo govorimo o tem, ampak da poskrbimo, da bodo vsi člani Božjega ljudstva dejavni subjekti cerkvenega življenja, in da zasnujemo pot vsake Cerkve, ki bo temeljila na tej priznani sposobnosti, ki pa jo je treba podpirati in oblikovati. Prvo leto in pol bo tudi priložnost za vključevanje tistih, ki so prej sodelovali manj dejavno. Živeti sinodalne izkušnje, doživljati pogovor v Duhu, ki je našim skupnostim prinesel toliko rasti. Ko je sedaj okvir jasnejši in se je razvilo bolj skupno razumevanje sinodalnosti, lahko skupaj – brez izjeme – odkrijemo orodja za nadaljevanje poti z obnovljeno energijo.
Kako v večji meri vključiti Božje ljudstvo in se izogniti nevarnosti, da bi sinodalna pot ostala omejena na teme za »strokovnjake«, za ljudi, ki so že vključeni v cerkvene strukture? Kako doseči, da tega novega zahtevnega koraka ne bomo doživljali kot še eno birokratsko nalogo poleg vseh drugih?
Pripravljalni dokument, ki je začel celoten sinodalni proces, se začenja ravno s to trditvijo: »Božja Cerkev je sklicana na sinodo.« Nič drugega ne more vključiti celotne Cerkve in vseh v Cerkvi bolj, kot sinodalni proces. To smo videli v prvi fazi s poslušanjem Božjega ljudstva v krajevnih Cerkvah. Pot, ki jo moramo prehoditi sedaj, je enaka. Izvedbena pot ni zahtevna zaradi tega, ker zahteva dodajanje drugih dejavnosti za »pastoralne delavce«, zlasti za posvečene služabnike, ki so imenovani ali so to dejansko. Obveznost je v tem, da živimo cerkveno pot vsake Cerkve v sinodalni miselnosti, znotraj sinodalnega obzorja, ob dozorevanju sinodalnega sloga, ki predstavlja predpogoj za obliko sinodalne Cerkve. Ponavljam pridevnik, da bi poudaril, da gre za vprašanje miselnosti. Smisel poti, ki jo predlaga Tajništvo sinode krajevnim Cerkvam ni v dodajanju še več dela, da bi odgovorili na zahteve, ki prihajajo od zunaj ali od zgoraj, ampak da bi pomagali Cerkvam hoditi v sinodalnem slogu. Z eno besedo, da bi bili v resnici Cerkev, kjer je portio Populi Dei, ki je zaupana škofu s pomočjo njegovega prezbiteriata in služb, v resnici Cerkev povezanih subjektov, ki utelešajo evangelij na kraju, kjer se nahajajo.
Lahko poveste kakšno besedo o delu skupin za študij in preučevanje posameznih tematik?
Delo desetih študijskih skupin je že precej napredovalo, čeprav seveda obstajajo razlike od skupine do skupine. To se je pokazalo na nedavnem srečanju, ki ga je organiziralo Generalno tajništvo ob sodelovanju vseh koordinatorjev skupin. Metodologija dela je precej različna, čeprav si – po natančnih navodilih svetega očeta – vsaka skupina prizadeva sprejeti sinodalni slog in v mnogih primerih uporablja pogovor v Duhu in prisluhne glasovom zunaj skupine, ki pomagajo upoštevati mnogotere poglede. V veliko pomoč so tudi prispevki, ki v teh mesecih prihajajo od posameznikov ali združenj. Tudi številni škofje so po povabilu, namenjenem njim, v svojih krajevnih Cerkvah začeli razločevanje o temah, na katere so pozorne skupine, in nam pošiljajo svoje rezultate. V nekaterih primerih pa so skupine same pridobile mnenja, na primer tako, da so se obrnile na škofovske konference ali na apostolske nunciature, ali pa so povprašale strokovnjake ali tudi organizirale skupne sestanke med skupinami, ki obravnavajo sorodna vprašanja.
Kdaj se bo to delo končalo?
Kdaj bodo skupine končale delo, je zaenkrat še težko reči. Kot je bilo rečeno pred enim letom, v trenutku njihove ustanovitve, so skupine povabljene, da predstavijo svoje zaključke svetemu očetu »po možnosti do junija 2025«. Nekatere skupine bi morale biti sposobne držati se tega roka. Druge pa bodo nasprotno morda potrebovale dodaten čas, a bodo kljub temu do konca junija ponudile vmesno poročilo o svojem delu. Istočasno deluje tudi Komisija cerkvenih pravnikov, ki je bila ustanovljena že leta 2023, ki je ponudila svojo podporo desetim skupinam v zadevah iz svoje pristojnosti, kakor tudi skupini, ki je ustanovljena znotraj SECAM (Simpozij škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja) za pastoralno oskrbo tistih, ki živijo v poligamiji.
Lahko pojasnite, kaj je cerkveno zasedanje leta 2028? V pismu je izrecno rečeno, da ne bo nova sinoda …
Rekel bi, da je bila sinoda 2021-2024 v marsičem »prva«. Prvič so bila v celoti uporabljena določila Episcopalis Communio; prvič je imela celotna Cerkev in vsi v Cerkvi priložnost sodelovanja na sinodalnem procesu; prvič so na skupščini sodelovali člani, ki niso bili škofje; prvič je sveti oče takoj potrdil Sklepni dokument in tako sodeloval pri svojem rednem učiteljstvu. Sedaj – v tretji fazi sinodalnega procesa – je prvič cerkveno zasedanje. Ker gre za prvo cerkveno zasedanje na ravni celotne Cerkve, je potrebno bolje pojasniti še veliko stvari, tudi če se lahko opiramo na izkušnje zasedanj celinske faze, ki so bila vsa cerkvena.
Kakšne bodo njegove značilnosti? V čem bo drugačno od dveh zasedanj sinodalne skupščine, ki smo ju doživeli leta 2023 in 2024?
Cilj cerkvenega zasedanja, ki predstavlja zadnji dogodek procesa, je isti, kot je nakazan v Sklepnem dokumentu tretje faze, kar pomeni da konkretizira perspektivo izmenjave darov med Cerkvami in v celotni Cerkvi (prim. št. 120-121). Če bo med stopnjami tretje faze mogoče na različnih ravneh zbiranja Cerkva (province, škofovske konference, mednarodna zborovanja škofovskih konferenc) uresničiti izmenjavo darov s primerjavo in podelitvijo procesov, ki so se začeli v krajevnih Cerkvah, bo cerkveno zborovanje predstavljalo priložnost za pobiranje vseh sadov, ki so dozoreli na ravni celotne Cerkve. Možnost tega cerkvenega zbora je v celoti vsebovana v sklepnem pozdravu svetega očeta ob zaključku druge skupščine sinode. Pojasnil je, da je »za nekatere vidike življenja Cerkve, na katere opozarja Dokument, kakor tudi o temah, ki so zaupane desetim »Študijskim skupinam«, ki morajo delati svobodno, da mi bodo dale predloge, potreben čas, da bomo prišli do odločitev, ki vključujejo celotno Cerkev. Še naprej bom torej poslušal škofe in njim zaupane Cerkve.« Tretja faza ustreza temu času poslušanja, kako Sklepni dokument deluje v življenju Cerkva, sklepno zborovanje pa bo predstavljalo trenutek sinteze, ki bo sposobna pobrati sadove tega poslušanja. Zaradi tega je skupščina cerkvena, kar je enako poudarjanju njene drugačne narave in funkcije v primerjavi s sinodalno skupščino, ki smo jo že obhajali, ki v bistvu je in ostane skupščina škofov. Sad te skupščine je bil Sklepni dokument, ki je, kot smo že povedali, deležen rednega učiteljstva Petrovega naslednika. V luči tega dokumenta se od celotne Cerkve – od vsake Cerkve in od vsakega škofa kot počela edinosti njegove Cerkve – zahteva, da živi tretjo fazo, ki bo svojo poglobitev imela v cerkvenem zasedanju. To zasedanje bi moralo biti viden izraz resnice, s katero se je začel Pripravljalni dokument: »Božja Cerkev je sklicana na sinodo«, da pričuje o sadovih sinodalne poti Cerkve.
V koledarju, ki ga predlaga pismo, je govora o novem jubilejnem dogodku, predvidenem za prihodnji oktober, in sicer za jubilej sinodalnih ekip. Za kaj gre?
Jubilej je tesno povezan z romanjem. Sinodalna Cerkev je romarska Cerkev, kar se kaže v »skupni hoji« Božjega ljudstva proti izpolnitvi Kraljestva. Jubilej sinodalnih ekip in sodelujočih teles (saj tudi te strukture ponujajo prostor za sinodalne razsežnosti v krajevnih Cerkvah) hoče biti slavnosten trenutek, v katerem se ta sinodalna razsežnost Cerkve pokaže na poti Božjega ljudstva k Petrovemu grobu, hkrati pa se zbere tudi okoli Petrovega naslednika, ki je počelo občestva vseh krščenih, vseh Cerkva, vseh škofov. Tudi v tem primeru bi morala romati celotna Cerkev. Razmišljali smo, da bi sklicali sinodalne ekipe, ker jih sestavljajo ljudje, ki so svoj čas in svoje energije vložili v službo sinodalnega procesa. Prosili smo za njihovo obnovitev, ker bodo »prednja točka« na tej poti udejanjanja.
Kaj pričakujete od tega srečanja?
Z njimi ga ne nameravamo doživeti zgolj kot slavnosten trenutek, ampak kot »primeren« čas za poglobitev sinodalnosti kot sestavne razsežnosti Cerkve z vsem, kar to pomeni za pot Cerkve, ki želi uresničevati sinodalno spreobrnjenje, kakor nas spominja sveti oče tudi v svojem Sporočilu za postni čas, ki ga živimo. Ob upoštevanju, da bi to sinodalno spreobrnjenje lahko pomagalo k prenovi Cerkve in k novemu misijonskemu zagonu, je to v resnici razlog upanja, ki ne razočara.
Ali bodo to pismo škofom in njim zaupanemu Božjemu ljudstvu, ki je objavljeno danes, spremljali drugi pripomočki?
Trenutno ne nudimo gradiva ali dodatnih pojasnil poleg tega, kar vsebuje pismo krajevnim Cerkvam. Vse, kar potrebujejo za delo pri uresničevanju, že imajo: Sklepni dokument. Tudi različne zadeve, predstavljene v pismu, bodo bolj opredeljene z njihovo pomočjo in seveda z Rednim svetom našega Tajništva. V zadnjih letih smo imeli različna zelo koristna srečanja on line s škofi in eparhi, s škofovskimi konferencami in z enakovrednimi telesi Vzhodnih Cerkva; zato ne izključujemo podobnih srečanj tudi v tej novi fazi za dogovor o napredku projekta. Večkrat sem rekel, da služba Generalnega tajništva ni v tem, da z vrha daje navodila, ki jih je treba izvršiti, ampak je predvsem pripravljenost prisluhniti zahtevam, uvidom in predlogom, ki jih dobivamo iz krajevnih Cerkva. Pripomočki, ki jih nameravamo ponuditi na tej poti, začenši z majskim, kot je bilo napovedano, bodo sad tudi tega cerkvenega poslušanja.
Ali lahko v nekaj besedah poveste, kaj je jedro sporočila, ki je izšlo iz dvojnega sinodalnega zasedanja, posvečenega sinodalnosti?
Če bi hotel v nekaj besedah povedati samo »jedro« sporočila, ki je izšlo iz sinodalnega zasedanja, in povrh tega še v dveh zasedanjih, bi tvegal, da bi bilo zelo omejevalno. Vsekakor bi izpostavil dinamiko procesa: prehod s prve na drugo zasedanje je pokazal, kako deluje cerkveno razločevanje skozi daljše poslušanje, v katerem dozori soglasje. Sklepni dokument je dozorel rezultat potrpežljivega procesa po etapah, v katerem smo se naučili sinodalnega sloga in metode. Sinodalni proces vsem sporoča, da je sinodalnost možna; da je sinodalni slog Cerkve možen; da je sinodalna oblika Cerkve možna. In vse spodbuja, naj jo omogočijo v poslušnosti Svetemu Duhu, ki vodi Cerkev v tej smeri, ker vabi Cerkev k prenovljenemu misijonskemu pričevanju evangeljskega veselja.
Kakšno vlogo bo imel Sklepni dokument, potrjen leta 2024?
Sklepni dokument je zrel sad tega procesa. Njegova vsebina je takšna, da predstavlja zemljevid za spreobrnjenje in prenovo Cerkve v sinodalnem smislu. Vse delo, ki nas čaka v naslednjih treh letih, se navdihuje pri vsebinah tega Dokumenta, ki jih je treba preizkusiti, da bi preverili možnost njihovega uresničevanja v življenju Cerkve. Dovolite mi dva poudarka. Prvič: Sklepni dokument predstavlja verodostojno dejanje sprejemanja 2. vatikanskega koncila, »nadaljuje razumevanje koncila, ki se razteza v naš čas, in oživlja njegovo preroško moč« (SD 5). Dokument namreč pravi, da »sinodalna pot pravzaprav uresničuje to, kar je koncil učil o Cerkvi kot skrivnosti in Božjem ljudstvu, ki je poklicano k svetosti prek trajnega spreobrnjenja, ki izhaja iz poslušanja evangelija« (SD 5). Drugič: ne glede na to, s katere strani vstopimo – bodisi pri temeljih sinodalnosti, ki so izraženi v prvem poglavju, ali pri katerem koli drugem poglavju – ko preiskujemo teme, ki prepletajo Dokument, vedno dojamemo globoko edinost in skladnost besedila. Gre za Dokument, ki nam pokaže lepoto Cerkve in možnost njene prenove. Prenove, ki se, ko stopimo na pot sinodalnosti kot načina bivanja in delovanja, uresničuje v bogastvu Izročila. V povzetku bi lahko rekli: jedro sporočila je, da smo vsi krščeni učenci in vsi misijonarji, ki so resno zavezani k spreobrnitvi odnosov, da bi omogočili srečanje Jezusa z možmi in ženami današnjega čada. Sinoda je ponudila in ponuja noge in perspektive za pastoralno in misijonsko spreobrnjenje, h kateremu nas papež Frančišek vabi od začetka svojega papeževanja.
